Postavil se je bil pred urarno v Jurčičevi ulici. Tam nas je pričakal. Je to res on? Ha? Kam je šel Demšar? Kakšen obrat! Že tako ali tako je Avgust Demšar sam po sebi nadimek, če morda še do danes, debelega pol leta po seriji in šestih kriminalnih romanih o inšpektorju Martinu Vrenku niste vedeli. In potem je tam stal niti ne več kot Avgust Demšar. In vsekakor ne kot Martin Vrenko. Ne iz knjig, še manj iz tv serije. Obrobljena očala. Skoraj bela srajca. Prekratka kravata. In tisti trdi kovček iz devetdesetih. Čakaj, čakaj, čakaj. Kdo je že to?

 Tele govori o potrošništvu!

Takšna enigma skoraj ne bi mogla bolj ustrezati rajzefirbčnim sprehodom v sklopu Festivala Sprehodov 2021. Prestavljen je bil iz spomladi na jesen ter se povrhu združil še z Alibi 2.1., festivalom kriminalke. Avgust Demšar ni prvič vodil vrenkastega sprehoda po Mariboru, mu je pa dodal novo postajo (pri OŠ Bratov Polančičev) ter priznal, da je imel tokrat nemara nekoliko več treme.

Po svoje tudi, kakor je rekel, zavoljo »malo bolj defetističnega začetka«, ko je pred urarno razlagal o dragih urah (za šest tisoč evrov!), ki niso le v izložbi, ampak tudi v njegovih knjigah sprožali začudenje (in mimoidečega občana, ki je zakričal: »Kako tele, govori o potrošništvu!«).

Od dragih ur…

Ker vse to, celo drage ure, zanj izhaja iz obsedenosti, ki jo je Demšar sam imel s filmom Falling Down. Razodel se nam ni v Jurčičevi, temveč na Gosposki ulici 11. Tam je, kakor že večkrat, povedal, da sta z mamo dobila stanovanje, ko mu je bilo dve leti, prav tam, v nadstropju malega atrija Gosposke. Sedemnajst kvadratnih metrov.

Kar je bila zanju velikanska sreča, saj sta bila sprva ločena drug od drugega. Mami, ki je imela sobico v hiši v Tomšičevem drevoredu, kot materi samohranilki ni bilo dovoljeno imeti otroka, zato je Demšar ločeno odraščal na kmetiji pod Pohorjem in sta se videvala vsakič, ko je mama, zaposlena v Liletu, le utegnila.

… Do usodnega filma

Toda kar tak dinamični sprehod na sobotno dopoldne, ko Maribor brbota tudi z dvojcem, ki glasno vleče harmoniko in s saksofonom intonira narodnozabavno dediščino bližnje okolice, loči od denimo literarnega večera je stoječe, živahno, radovedno občinstvo.

Kar je Demšarju ponudilo možnost, da je razložil, od kod ta njegova »obsedenost« z liki. Krivec? Režiser Joel Schumacher in film Falling Down. Leta 1993 je bil mišljen kot velik hit, v katerem se bodo gledalci našli in za oskarja vredno hvalisali skozi lik kompleksni lik Williama Fosterja, brezposelnega ločenca, ki se mu na poti do hčerinega rojstnega dneva od vročine, časa, življenja in še česa zmeša.

»Film me je obsedel,« nam je priznal Demšar in gladko navrgel, da se zaveda, kako je bil film daleč od oskarjevske slave, a je sčasoma postal kultno gradivo. Očitno, če pa si je Demšar sam nabavil enaka očala, skoraj enako srajco in kravato, podoben kovček in še kaj, da bi ja bil čim bolj podoben liku Michaela Douglasa. In ko nam je pokazal sliko, je bil res takšen. »Isti, pljunut!« se je dalo slišati.

Pogum, ker je nosil kravato!

»Poguma, da bi želel pobiti pol Slovenije v stilu glavnega junaka, nisem imel. Imam pa pogum, da imam prvič na sebi to kravato!« nam je pokazal kravato, ki je prekratka bingljala izpod iskrenega nasmeška. Ni pa zbral toliko poguma, da bi se še postrigel na cik cak, ko je bil v ponedeljek pri frizerju. »Ker bi frizuro nosil dalj časa, sprehod pa traja uro in pol.« Je pa zbral pogum za hlače, ki so stare dvajset let, a neponošene pravzaprav nove, če že ni imel dovolj »jajc« za »lakaste šuhe«.

Demšarjev sprehod je imel sedem postaj in vsaka je ponudila novo zgodbo na relativno znanih lokacijah. Kar vsekakor ponudi drugačno perspektivo, morda še bolj vsem nam, ki v mestu živimo. Ko bomo šli zdaj mimo, se bomo nemara spomnili, kaj je nekega sobotnega dopoldneva tam razlagal Demšar.

Lekarniška, Slomškov trg…

Na Glavnem trgu nam je pokazal na štiri okna nad zdajšnjim marketom, v katerem se je sam podil kasneje, ko je tam delala njegova mama. Dolgi hodniki in glomazne sobe, tja je umestil svoj drugi roman Retrospektiva. Med sprehodom po Lekarniški je bilo zanimivo slišati mlajše sprehajalce: »Glej, prvič vidim knjižnico s te strani!«

Na Slomškovem trgu je spomnil na telefonsko govorilnico in usodnost v njegovem delu ter aktualno ponazoril, kako so se dramaturgi raje odločili za posodobitev, saj se je od leta 2005, ko je knjiga nastajala, do leta 2020, ko je bila ekranizirana, pač marsikaj spremenilo.

Skriti Vrenkov kotiček

Vrenko je, mimogrede, v knjigah stanujoč blizu Ljudskega vrta. Demšar je povedal, kako se v 170 kvadratov velikem stanovanju »nikdar ne moreš tako zelo spreti, da bi nato šel narazen – ker je zato več kot dovolj prostora«. Tam, na vogalu Strossmayerjeve in Gregorčičeve, je tudi jel razlagati o tem, kje da ima Vrenko svoj skriti kotiček.

Kje? A, to so pa skrivnosti takih sprehodov. Smo pa spoznali, da inšpektor na pijačo hodi v Bruca. Ter da bo nova knjiga Tajkun obravnala tudi šolske kotičke, kar ne preseneča, saj je Demšar, s pravim imenom Tomaž Zupančič, sicer tudi sam šolnik.

Aja, še to. Naš dovtip: izkušnjo bi še izboljšalo, če se uradni organizatorji ali spremljevalno osebje ne bi pogovarjalo glasno po telefonu ravno, ko je bilo najbolj napeto, hehe. Pa če bi morda na kaki lokaciji šli maaaaalo bolj v kot. In da bi morda pri anketi ob vprašanju »kateri predel mesta Mariboru ni v ponos« vseeno dali neko osnovno izhodišče, ker ga je sodeč po glasnih odzivih Tezno povsem neupravičeno nasankalo. Sicer pa fajn sprehod v sklopu festivala, ki se konča jutri.