Pogovarjali smo se s Filipom Bojanićem, prostovoljcem, ki nesebično pomaga pri organizaciji kulturnih dogodkov in prireditev v Mariboru, predvsem v okviru Pekarne Magdalenske mreže. Kot podiplomski študent je v povezavi z ostalimi študenti skušal preprečiti selitev Srednjeevropske univerze z Budimpešte na Dunaj, a mu na koncu ni uspelo. Toda v Sloveniji je našel nove izzive.

Pogovarjali smo se s Filipom Bojanićem, prostovoljcem, ki nesebično pomaga pri organizaciji kulturnih dogodkov in prireditev v Mariboru, predvsem v okviru Pekarne Magdalenske mreže. V štajersko prestolnico je prišel lansko poletje kot štipendist Sreednjevropske univerze (CEU), ki je tedaj še imela sedež v Budimpešti. Med drugim nam je povedal, kako doživlja razlike med Mariborom in Sarajevom, kaj za prihodnost Bosne in Hercegovine pomenijo rezultati nedavnih lokalnih volitev in česa si želi v novem letu.

Filip Bojanić je prostovoljec, ki ga je življenjska pot prinesla v Maribor. 27-letni magister humanističnih znanosti se je v mesto pod Pohorjem preselil po zaključku študija v Budimpešti. Po letu dni svojega bivanja je mesto spoznal do obisti, a si kljub temu ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj je na kulturnih prireditvah v Mariboru prisotnih tako malo mladih ljudi. Kot podiplomski študent je v povezavi z ostalimi študenti skušal preprečiti selitev Srednjeevropske univerze z Budimpešte na Dunaj, a mu na koncu ni uspelo. Toda v Sloveniji je našel nove izzive.

Kako vas je pot prinesla v Maribor?

Po zaključku magistrskega študija na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti je obstajala možnost, da bi opravljal prakso v okviru programa Erasmus+. Študiral sem antropologijo in sociologijo, vendar iz omenjenih študijskih programov na Madžarskem ni bilo mogoče opravljati prakse. Ponudila se mi je priložnost, da bi dobil delovne izkušnje v okviru programa Internship Support Program (ISP). Moral sem izbrati mesto in organizacijo, pri kateri bi želel opravljati prakso. Maribor sem izbral zaradi tega, ker od tukaj prihaja moja partnerka in pričel delati pri Pekarni Magdalenske mreže. Bilo mi je zelo všeč in po 3 mesecih sem se odločil, da v Mariboru ostanem v okviru programa Evropska solidarnostna enota (ang. European Solidarity Corps-ESC, op. a), kjer sem pri prej omenjeni organizaciji pomagal kot prostovoljec pri izvedbi različnih projektov s področja kulture.

Kakšna pa je bila vsebina programa ESC?

Naslov programa je bil Revolucioniraj se!. Moje delo se je nanašalo predvsem na področje kulture, kjer sem bil aktiven v okviru Galerije K18, rezidenčnega programa SobaZaGoste/GuestRoomMaribor in mednarodnega filmskega festivala StopTrik.

Organizirali smo tudi različne bralne krožke v Knjižnici Tete Rose in filmske večere. Znotraj projekta Pekarna dobiš daš smo se družili z otroki iz Doma Antona Skale. Opozarjali smo tudi na pomen boja proti podnebnim spremembam.

Organizirali smo tudi različne bralne krožke v Knjižnici Tete Rose in filmske večere. Znotraj projekta Pekarna dobiš daš smo se družili z otroki iz Doma Antona Skale. Opozarjali smo tudi na pomen boja proti podnebnim spremembam. Marca letos je prišla pandemija covida-19 in na žalost smo vse morali preseliti na splet.

Kako bi kot prostovoljec opisali kulturno dogajanje v Mariboru?

Moje doživljanje kulturnega dogajanja v Mariboru bi razdelil na dve fazi. Poleti leta 2019 se mi je zdelo, da se v mestu veliko dogaja. Med Židovskim trgom in Koroško cesto je kar nekaj galerij, potem so tukaj še Umetnostna galerija Maribor (UGM), Kibla in Kulturni center (KC) Pekarna. Zdelo se mi je, da so kulturne institucije dobro zapolnile industrijsko praznino, ki je zazevala po razpadu industrijskih gigantov.

Ko sem prišel sem, se mi je Slovenija zdela lepa demokratična dežela. Zdelo se mi je, da prvič živim na zahodu. Maribor se mi je zdel simpatično majhno mestece, kjer vse poteka tako, kot mora. Ko sem bil januarja v Bosni, so me ljudje vprašali, kako je v Sloveniji. Rekel sem, da je vse tako, kot mora biti. Oktobra sem ponovno šel v Bosno in sem na isto vprašanje odgovoril, da je vse enako slabo kot v Bosni (smeh).

Ko sem prišel sem, se mi je Slovenija zdela lepa demokratična dežela. Zdelo se mi je, da prvič živim na zahodu. Maribor se mi je zdel simpatično majhno mestece, kjer vse poteka tako, kot mora. Ko sem bil januarja v Bosni, so me ljudje vprašali, kako je v Sloveniji. Rekel sem, da je vse tako, kot mora biti. Oktobra sem ponovno šel v Bosno in sem na isto vprašanje odgovoril, da je vse enako slabo kot v Bosni (smeh). Možno pa je, da sem tedaj bil tukaj že dlje časa in sem na stvari pričel gledati bolj kritično.

Do česa pa ste v Mariboru najbolj kritični?

Že dlje časa opažam, da se kulturnih dogodkov ne udeležuje veliko mladih ljudi. To je zame precejšnja uganka, saj se to ne dogaja samo v K18, ampak tudi v Kibli in GT22. Prireditev, ki jih organizirajo omenjene organizacije, se udeležuje vedno isti krog ljudi.

Ali ste pred tem delali v kakšni nevladni organizaciji v tujini? Ste opazili kakšne razlike med delovanjem nevladnih organizacij v Sloveniji in tujini?

Ne, v tujini nisem nikoli poklicno delal v nevladnih organizacijah, sem se pa v njihovo delovanje vključeval kot udeleženec različnih programov in projektov. V Bosni in Hercegovini se je v času po daytonskem sporazumu namenjalo precej denarja za različne nevladne organizacije, ki so financirale različne projekte s področja multikulturalizma, na katerih so prisostvovali mladi, ki jih ni zanimalo, kaj so po narodnosti. Hodili smo na različne delavnice v tujini, ki so potekale v Münchnu, Zagrebu in Pragi. Osrednja tema teh delavnic je bilo negovanje spomina na pretekle dogodke, ki ga v Bosni sploh ni. Na fakulteti sem organiziral različne koncerte in podobne stvari.

Maribor je po propadu industrije postal razmeroma neperspektivno mesto. Kako ga doživljate kot tujec?

Tujec sem že od leta 2012, ko sem pričel s študijem Pragi. Na identiteto tujca sem se že navadil, saj so bili okoli mene vedno ljudje, ki niso izhajali iz lokalnega okolja. V Sloveniji se ne počutim kot tujec, saj so bili številni moji prijatelji s fakultete Slovenci, ki so večinoma prihajali iz okolice Nove Gorice in Ljubljane, zato sem jih tudi pogosto obiskal. S partnerko sva skupaj že pet let, zato mi Slovenija ni tuja dežela.

Ampak mesto verjetno vendarle doživljate drugače kot nekdo, ki je tukaj odraščal in v mestu živi že desetletja.

Ko sem vpisal študij humanistike in antropologije, je bilo očitno, da o lastni perspektivi nisem pretirano razmišljal. Ekonomsko gledano so povsod bolj perspektivni tehnični poklici. V Sloveniji oz. v Mariboru ljudje še vedno imajo socialno pomoč in dostopno zdravstvo, kar se zdaj morda postopno spreminja. Izpostavil bi tudi medije, saj opažam, da ljudje tukaj berejo novice, ki jim jih posreduje javna RTV.

Če sem se v Bosni želel o čem informirati, tega zagotovo nisem iskal na spletnem portalu BH TV, ker so bila njihova poročila precej enostranska. Poiskal sem druge vire informacij, ki so se mi zdeli bolj objektivni, kot je npr. Al Jazeera Balkans. Če ljudje berejo novice na spletnem portalu javne radiotelevizije, pomeni da institucijam še vedno zaupajo. Tega v Bosni ni.

Če sem se v Bosni želel o čem informirati, tega zagotovo nisem iskal na spletnem portalu BH TV, ker so bila njihova poročila precej enostranska. Poiskal sem druge vire informacij, ki so se mi zdeli bolj objektivni, kot je npr. Al Jazeera Balkans. Če ljudje berejo novice na spletnem portalu javne radiotelevizije, pomeni da institucijam še vedno zaupajo. Tega v Bosni ni. Glede perspektive Maribora pa lahko rečem, da se mi zdi, da tukaj veliko ljudi dela. V mestu je tudi kar nekaj nevladnih organizacij, ki so vsaj delno zamenjali tržne vsebine in dobile svoje prostore na Koroški cesti. Slednji v času koronakrize niso zasedeni in zdi se mi, da trenutna mestna oblast situacijo izkorišča za gentrifikacijo mestnega središča. To se kaže v tem, da se bo iz prostorov morala izseliti Galerija Epeka, pa tudi usoda Centralne postaje, ki stoji nasproti, ni povsem znana. Upam, da se bo ta proces kmalu končal.

Kakšne podobnosti in razlike opažate med Mariborom in Sarajevom, kjer ste odraščali?

Sarajevo je trikrat večje od Maribora, pa tudi z arhitekturnega vidika je precej raznoliko mesto, saj so mu v preteklosti vladale tri različne države (Otomansko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Jugoslavija). Poleg arhitekture iz omenjenih obdobij se v zadnjem času pospešeno razvija tudi novi del mesta s številnimi nakupovalnimi središči. Najbolj opazna razlika je v življenjskem standardu in cenah, ki so v Mariboru dva do trikrat višje kot v Sarajevu.

Morda je razlika tudi v odnosih med ljudmi, kar se kaže v tem, da ko se v Sarajevu ljudje srečajo, se objamejo in poljubijo, medtem ko v Sloveniji to ni navada. Drugače pa je v Mariboru veliko ljudi iz ostalih predelov nekdanje Jugoslavije in Erasmus študentov. Tega je v Sarajevu manj, saj nismo člani EU. Morda pa bi na tem mestu izpostavil še, da je študij v prestolnici Bosne in Hercegovine precej bolj birokratski kot npr. v Sloveniji ali na Madžarskem.

Morda je razlika tudi v odnosih med ljudmi, kar se kaže v tem, da ko se v Sarajevu ljudje srečajo, se objamejo in poljubijo, medtem ko v Sloveniji to ni navada. Drugače pa je v Mariboru veliko ljudi iz ostalih predelov nekdanje Jugoslavije in Erasmus študentov. Tega je v Sarajevu manj, saj nismo člani EU. Morda pa bi na tem mestu izpostavil še, da je študij v prestolnici Bosne in Hercegovine precej bolj birokratski kot npr. v Sloveniji ali na Madžarskem. Če se študent hoče prijaviti na izpit, mora iti najprej na banko, kjer dobi potrdilo, da je plačal določen znesek za prijavnico. Potrdilo nato odnese na fakulteto, kjer dobi žig in poišče profesorja ali asistenta, da se mu podpišeta v indeks. S to dokumentacijo nato gre na izpit, kjer čaka uro ali dve, da pride na vrsto. To je za študenta zelo neugodno, saj s takšno birokracijo izgublja čas za študij.

V Bosni in Hercegovini so letošnje lokalne volitve prinesle nov svež veter, saj je npr. v Banja Luki slavil 27-letni Draško Stanivuković iz Zveze neodvisnih socialdemokratov. Kaj pričakujete oz. kaj takšni volilni izidi napovedujejo?

Težko rečem, da ravno pokam od sreče, vesel pa sem, da so se zgodile spremembe. Sarajevo in Banja Luka imata novo lokalno oblast. Prvič po daytonskem sporazumu se je zgodilo, da so bili poraženi ljudje, ki že zadnjih 25 let prodajajo eno in isto zgodbo. Pomembno je, da je prišlo do sprememb, saj le-te dajejo novo upanje. 20. decembra so bile prvič po 12 letih lokalne volitve v Mostarju.

Volitve so bile izvedene po tem, ko je neka profesorica filozofije iz Mostarja vložila tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourgu, ker ji je bila kršena volilna pravica, saj ni mogla voliti župana mesta. Sodišče je njeni tožbi pritrdilo in proces je lahko stekel.

Do sedaj je tam vladala »tehnična oblast,« saj se stranki Hrvaška demokratična skupnost (HDZ) in Stranka demokratske akcije (SDA) nista mogli dogovoriti, kako vladati mestu, ki je razdeljeno na hrvaški in bošnjaški del. Volitve so bile izvedene po tem, ko je neka profesorica filozofije iz Mostarja vložila tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strassbourgu, ker ji je bila kršena volilna pravica, saj ni mogla voliti župana mesta. Sodišče je njeni tožbi pritrdilo in proces je lahko stekel.

Kot podiplomski študent ste študirali na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, ki se je medtem preselila na Dunaj. Kaj je botrovalo omenjeni selitvi?

Razlogov je več. Prvi razlog je zagotovo nenaklonjena politika vlade Viktorja Orbana. Jaz sem se tja vpisal leta 2018, medtem ko se je vse začelo leto prej z zakonom imenovanim »Lex CEU,« ki je bil narejen z namenom, da se univerzo izžene iz Madžarske. Orban je začel silovito politično propagando proti ustanovitelju in častnemu rektorju univerze Georgeu Sorošu, ki ga je prikazoval kot madžarskega sovražnika št. 1. Visokošolski prostor na Madžarskem je bil že pred tem podvržen privatizaciji s strani naftnih podjetij in bogatih posameznikov. Iz študijskih programov so bile izločene tudi posamezne vsebine, ki so se nanašale na t.i. študije spola.

Ko sem leta 2018 prišel v Budimpešto, nisem pričakoval, da bo Orban dejansko uresničil svojo namero in prepovedal delovanje univerze. Želel bi poudariti, da tukaj ni šlo samo za univerzo, temveč tudi za knjižnico in arhiv. CEU je zagotovo ena izmed najbolj prestižnih visokošolskih ustanov, ki ni pomembna zgolj za Madžarsko, temveč za vso Vzhodno Evropo. Ni mi bilo jasno, zakaj bi nekdo želel ukiniti delovanje takšne institucije.

Ko sem leta 2018 prišel v Budimpešto, nisem pričakoval, da bo Orban dejansko uresničil svojo namero in prepovedal delovanje univerze. Želel bi poudariti, da tukaj ni šlo samo za univerzo, temveč tudi za knjižnico in arhiv. CEU je zagotovo ena izmed najbolj prestižnih visokošolskih ustanov, ki ni pomembna zgolj za Madžarsko, temveč za vso Vzhodno Evropo. Ni mi bilo jasno, zakaj bi nekdo želel ukiniti delovanje takšne institucije. Madžarski premier novembra leta 2018 ni želel podpisati nadaljnega financiranja univerze, zato nam je študentom bilo sporočeno, da se bo univerza morala preseliti drugam. Mimogrede, to je bil prvi takšen primer v Evropi po 2. svetovni vojni.

Nazadnje se je nekaj podobnega zgodilo na Danskem za časa nacistične okupacije. Študenti smo se zavedali, da glede tega ne moremo narediti veliko, vendar smo ustanovili skupino z imenom Študenti za CEU (Students for CEU) in se pričeli sestajati ter organizirati proteste. Po enem izmed protestov smo konec novembra 2018 zasedli trg pred parlamentom in se tam utaborili za 10 dni. Bilo je zelo mrzlo, saj je po nas padal sneg, dež in žled. Naše geslo je bilo »Szabad ország, szabad egyetem, « kar v madžarščini pomeni svobodna država, svobodna univerza. Želeli smo se povezati tudi s študenti iz ostalih univerz, saj so tudi oni marsikaj izgubili. Akademska sfera je postala povsem neavtonomna, saj ni več sama izbirala tem, ki bi jih želela raziskovati, temveč je to področje vedno bolj diktirala vlada.

Toda vi ste navkljub vsemu uspeli dokončati študij v Budimpešti.

Ja, jaz sem zadnja generacija, ki je končala študij brez zapletov, saj sem bil vpisan na dveletni študijski program. Leta 2019 je bilo t.i. tranzitno leto, ko so se študijske dejavnosti postopoma pričele seliti na Dunaj. Nekaj prostorov je še vedno v lasti CEU-ja, toda večina jih je namenjenih za druge zadeve oz. so postali kongresni centri. Pomemben faktor v razvoju dogodkov je bila tudi migrantska kriza leta 2015, ko je Orban na meji med Madžarsko in Srbijo postavil zid in ga je marsikatera država v Evropi pričela kopirati. Še pred tem pa je pričel s preganjanjem brezdomcev, kar je bilo posledica prenove stavb. To je posledično pomenilo dvig cen stanovanj in najemnim, zato so mnogi ljudje morali na cesto. Upam, da se kaj podobnega ne bo zgodilo v Mariboru.

Česa si želite v novem letu 2021?

Želim si več svobode in druženja z ljudmi. Bralcem Maribora24 bi položil na srce, da pazijo nase in na druge ter da skupaj uspešno rešimo izzive, ki so pred nami.