Kultni Alan Fordi, »naš« Miki Muster s svojimi priljubljenimi liki, Lavrič v Mladinini Diareji, Asterix, DC, mange, letošnji Črni plamen o požigu Narodnega doma v Trstu… Jih poznate? Kdaj se po katerem od stripov posegli sami? O stripovski kulturi pri nas z enim bolj prepoznavnih striparjev, Izarjem Lunačkom.

Izar Lunaček, slovenski stripar, ki skrbi, da je slovenska stripovska kultura živa in živahna. Foto: Anže Buh

Če imate vsaj malo radi občutek šelestečih strani med prsti, ste letos v medijih ali na socialnih omrežjih gotovo opazili katerega od novoizdanih in bolj prepoznavnih stripov – Neustrašne, strip o pomembnih ženskah v zgodovini, Reformatorje, simpatičen strip slovenskih avtorjev o zgodovini slovenske knjige, Fučfuk, nedavno izdan strip, ki je bil predstavljen na lanskem stripovskem festivalu Tinta in pa Črni plamen o požigu Narodnega doma v Trstu, ki je celo nominiran za knjigo letošnjega leta. Vse to so le bolj javnosti poznani stripi, medtem ko bi stripovski strokovnjaki med letošnje poslastice gotovo uvrstili še kaj drugega.

Pa pri nas sploh beremo stripe? In če že, katere? O stripovski kulturi pri nas in v svetu, slovenskih striparjih, zimzelenih Alan Fordih in še čem s striparjem, sicer tudi akademskim slikarjem, filozofom in ilustratorjem, Izarjem Lunačkom.

Lunačkovi stripi segajo vse od Stripburgerja do Slovenskih novic, Dela in Mladine ter številnih stripovskih albumov, Izar pa je zaslužen tudi za prvi slovenski spletni strip Paradise Misplaced ter, v soavtorstvu z Nejcem Jurnom, za prvi slovenski avtorski strip Animal Noir (v slovenščini Kosmati krimič), izdan pri ameriški založbi. Bdi tudi nad Stripolisom ter Stripolisfestom oziroma festivalom Tinto.

Stripovska kultura pri nas … je? Kam se nagibajo trendi?

Izar Lunaček: V smislu izdajanja in prodaje je močno v porastu: vse več uveljavljenih založb izdaja tudi stripe (ZRC, Mladinska knjiga), vedno večji pa je tudi nabor specializiranih stripovskih založb (VigeVageKnjige je velika pridobitev zadnjih let, npr). Pri domači produkciji mogoče malo šepamo, no, avtorji zrele generacije smo sicer začeli risati več (jaz, Zoran Smiljanić, itd), ampak premalo je mladih takoj iz faksa, ki bi zagazili v strip, ker jih takoj pohopsajo džobi v dizajnu in igricah. Ampak po mojem se bo tudi to zdaj obrnilo, ker je strip res trendy.

Kakšne vrste stripov oziroma katere stripe Slovenci najraje beremo?

Izar Lunaček: Otroški se zadnje čase noro prodajajo, zdi se, da starši kar ne morejo kupiti dovolj novih izdaj za svojo stripa lačno deco: Ariol, Asterix, Škatla, Graščina itd so vsi kar hiti. Ta leta se, kot povsod po svetu, seveda vedno bolj uveljavljajo tudi dokumentarni stripi, ki kak zgodovinski dogodek ali osebo predstavijo občinstvu prijaznejše, vse več pa je posluha tudi za res avtorske izraze, od čiste fantazije do avtobiografij, ki si zadnjo dekado podrejajo globalno prodajo.

No, še vedno je kakopak nekaj starih fenov, ki so stripe brali še v Jugi, in ki še vedno radi stavijo na stare naslove iz Stripoteke (ameriške stripe iz petdesetih, kot sta Rip Kirby in Modesty Blaise ter francosko-italijanske eskapade s strani revije Heavy Metal) ter Alana Forda, Dylan Doga in drug star italijanski šund, ampak to je že malo v zatonu.

No, še vedno je kakopak nekaj starih fenov, ki so stripe brali še v Jugi, in ki še vedno radi stavijo na stare naslove iz Stripoteke (ameriške stripe iz petdesetih, kot sta Rip Kirby in Modesty Blaise ter francosko-italijanske eskapade s strani revije Heavy Metal) ter Alana Forda, Dylan Doga in drug star italijanski šund, ampak to je že malo v zatonu.

Kaj pa klasike kot so recimo Alan Ford in podobno, se to še bere?

Izar Lunaček: Jap, Alan Ford, Dylan Dog, Zagor, vse zadeve iz te Zlatne serije in Lunovega Magnus stripa so pri nas zbirateljski kosi, ampak to je precej specializirana kultura z vse starejšim občinstvom.

Kje vse lahko pri nas sploh kupimo stripe?

Izar Lunaček: Par knjigarn ima police z dokaj omejenim izborom, nekaj je v Konzorciju, pa knjigarna Azil ima nekaj malega, a kvalitetno izbranega. Potem pa je tu še stripartnica Buh s predvsem staro zbirateljsko robo ter srbskimi in hrvaškimi prevodi precej svežih reči za tiste, ki znajo jezik, in seveda naša striparna Stripolis na Poljanski 11, kjer najdete vse od izdaj domačih strip založb do najnovejše izvirne in prevodne produkcije iz angleško govorečega trga. Izven Ljubljane velja omeniti še striparno Oblaček v Celju.

Slovenske stripovske, pa tudi nestripovske bralce navdušuje Črni plan: Požig Narodnega doma v Trstu, ki je na festivalu Tinta prejel nagrado Zlatirepec za najboljši izvirni strip v letu 2020, trenutno pa je nominiran še za knjigo leta. Gre za strip o zgodovinskih dejstvih dogajanja v času požiga Narodnega doma v Trstu, ki se je zgodil 13. julija 1920, hkrati pa Črni plamen bralca popelje tudi v fiktivno zgodbo z izmišljenima junakoma, Slovencem Josipom Furlanom in Italijanom Giuseppejem Pazzijem. Strip nam naslika Trst pod Avstro-Ogrsko monarhijo, vrenje med slovensko in italijansko skupnostjo, udarec prve svetovne vojne, razpad monarhije in naposled vrhunec tragike, požig Narodnega doma. Izvemo tudi o življenju »potem«, avtorja stripa, Ivan in Zoran Smiljanić, pa nas povedeta tudi v Trst danes. Ob skoku v zgodovino je Črni plamen tudi zgodba o prijateljstvu ter vprašanju etnične in nacionalne pripadnosti, o mejah, ki jih ti ustvarjata.

Zdi se, da je v tujini stripovska kultura precej živa, vsaj tako podobo dobimo z nekaterih filmov in serij, kjer se protagonisti udeležujejo Comic Conov, mrzlično zbirajo stripe (predvsem serij DC, Marvel itd.) – je kaj takega prisotno tudi v Sloveniji? 

Izar Lunaček: DC in Marvel sta obsesija geekovske kulture v ZDA, Comic Cone v New Yorku in San Diegu sem za promocijo svoje serije nekoč obiskal tudi sam, imam pa osebno veliko raje francoske sejme, ki so v resnici še dosti večji in usmerjeni na precej širši segment populacije. Strip salon v Angoulemu, recimo, vsako leto v par dneh obišče četrt miljona bralcev, stripi pa so iz vseh žanrov, kot kak dober filmski ali literarni festival.

Pa mange?

Izar Lunaček: Manga je v porastu izven Japonske že vsaj od srede 90-ih in tudi pri nas ima zvesto bazo, ki se druži okrog organizacije Makkon in organizira precej dobro obiskane sejme. Sam stil mlajše risarje še vedno zelo privlači, tako da na tečajih vedno dobim par punc, ki bi rade risale po japonsko.

Bi morda izpostavili katere od slovenskih ustvarjalcev stripov?

Izar Lunaček: No, od klasikov sta tu vsekakor Miki Muster in Kostja Gatnik z Magna Purgo, ki ju verjetno vendarle vsi poznajo, v to triado klasikov pa zdaj gotovo spada tudi Tomaž Lavrič, ki ga splošna javnost pozna predvsem po Diareji in ilustracijah v Mladini, a je avtor izjemnih, v tujini nagrajenih stripov, kot sta Rdeči alarm in Bosanske basni.

No, od klasikov sta tu vsekakor Miki Muster in Kostja Gatnik z Magna Purgo, ki ju verjetno vendarle vsi poznajo, v to triado klasikov pa zdaj gotovo spada tudi Tomaž Lavrič, ki ga splošna javnost pozna predvsem po Diareji in ilustracijah v Mladini, a je avtor izjemnih, v tujini nagrajenih stripov, kot sta Rdeči alarm in Bosanske basni.

Potem je tu še Zoran Smiljanić, ki je za strip biografijo Cankarja lani na knjižnem sejmu dobil celo nagrado za knjigo leto, pa kup avtorjev srednje generacije, ki večino časa ilustrirajo otroške knjige, a izdajo občasno tudi kak strip: Matej DeCecco, Ivan Mitrevski, Miha Hačič, Igor Šinkavec, Tanja Komadina in drugi.

Kaj pa stripovski dogodki, so v Sloveniji?

Izar Lunaček: Stripolis že devet let organizira mesečna srečanja v ljubljanskem Kinu Šiška, s skype pogovori s tujimi zvezdami, predavanji o strip zgodovini in predstavitvami del domačih avtorjev, ta pa so sčasoma prerasla tudi v festival Tinta, ki je vsako leto večji, boljši in odmevnejši. Strip večere, predvsem s starejšimi domačimi in Jugo avtorji, v svoji stripartnici redno organizira tudi Buh, dogodke z gosti pa ob izdajah svojih knjig gojijo tudi Stripburger in VigeVageKnjige.

Kaj bere Maribor?

Če berejo stripe, smo povprašali tudi Mariborčanke in Mariborčane in izkazalo se je, da strip v našem okolju še kako živi. Med stripovskimi predlogi so se tako največkrat znašli Spiegelmanov Maus, Odeje, roman v stripu Craiga Thompsona, Arabec prihodnosti in Persepolis, letošnji Črni plamen, Reformatorji, strip o Cankarjevih Podobah iz sanj ter strip o markantnih posameznicah, Neustrašne.

Marsikomu so se utrnili tudi spomini iz otroštva, ko so se brali stripi Mikija Mustra, Tom&Jerry ter Tin-Tini, kar nekaj naših sogovornikov pa je povedalo, da si iz tujine naročajo stripe Marvelovih ali DC junakov, ki so, kot je pojasnil že Lunaček, značilni za ameriške »piflarje«. Malce starejša generacija Mariborčanov ob tem, ko jim omenimo stripe, izstreli kot iz topa: »Alan Ford!«, 60-letni gospod pa doda še, da obiski tezenskega kramarskega sejma ne minejo, ne da bi preveril, če se morda kje najde še kak del Alana Forda ali Dylan Doga, ki ga nima doma.