Vüzem po štajersko, vuzem po belokrajnsko in vazam na Krasu – po naše, velika noč. Praznik, ki ima sicer versko vsebino, a je močno vtkan v našo tradicijo, mnogi pa so ga veseli predvsem zaradi posebnih jedi. Nekoč so ga praznovali nekoliko drugače kot danes, praznično nedeljo pa so spremljale tudi precej neobičajne šege, kot je metanje jajčnih lupin v mlako …

Velikonočna razglednica, poslana med leti 1926 in 1944. Lastnik razglednice je bil Vekoslav Kramarič, pokrajinski fotograf in založnik razglednic, hrani pa jo Etnografski muzej Slovenije.

Nekoliko pozabljene šege in navade, ki so za naše prednike veljale ob prazniku velike noči, so bili številni kresovi po gričih, slavnostno zvonjenje po vseh cerkvah in kapelicah, pokanje s topovi … Vse kot naznanjanje slavnostnega trenutka, ki za kristjane pomeni vstajenje Jezusa Kristusa.

Velikonočno jutro je v številnih krajih po Sloveniji začela slavnostna vstajenjska procesija. Ponekod so belo oblečena dekleta na blazinah v procesiji nosila mučilno orodje, ki se pojavlja v evangelijih o Jezusovi smrti, kot so bič, trnova krona in žeblji, noseč svetilke na drogovih pa so jih spremljali svečano oblečeni moški.

Blagoslov velikonočnih jedil pred kapelo. Fotografijo je leta 1944 posnel Fran Vesel.

V nekaterih krajih je imel prav vsak član procesije v roki svečo, kar je na daleč celotnemu dogajanju dajalo še prav posebno svečan videz. Nikakor niso manjkali bujni pleteni šopki, na Štajerskem pa so kip vstalega Jezusa Kristusa okraševali celo z vinsko trto.

Po vstajenjski procesiji hitro nad »žegen«

Zanimivih običajev ni bilo konec niti po procesiji, saj je na Dolenjskem veljalo, da bo tisti, ki bo po koncu vstajenjske svete maše prvi doma, tudi »prvi« na polju. Doma pa že čaka »žegen«, ki se ga v cerkvah blagoslovi dan prej. Veljalo je, da mora k velikonočnemu zajtrku sesti vsa družina, vključno s hlapci in deklami.

»Lupine, kosti, drobtine in odpadke spravijo na poseben kraj v košari. Gospodinja jih nato pokuri.«

Velikonočno obedovanje je bilo še posebej svečano, saj so gospodinje mizo pogrnile z belim prtom in, če je bilo mogoče, za vsakega nastavile bel krožnik – običajno je bilo namreč v navadi, da se obeduje iz ene sklede. Nato oče odgrne košaro z »žegnanimi« jedili in jih razdeli med družinske člane. Vsak dobi košček kruha, mesa in hrena, ponekod tudi jajca. »Vse jedo z roko in nič ne sme pasti na tla,« običaje opisuje slovenski etnolog, Niko Kuret: »Lupine, kosti, drobtine in odpadke spravijo na poseben kraj v košari. Gospodinja jih nato pokuri.«

Bogata miza nenavadnih jedi

V nekaterih hišah je mati na mizo postavila tudi vrček z vinom, v katerega je pomešala blagoslovljeni hren, nato pa je v to posodo še vsak družinski član primešal rumenjak svoje pisanke. V mešanico je družina ob velikonočnem zajtrku pomakala svoje klobase in koščke kruha. Ponekod se je na velikonočni mizi znašlo še marsikaj nekoliko neobičajnega – posušeni repni olupki, pečena gnjat, mrzel močnik s cimetom in sladkorjem, žolca … Kjer je bilo mogoče, je bilo na mizi najti tudi svežega sadja.

Ponekod se je na velikonočni mizi znašlo še marsikaj nekoliko neobičajnega – posušeni repni olupki, pečena gnjat, mrzel močnik s cimetom in sladkorjem, žolca …

Obvezna jed na praznični mizi pa so bili praznični kruhi, šarklji, pince in potice, ki so se med regijami zelo razlikovale. Ponekod so jedli makovo rženo potico, drugod orehovo, spet drugje skutno ali pehtranovo potico, na nekaterih mizah pa je potico nadomestila gibanica.

Gostoljubnost, obilo hrane in še več pijače

V prazničnem času je v slovenskih hišah veljala še posebna gostoljubnost – tako se ni smelo odkloniti obiska berača, ki ga je morala družina sprejeti medse in mu ponuditi prav tako hrano kot vsem družinskim članom. Posebej prijazno so ravnali tudi z domačimi živalmi, ki so včasih dobile del blagoslovljenih jedil ali precej obilen obrok.

Velikonočni sveti ogenj pred cerkvijo na veliko soboto. Fotografijo je 23. marca 1940 posnel Slavko Smolej.

Bogata pojedina, sestavljena iz precej težkih jedi, je gotovo povzročila hudo žejo, ki so jo posamezni kraji gasili po svoje. Ponekod  so kuhali hruševko, vodo, v katerih so kuhali suhe hruške, na Dolenjskem so pili vino s pelinom, drugje so vreli zvarke z brinovih jagod, suhih hrušk, bezga, češpelj in rožičev …

Dan, ko se ni počelo prav nič

Velika noč je veljala za dan, ko se ne dela prav nič in ko je počitek za prav vso družino skoraj zapovedan. Ostajalo se je doma, kar je bilo po obilnem zajtrku, ki ga sicer niso bili vajeni, precej razumljivo. Etnolog Niko Kuret najde celo staro vipavsko besedilo iz leta 1884, ki pravi: »Danes je velik praznik in naš Vipavec ne misli na drugo nego na službo božjo v cerkvi in na dom; danes ne gre k sorodnikom, ne gre k sosedu in ne gre v gostilno, ampak po popoldanski službi božji prebira svete knjige v krogu svoje družine …« Obstajala je le ena izjema – gospodarju in njegovi ženi je bilo namreč na velikonočni praznik dovoljeno obhoditi domačijo in z molitvijo blagosloviti polja, travnike, gozdove in domačo živino.

Šegave šege

Se pa je tudi ob svečanem, s Kristusovim vstajenjem povezanim praznikom, pojavilo nekaj nenavadnih običajev, kot je bilo metanje jajčnih lupin v mlake, kar bi naj ukrotilo žabje regljanje, naši predniki pa so bili prepričani tudi, da je na veliko noč zajeta voda iz potoka nadvse zdravilna. V Beli krajini so na velikonočno jutro kmetje svoji živini s čebulo premazali gobce, kar bi naj jih obvarovalo kačjih pikov, posebni blagoslovi pa so lahko na ta dan odpravili kurje oko ali celo golšo.

Skrivnosti slovenskih pirhov

Nekaj besed je vredno posvetiti tudi slovenskim velikonočnim jajcem, pirhom, pisanicam ali remenkam, ki s svojo unikatno poslikavo slovijo po vsej Evropi. Tradicionalno je namreč veljalo, da je imela vsaka regija edinstveno tehniko barvanja pirhov – na belokrajinskih in prekmurskih pisanicah so se znašli geometrični liki, na primorskih in gorenjskih naravna ornamentika, na zahodu se jim pridružijo še stilizirani grozdi in ptice. Kasneje so pisanicam začeli dodajati še napise, kot so »IHS«, »Vesela aleluja«, »Veseli vuzem« ali kaj podobnega.

»Iz srca te ljubim, ti pisanko dam. Pisanka rdeča, ljubezen goreča, če sem dekle za te, pa ozri se na me.«

Pa barve? Uporabljale so se naravne barve, ki vse bolj popularne postajajo tudi danes. Barvali so s kropom pražiljke, žafrana, črne jelše, hrastovega lubja, čebulnih listov … Med vojno so za dvobarvno tehniko uporabljali tudi mizarska loščila, industrijske barve pa so prišle v uporabo šele po drugi svetovni vojni.

»Enga fanta sem mela, prav zavbrnega, pa je druga mrcina prevzela mi ga. Moj fantič me gleda, kak zajec medveda, je jezen na me, ker za no drugo spet ve.«

Ponekod so pisanke služile tudi kot majhna darilca med zaljubljenci, Kuret pa celo navede stihe, ki so spremljali predajo pirhov, ali so jim bili priloženi: »Iz srca te ljubim, ti pisanko dam. Pisanka rdeča, ljubezen goreča, če sem dekle za te, pa ozri se na me.« A rdeča ni le ljubezen, če je šlo za zamero, so žegnano jajce spremljale malo ostrejše besede: »Enga fanta sem mela, prav zavbrnega, pa je druga mrcina prevzela mi ga. Moj fantič me gleda, kak zajec medveda, je jezen na me, ker za no drugo spet ve.«

Vir: Kuret, Niko (1965). Praznično leto Slovencev I.