Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko te dni praznuje 120-letnico obstoja. Kot je ob tej priložnosti izpostavil zgodovinar dr. Aleš Maver, je sto dvajset let po dogodku ustanovitev Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko upravičeno videti kot velika prelomnica.

“Zanimivo vprašanje je, ali so se njegovi snovalci zavedali, kaj vse bo iz njega zraslo. Vsekakor pa jim je bilo jasno, da orjejo ledino na področju organiziranja znanstvenega udejstvovanja v Mariboru in na širšem območju v slovenščini. Zato so v svoj projekt tudi vložili ogromno truda in energije. Premagati so morali kar nekaj pomislekov, ki niso prihajali samo od nemško govorečih Štajercev, ki so bili mnenja, da Slovenci praktično nimajo zgodovine, zato takega društva ne potrebujejo.”

Velik miselni in organizacijski premik

Celo marsikak slovenski izobraženec je v tistem času menil, da zadostujejo znanstvena besedila v nemščini, ki jo tako ali tako vsi znajo, nadaljuje Maver. “Skratka, danes, ko ima Maribor univerzo in vrsto drugih ustanov, ki samoumevno delujejo v slovenščini, si težko pričaramo, za kakšen miselni in organizacijski premik je šlo. Bi pa ob pomenu društva kot zibelke cele vrste danes delujočih organizacij izpostavil še eno stvar. Gre za sposobnost sodelovanja osebnostno in nazorsko precej različnih posameznikov.. Končno so bili ti za društvo pripravljeni primakniti celo precej lastnih sredstev.”

Združenje je tudi pomenilo prvi korak k vzpostavitvi vrste institucij, ki so danes kulturno jedro štajerske prestolnice. “Res je, skoraj neverjetno je, kaj vse je zraslo iz na prvi pogled skromnega zgodovinskega društva. Toda prvi društveniki so se zavedali, da je raziskovanje in spoznavanje zgodovine eden osrednjih gradnikov gojenja slovenske istovetnosti, ki je bila takrat v Mariboru in marsikje na slovenskem Štajerskem na prepihu. Ravno tako jim je bilo jasno, da so za uspešne zgodovinske raziskave ključne tri komponente, knjižnica, zbirka arhivskih virov in muzej s predmeti, ki pričajo o tej zgodovini.”

“Vnukinje” društva

Za objavljanje spoznanj o preteklosti pa je društvo že leta 1904 začelo izdajati Časopis za zgodovino in narodopisje, ki je po prekinitvi ob nemški okupaciji vnovič zaživel v šestdesetih letih 20. stoletja, dodaja Maver. “Knjižnica je postala matica Študijske in današnje Univerzitetne knjižnice Maribor, muzejska zbirka društva je bila ena od treh zbirk, ki so temelj Pokrajinskega muzeja Maribor, arhivsko gradivo, ki so ga zbrali društveniki, pa je postalo podlaga za banovinski in današnji Pokrajinski arhiv Maribor. Po drugi svetovni vojni so iz muzeja izšli še Umetnostna galerija Maribor, Muzej narodne osvoboditve, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine ter nazadnje še javni zavod Sinagoga Maribor.”

Te štiri ustanove lahko morda nekoliko šaljivo imenujemo “vnukinje” društva, razlaga Maver.  Prav tako je pa je po njegovih besedah ustanovitev društva pomenila bistven korak k visokošolskemu in pozneje univerzitetnemu študiju zgodovine in umetnostne zgodovine v Mariboru, ki je sicer zaživel šele po drugi svetovni vojni, v širšem smislu pa mu marsikaj dolguje Filozofska fakulteta mariborske univerze v celoti.

Kdo vse je sodeloval?

Na vprašanje, kdo vse je ustanovil to društvo in kdo je bil po njegovem mnenju ključna osebnost te ustanovitve in delovanja, Maver odgovarja, da je pri ustanovitvi sodeloval cvet takratne slovenske humanistične inteligence na Štajerskem. Prvi predsednik je bil sicer duhovnik in vztrajni preučevalec krajevne in cerkvene zgodovine Matej Slekovec. Po zgodnji smrti ga je kmalu nasledil Pavel Turner iz Planice nad Framom, ki se je v skupnostni spomin morda najbolj vpisal kot dobrotnik slovenskih študentov, pa tudi kot eden največjih svetovljanov med Slovenci svoje dobe.

“Njegov dolgoletni mandat je bil za utrditev in organizacijsko širitev društva vsekakor zelo pomemben. Med gonilne sile v zgodnjem obdobju sodijo zgodovinar Anton Kaspret, ki je bil prvi urednik društvenega časopisa, ugledna jezikoslovca Matija Murko in Karel Štrekelj, poznejši ravnatelj ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice Janko Šlebinger ali umetnostni zgodovinar Avguštin Stegenšek. Dobri duh društva pa je bil že od začetka duhovnik, filozof in zgodovinar Franc Kovačič. Mislim, da gre pri njem za enega organizacijsko bolj nadarjenih Slovencev sploh. Bil je idejni oče društva in kot neumorni prvi tajnik ga je postavil na noge. Iz njegovih pobud so zrasle tudi že omenjene zbirke društva, pozneje pa je skrbel za njihovo nadgradnjo v prav tako omenjene samostojne ustanove in bil njihov prvi dobrotnik.”

O vlogi združenja danes pa Maver meni, da je položaj seveda bistveno drugačen kot pred sto dvajsetimi leti. Maribor in Slovenci na Štajerskem imajo namreč vso kulturno in znanstveno infrastrukturo, o kateri so Kovačič in drugi zgodnji društveniki v začetku 20. stoletja zgolj še sanjali.

Še vedno aktivno društvo

Izročilo Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko po njegovih besedah danes sicer ohranjata kar dve zgodovinski društvi, Zgodovinsko društvo v Mariboru, ki ga vodi Marjan Matjašič, in Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru, ki ga vodi dr. Darko Friš.

“Če nekoliko parafraziram Kovačičeve besede, arhiv in knjižnico sedaj imamo, naša naloga pa je, da na tej podlagi nadaljujemo z raziskovanjem zgodovine in drugih sorodnih disciplin. V marsičem je zunanja oblika našega delovanja podobna tisti iz prvih društvenih desetletij. Še vedno vsako od društev naslednikov izdaja svojo znanstveno revijo, Časopis za zgodovino in narodopisje in revijo Studia historica Slovenica. Še vedno organiziramo društvena predavanja, simpozije in slavnostne akademije, enako kot matično društvo se poskušamo vpenjati v mednarodno znanstveno sodelovanje. Končno se enako kot leta 1903 sprašujemo, kakšno je ali naj bo mesto znanosti v slovenščini v močno povezanem znanstvenem svetu.”

Franc Kovačič pa jim je pri tem lahko zgled s svojo neumorno delavnostjo, iznajdljivostjo in požrtvovalnostjo. “Prepričan sem recimo, da bi, če bi se vnovič pojavil v Mariboru, takoj organiziral tečaj soočanja z izzivi umetne inteligence v humanistiki ali priskrbel sredstva za zakup najboljše različice ChatGPT. To zadnje pravim sicer bolj za šalo kot zares.”