Teona Strugar Mitevska je ena od najbolj znanih filmskih ustvarjalk s področja bivše Jugoslavije. V svet filma je vstopila kot otroška igralka. Šolala se je za slikarko in grafično oblikovalko, kasneje pa študirala film na newyorški Tisch School of Arts. Leta 2001 je posnela kratkometražec Veta, nagrajen s posebno omembo žirije na Berlinalu.

Leta 2004 pa je v tekmovalnem delu festivala v Rotterdamu premiero doživel njen celovečerni prvenec Kako sem ubil svetnika. Sledili so filmi Sem iz Titovega Velesa, ki je bil nagrajen s posebno nagrado žirije v Sarajevu, Ženska, ki si je otrla solze, premierno prikazana leta 2012 na festivalu v Berlinu, in Dan brez imena, prav tako premierno predvajan v Berlinu.

Njen film Bog obstaja, ime ji je Petrunija je leta 2020 doživel ogromen uspeh, ki ga je kronala nagrada na Berlinalu ter nagrada Lux, ki jo podeljuje evropski parlament. Sinoči se je na filmskih Minoritih odvrtel njen zadnji film Najsrečnejši človek na svetu.

Mnogo filmov opisuje vojni v bivši Jugoslaviji. Kako ste našli originalen pristop?

“Ta vojna je veliko spremenila v moji generaciji. Ko sem spoznala scenaristko Elmo, mi je izpovedala svojo zgodbo. To je bila njena velika travma in tudi želja, da nekega dne to zgodbo tudi pove, ampak je čakala na pravi trenutek, da intimno zgodbo podeli s svetom. Veliko vprašanje je tudi bilo, kakšno formo bi ubrali. Ali bi to bilo dokumentarec ali zgodovinski film. V nekem razgovoru sva prišli do zaključka, da nama je dovolj vojnih filmov, ampak bi bilo bolje, da govorimo o današnjem Sarajevu, da pokaževa sodobno zgodbo, kako je biti danes Sarajevčan z vsemi posledicami te vojne. Tako smo kreirali lik Asje in Zorana ter prišli do ideje za hitri zmenek. To je univerzalna ideja, saj vsi iščemo ljubezen. In to je bil tudi lažji način, da povemo to težko zgodbo.”

V tem prekrasnem filmu se dotikate tudi teme kolektivne zavesti. Je to pomenilo daljše in bolj premišljeno delo?

“Kolektivna zavest je kolektivni spomin, kolektivna travma. Vse je povezano, kolektivni spomin je povezan z individualnim spominom. Ne moreš se soočiti z individualno travmo, če pri tem ne vidiš širše slike. S tem mislim na kontekst zgodbe. Za nas je bilo zelo pomembno, da upoštevamo vse skupaj. Na začetku je bila le zgodba Asje in Zorana, njune travme in njunih priložnosti. Ugotovili smo, da na našem prostoru, kjer smo se soočili z razpadom Jugoslavije, razumemo to problematiko. Če se o tem trideset let kasneje pogovarjaš s kakšnimi tujci, oni ne vedo, o čem se mi pogovarjamo. So pozabili, da je bila sploh vojna tukaj. To je žalostno, ampak takšna je resnica. Zato smo izkoristili situacijo, vseh teh 40 ljudi v sobi in začeli govoriti o celi družbi. In preko tega skušali doseči razumevanje problematike. Veliko smo raziskovali v Bosni, Sarajevu, mene pa je ves čas zanimala ta problematika kolektivnega spomina v Ruandi ali Indiji ali pa Argentini. To je zelo kompleksna zadeva.”

Kreacija kaosa

Film ste opisali kot koreografijo, poezijo. Kako to?

“Lahko je narediti koreografijo za dva človeka ali za štiri ljudi. Koncept tega filma pa je 40 ljudi v eni sobi. Kar že samo po sebi pomeni kaos. Ampak mora biti organiziran kaos. Če postaviš 40 ljudi v sobo in jim rečeš, naj nekaj naredijo, bodo vsi naredili isto. Mogoče bosta dva ali trije izstopali. Najprej smo pripravili vsak karakter posebej, potem vsak par posebej, nato 17 profesionalnih igralcev in potem še 24 naturščkov. Imeli smo izredno veliko vaj, skupaj in ločeno. Vsako potezo smo posebej kreirali. Če tega ne bi storili, bi imeli res kaos in v tej situaciji se nikakor ne bi znašla. Uspelo nam je ne samo zaradi kontinuitete, ki je pomembna v filmu, ampak tudi zaradi zavedanja, da je pomembna ne le zgodba dveh junakov, ampak zgodbe celotne skupine.  Vse je moralo funkcionirati, da bi lahko pojasnili tragedijo teh dveh glavnih karakterjev. Samo tako smo lahko prišli do resnice. Da bi publika verjela karakterju, je ta moral dobro poznati svojo nalogo. Delo je potekalo tako, kot da bi gradili katedralo.”

Glavne junake ste postavili v absurdne položaje, ki se izmenjujejo s humorističnimi. Zakaj vas to navdihuje?

“To je moj šesti film in v nekem trenutku, ko sem delala Petrunijo, sem našla nekaj, kar mi enostavno leži. To je nek črni humor, ki je zmeraj del mene. Zato sem si rekla, pa zakaj tega ne uporabim v filmu, ker to je res nekaj, kar je meni čisto naravno. Vedno, ko uporabiš humor, izpoveš resnico. Resnica ni črna ne bela, je nekje vmes, humor pa pomaga, da pokažeš več perspektiv določene situacije. Karakter postaviš v absurdno situacijo, absurd pa te pripelje do določenih resnic. Humor ti da perspektivo v življenju. Humor je tudi pomemben, ko govorimo o nekih težkih temah, ko se pogovarjaš s Sarajevčani, kako so preživeli ta tri leta lakote, bombardiranja. V vseh teh zgodbah je veliko, veliko humorja, tudi veliko nostalgije. Humor je del življenja, humor je tudi v tragediji. Imamo cel spekter filmov, ki govorijo o Jugoslaviji s tem črnim humorjem vred. To je zame zanimiv pristop in samo nadaljujem tradicijo.”

Dejali ste tudi, da je prizorišče ključno. Kako ste ga našli?

“Zaradi finančne situacije smo film snemali v Makedoniji. Cela igralska ekipa je prišla v Skopje. Hotel, v katerem smo snemali, je v resnici univerzitetna knjižnica. To je konstrukcija v centru mesta, ki je arhitekturno zelo zanimiva, ampak zelo razpada. Žal tega ne cenimo. Obožujem arhitekturo, zato smo jih enostavno vprašali, če lahko tam snemamo.  Študentov v avgustu ni, saj nimajo niti denarja za klimo. Zato smo kupili nekaj klimatskih naprav, medtem ko smo snemali, in jih tam sedaj tudi pustili, da jih uporabljajo naprej. Zakaj je mesto snemanja tako pomembno? Zato, ker preko tega mesta ponovno pojasniš kontekst zgodbe, tradicijo, zgodovino. Ta zgradba je del Jugoslavije, del nečesa, kar pripada vsem nam. In s takšnim mestom, kot je bil ta v Skopju, lahko poveš več od besed.”

Kreativnost in moč

Sporočilo filma je odpuščanje?

“Je. Pa tudi odprtost, komunikacija. Edini način, da preboliš travmo, je, da se soočiš z njo. Mislim, da je to po tridesetih letih še vedno največji problem na Balkanu, da ima vsak od nas neko drugo resnico. Noben nobenega ne posluša, najenostavnejše stvari se ne morejo rešiti. Ko govoriš z ljudmi, pravijo, mi smo ostali vsi isti, vsega pa je kriva politika. S tem se ne strinjam. Politiki so tam, ker smo jih tja postavili. Mi pa moramo prevzeti odgovornost za to, kar se je zgodilo in se dogaja.  Tudi mi imamo moč, da premaknemo stvari.”

Tudi ko se Asja in Zoran, glavna lika, pomirita, je žalostna resnica o Bosni še vedno vidna. Država se prazni, počasi umira. Ali obstaja možnost njene ponovne oživitve?

“Mislim, da ja. Kar sem opazila v nekaj zadnjih letih, je, da se veliko ljudi vrača nazaj. Iz Makedonije veliko ljudi beži in nihče se ne vrne, v Bosni je drugače. Ne poznam statistik, ampak Sarajevo je pravi kulturni center. Od zmeraj je bil. Slovenija je bila moderna, Bosna pa je imela to odštekano kreativnost. Vse nas je hranila z energijo in idejami. Da, ljudje se vračajo. Ne le Bosna, ampak cela naša regija lahko vzpostavi neko prihodnost, če bomo začeli govoriti o tej vojni. Kaj se nam je zgodilo, zakaj se nam je zgodilo, kaj je to vse skupaj sploh bilo. Ne rabimo se strinjati, dovolj bo, če se poslušamo. Če tega ne bomo storili, bomo ostali v tem krogu in ponavljali iste napake, iste neumnosti. Če bi se več poslušali, bi se vrnilo še več ljudi. Je pa korupcija velik problem na celem Balkanu. Potrebna nam je vera v sistem, vera v to, da obstajajo zakoni za tiste, ki delajo slabo.”