Po drugi svetovni vojni so v nekdanji Jugoslaviji 25. maja uvedli štafeto mladosti. Praznik, ki je obeležil Titov rojstni dan (čeprav je bil rojen 7. maja), se je po dvanajstih letih na njegovo željo preimenoval v Dan mladosti. Starejše in mlajše generacije nanj vežejo različni spomini, zagotovo pa gre za dan z najlepšim imenom.

43 let spominov

Prva štafeta mladosti je potekala leta 1945 na pobudo mladine iz Kragujevca. V njej je sodelovalo 12500 mladostnikov, ki so po pretečenih 9000 kilometrih poti Titu v Zagrebu izročili devet štafetnih palic ter “Modro knjigo”, kjer je bilo zbranih 15 000 podpisov mladih Šumadincev.

V nadaljnjih letih je Tito štafete sprejemal v Beogradu. Leta 1957 je bil na njegovo pobudo dan proglašen za “Dan mladosti” in odtlej je Tito prejemal le še po eno štafetno palico. Do leta 1979 jo je sprejemal na stadionu JLA v Beogradu, današnjem stadionu kluba Partizan.

Štafeto so nosili najbolj pridni in perspektivni mladinci in mladinke. Svojo pot je vsako leto začela iz drugega mesta nekdanje Jugoslavije, po poldrugem mesecu pa je prispela na glavni stadion v Beogradu.

Štafeto so nosili najbolj pridni in perspektivni mladinci in mladinke. Svojo pot je vsako leto začela iz drugega mesta nekdanje Jugoslavije, po poldrugem mesecu pa je prispela na glavni stadion v Beogradu.

Dan mladosti v Mariboru leta 1961, vir: splet

Tam se je odvijala prireditev, ki jo je mlado in staro spremljalo preko televizijskih ekranov in je na njej sodelovalo več tisoč mladih iz vse Jugoslavije.

Dogodek leta

Praznovanje dneva mladosti je bilo v šestdeset letih prejšnjega stoletja pravzaprav celoletni projekt. Pri njem so sodelovali vrtci, osnovne šole, športna društva.

Pravzaprav smo vse leto po malem vadili. Kljub temu, da je bilo v nastop vloženih nešteto ur vaje, tako v klubu kot tudi potem na skupnih vajah v Lukni, se nihče ni pritoževal. Vsi smo komaj čakali, da pokažemo kaj znamo.

Starejši Mariborčani znajo denimo povedati, da so koreografije za ta dan sestavljali že mesece prej. »Pravzaprav smo vse leto po malem vadili. Kljub temu, da je bilo v nastop vloženih nešteto ur vaje, tako v klubu kot tudi potem na skupnih vajah v Lukni, se nihče ni pritoževal. Vsi smo komaj čakali, da pokažemo kaj znamo,« pove ena nekdanjih članic DTV Partizan in nadaljuje, »Danes se Dnevu mladosti očita politično obarvanost in verjetno jo je res imel, ampak za nas, ki smo bili takrat otroci, je bilo to enkratno doživetje, ki ga danes mladim ne moreš opisati.«

Praznik z najlepšim imenom

»V življenju odraščajočih mulcev socializma, tam konec sedemdesetih in v osemdesetih je bil 25. maj morda celo najpomembnejši praznik v celem letu in še danes mislim, da gre za praznik z najlepšim imenom – to je Dan mladosti,« je spomin povzel Vid Kmetič, arheolog in avtor knjige Mi otroci socializma z našega dvorišča.

V življenju odraščajočih mulcev socializma, tam konec sedemdesetih in v osemdesetih je bil 25. maj morda celo najpomembnejši praznik v celem letu in še danes mislim, da gre za praznik z najlepšim imenom – to je Dan mladosti.

25. maja so bili mladi iz vrst pionirjev sprejeti v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije, kar so spremljale glasbene in športne prireditve. Dogodki so je potekali pod sloganom bratstva in enotnosti, ki je povezoval različne narodnosti znotraj Jugoslavije.

Vid Kmetič, foto: osebni arhiv

»Sam sem imel srečo, da sem hodil na OŠ Prežihovega Voranca, ki je čez cesto Ljudskega vrta. Tudi v Ljudskem vrtu je bila namreč ena izmed prireditev ob 25. maju, ki je bila podobna tisti na stadionu JNA v Beogradu. Tam so nastopale pionirke in mladinke, športniki. Naše sošolke so vneto trenirale, pa ne samo one, celo starejše punce. Fantje smo vse to budno spremljali in to je bil mogoče največji plus biti učenec OŠ Prežihovega Voranca v Mariboru,« hudomušno misli strne Kmetič.

Naše sošolke so vneto trenirale, pa ne samo one, celo starejše punce. Fantje smo vse to budno spremljali in to je bil mogoče največji plus biti učenec OŠ Prežihovega Voranca v Mariboru.

Kljub temu, da je Vid na prireditvah sodeloval le kot gledalec, sicer zelo vnet in s strogim sodniškim pogledom, se zdi, da je zanj Dan mladosti neprekosljiv praznik: »Ne verjamem, da danes sploh obstaja kak tak praznik, s katerim bi se mladina lahko poistovetila. Danes sicer pogosto slišimo, da gre pri tem prazniku bolj za pranje možganov, ampak zame je pranje možganov bistveno hujše danes, če recimo pogledam resničnostni šov ali družabno omrežje.«

Zadnja štafeta je krenila s Triglava

Leta 1980 se je zaradi Titove smrti štafeta ustavila sredi poti po Hrvaški in bila položena na oder Skupščine SFRJ. Kljub smrti je praznovanje dneva mladosti še naprej potekalo 25. maja vsako leto, pri tem pa je štafeto na cilju sprejel predsednik Zveze socialistične mladine Jugoslavije.

Do Titove smrti se je štafeta predajala Titu osebno na stadionu JLA v Beogradu. Leta 1980 je potovanje štafete mladosti prekinila smrt Tita 4. maja v Ljubljani, zato so jo kasneje položili na oder skupščine SFRJ v Beogradu.

Prireditev na osrednjem stadionu JLA v Beogradu, vir: splet

Zadnja štafeta je 21. marca 1987 proti Beogradu krenila s Triglava, od koder jo je nosila naveza desetih alpinistov s prvo nosilko, Slovenko Marijo Štremfel, ki je leta kasneje v družbi moža kot prva Slovenka osvojila vrh Mount Everesta.