Na slovenski kulturni praznik običajno slavimo poezijo, jezik in umetnost. Manj znano pa je, da je bil največji slovenski pesnik France Prešeren vpleten tudi v zanimivo osebno rivalstvo z možem, ki ga Maribor zelo dobro pozna - s kasnejšim lavantinsko-mariborskim škofom Antonom Martinom Slomškom.

Prešeren in Slomšek sta postala poleti 1819, ko je prišel Anton Martin Slomšek v Ljubljano, da bi končal dva letnika filozofije, ki jih v Celju ni bilo, sošolca. Prav tako je zanimivo dejstvo, da sta bila oba rojena leta 1800.

Srečanje v gledališču

5. septembra 1837 sta se na otvoritveni gledališki predstavi v Ljubljani srečala nekdanja sošolca. Po anekdoti naj bi pesnik duhovniku hudomušno ''zagrozil'', da ga bo zatožil kanoniku Pavšku, ker obiskuje gledališče. Slednje namreč za strogega cerkvenega moža ni veljalo za najbolj primerno zabavo.

Slomšek se je skušal rešiti z izgovorom, da je bil med občinstvom še en duhovnik. A tudi ta je prihajal iz njegove škofije. Prešeren priložnosti za zbadljivko seveda ni izpustil.

Nastal je epigram

Po predstavi je Prešeren Slomška pospremil na večerjo in mu ob slovesu izročil norčav epigram, v katerem se je norčeval iz njegove knjige o krščanskem devištvu.

''Ker stara para zlomek
devištva preveč vzel,
je njega mlajši, Zlomšek,
prodajat’ ga začel.''

- Prešérnove poezije, 1902

 Podobno besedno igro na račun njegovega priimka je uporabil tudi kasneje, ko je Slomšek postal škof. Prešernovi epigrami so pokazali, da pesnik ni varčeval z ironijo, niti do cerkvenih dostojanstvenikov. 

Ob imenovanju Slomška...

Slomšek je do Prešerna sicer gojil iskreno spoštovanje in prijateljsko naklonjenost. Prešeren pa je svojemu nekdanjemu sošolcu ob imenovanju za lavantinskega škofa hudomušno posvetil dve satirični “puščici” in zapisal verze, v katerih je z značilno ironijo komentiral njegovo napredovanje v cerkveni hierarhiji:

''Nekdaj je zlomek bil hudič,
je Zlomšek bil hudiček,
zdaj Zlomšek je postal
na Štajerskem škofiček'', je zapisal Prešeren.

Liberalci proti konservativcem

Njuno zbadanje ni bilo le osebno. Odražalo je širši razkol znotraj slovenskega narodnega preporoda. Prešeren je pripadal bolj liberalnemu, posvetnemu krogu, kjer so bili pomembni tudi Matija Čop, Franc Miklošič in Janez Bleiweis. Poezija, umetnost in osebna svoboda so bile v tem krogu pomembnejše od stroge cerkvene morale.

Slomšek pa je predstavljal konservativni, katoliški del preporoda, ki je želel narodno prebujenje graditi na veri in disciplini. Ni bil pristaš vsebin mladih pesnikov, ki so dekletom posvečali ljubezenske verze, prav to pa je bila ena osrednjih tem Prešernove poezije. Takšna delitev je seveda poenostavljena, saj so bili odnosi in stališča znotraj narodnega preporoda precej bolj prepleteni in manj enoznačni.