Da bi razumeli, zakaj imajo številni kovanci nazobčane oziroma zarezane robove, se moramo vrniti v čas, preden so bili na voljo stroji za izdelavo kovancev.
Od prvega tisočletja pred našim štetjem, ko je človeštvo izumilo kovance, do približno 17. stoletja, so kovance ročno kovali izurjeni obrtniki. Postopek je vključeval postavitev praznega kosa kovine med dva vgravirana luknjača in večkratno udarjanje z zgornjim luknjačem, da se na obeh straneh vtisnejo slike. Ker se je kovina pod pritiskom udarcev kladiva razprla, zgodnji kovanci niso imeli enotnega roba. Tudi ko so bili kovanci stisnjeni v kovinske plošče in nato izrezani, rezultati še zdaleč niso bili popolni.
“Striženje” kovancev
V dobi, ko so bili zlati in srebrni kovanci v obtoku, so bili zaradi te lastnosti ranljivi za “striženje” – tj. nezakonito piljenje ali britje majhne količine plemenite kovine za dobiček. Takrat je bila vrednost kovancev vezana na njihovo težo v plemenitih kovinah. Posledično so se “težki” kovanci kopičili, tako da so v obtoku ostali samo odrezani kovanci. Te odrezke so mešali z navadnimi kovinami in jih uporabljali za ustvarjanje ponaredkov.
V boju proti britju kovancev je imel veliko vlogo »ovratnik« za kovance: utrjen obroč z odprtino, ki je večja od matrice, ovratnik je med postopkom udarjanja preprečil tok kovine navzven. Ti okrašeni oziroma zarezani robovi so učinkovito odstranili odrezke in ponarejene kovance: s temi lastnostmi je bilo kovance veliko težje ponarediti. Danes je takšen način izdelovanja kovancev bolj tradicija kot nuja.
