V starosti 89 let je poslovil Metod Klemenc, dolgoletni športni delavec in pedagog, ki je leta 1968 v Celju organiziral prve mednarodne igre šolarjev oz. mladih, projekt, ki se dandanes po svetu še vedno izvaja. Od njega se je z dolgim zapisom o očetovih dosežkih poslovil njegov sin, prav tako so mu poslovilen zapis namenili na facebook strani Mestne občine Celje.

“Življenje je zapisal športu in športni vzgoji mladine. Bil profesor telesne vzgoje, najprej na številnih osnovnih šolah, zadnji dve desetletji svoje poklicne kariere pa na Fakulteti za medicino Univerze v Ljubljani. Bil je tudi trener in promotor tenisa ter pobudnik gradnje teniških igrišč v Celju, Domžalah, Radomljah in še kje. Je tudi avtor štirih strokovnih priročnikov o poučevanju in treniranju tenisa ter skupaj z mano tudi avtor leta 1996 izdanega kratkega pregleda zgodovine tenisa na Slovenskem, ki ga je ob 100 letnici tega športa v Sloveniji izdalo Teniško društvo Radomlje,” je med drugim zapisal njegov sin.

Za svoj prispevek pri razvoju športa je prejel tudi Bloudkovo nagrado za življenjsko delo in priznanji Mestne občine Celje in Občine Domžale.

“Kot profesor telesne vzgoje na I. osnovni šoli Celje in predsednik Atletskega društva Kladivar je v Celju leta 1968 dal pobudo za organizacijo mednarodnih športnih iger otrok in bil glavni organizator prvi iger istega leta v Celju. Igre so sčasoma prerasle regionalni okvir Alpe – Jadran in v začetku 90ih let prejšnjega stoletja postala priznane s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja. Kot častni predsednik komiteja International Children’s Games se je oče kot utelešenje ideje povezovalne moči športa do leta 2019 vsako leto udeležil iger, za katere pobudo je dal v času delitve sveta na dva nasprotujoča si in sovražna ideološka bloka,” še je dodal v ganljivem zapisu.

Njjegov sin še je pojasnil, da mu je hvaležen predvsem za to, da ga je že od malega jemal s seboj, mu odpiral vrata v širni svet in dal vedeti, da se ne smemo bati drugačnih po nacionalnosti, rasi, veri in svetovnemu nazoru in da ne smemo pristajati na to, da ljudi cenimo zgolj ali predvsem zaradi njihovega statusa in/ali bogastva. In da moramo pomagati tistim, ki imajo v življenju manj sreče od nas.