Recimo bobu bob. Samo samo 75 let po koncu 2.svetovne vojne, smo se znašli v 3.svetovni vojni. Vojni proti nevidnemu skupnemu zunanjemu sovražniku človeštva.

Zadnje dni vedno bolj pogosto poslušamo izjave politikov, da se bližamo vrhuncu lokalnih epidemij, in če bomo “pridni”, bomo kmalu deležni rahljanja ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa, a sočasno slišimo svarila epidemiolgov in WHO o posledicah tovrstnih preuranjenim optimizmom ter posledično novega vala okužb.

Dalj časa kot smo v tej trivialni samoizolacijski znanstveni fantastiki, bolj se, vsaj meni, dozdeva življenje, ki smo ga imeli pred izbruhom znanstvena fantastika. Bolj kot spremljamo kakšne katastrofalne posledice bo imela ta zaustavitev gospodarstva, bolj nas upravičeno skrbi tudi za lastno preživetje v primeru, da bi delili usodo vseh tistih, ki so že ostali brez dela in posledično prihodkov. ILO (Mednarodna organizacija za delo) opozarja, da brez odločnih in močnih ukrepov lahko do 80 odstotkov delavcev ostane brez dela v določenih gospodarskih dejavnostih, v povprečju pa do 50 odstotkov v Evropi in Amerikah. Torej tudi vsak drugi Slovenec.

Naše gospodarstvo je zelo vpeto v mednarodne gospodarske tokove in kot majhno in izvozno usmerjeno tudi zelo odvisno od velikih izvoznih trgov. Brez kakršnega koli pomembnega vpliva na strateške odločitve, saj je velika večina največjih podjetij v zasebni, pretežno tuji lasti. Istočasno smo tudi kot država, članica EU, po političnem vplivu  bolj statistična napaka, kot soodločevalec. Torej se bomo  hočeš-nočeš morali sprijazniti z odločitvami velikih, vplivnih odločevalcev, ki pa še nimajo skupne strategije glede financiranja posledic te krize. Fanje in dekleta, zdaj ni čas za merjenje …. Zdaj je čas, da stopimo skupaj! Veriga je tako močna, kot njen najšibkejši člen!  

Velja se strinjati s tistimi avtorji, ki stojijo na stališču, da je za trdnost neke valute, ki jo uporablja več držav tudi enotna monetarna in dolžniška politika, s čimer pa niso soglašale boljestoječe države članice EU v času finančne krize, ki je močneje udarila finančno šibkejše članice in so se morale zadolževati po znantno višjih obrestnih merah, enako stališče zagovarjajo tudi danes. Če še vedno tako, ko smo postavljeni na rob prepada, potem EU-RO nima prihodnosti in ne smisla ter se oddaljuje od svojega smotra, vrednot in ciljev, kakor tudi poslanstva njene predhodnice –  Skupnosti za jeklo in premog leta (ustanovljene 1951).

Žal in sočasno hvala Bogu velika večina današnjih kariernih bankirjev in politikov ter drugi vplivnih odločevalcevf iz ozadja nima lastnih izkušenj z vojno, je niso sami doživeli, se spomnijo tistih časov zgolj skozi pričanja prednikov in najverjetneje danes ne razumejo ključnega pomena enotne politike, povezovanja in sodelovanja zmagovalcev in poražencev vojne pri težki industriji v post-vojnem času. Nikoli najverjetneje niso živeli v pomanjkanju, se morali boriti za življenje ali razumeti, kaj pomeni životarjenje iz meseca v mesec iz rok v usta. Zato se tudi danes ne zavedajo, da dejansko najbolj zvoni prav njim! Zgodovina nas uči. Ko oblastniki ne dajo dovolj ali vzamejo kmetom preveč, da nimajo niti za preživetje, se uprejo. Če se množično zgodijo bankroti podjetij in masovno odpuščanje, sledijo nemiri, porast kriminala, vzpon ekstremnih političnih strank in vojne!

Recimo bobu bob. Samo samo 75 let po koncu 2.svetovne vojne, smo se znašli v 3. svetovni vojni. Vojni proti nevidnemu skupnemu zunanjemu sovražniku človeštva. Navkljub temu večkrat ponovljenemu dejstvu nekateri vplivni  evropski politiki še vedno tega ne razumejo oziroma so trdno prepričani, da bo po koncu te situacije spet vse, kot je bilo. A bo res?  Kaj pa če ne bomo stopili skupaj in se skupaj odpravili po isti poti do istega cilja ; to je ohranitev načina življenja kot ga poznamo, ne glede na to kakšen bo po tej vojni skupni nov dolg, pa če ga plačujemo še nadaljnjih 1000 let, sledi konec. Kaos. Vojna. Apokalipsa? No, za slabo tolažbo bi ob tem dobili še en dokaz, da je bila EU zgolj birokratski monstrum za financiranje delovnih penzij odluženega političnega kadra v posameznih državah članicah in nepotistično trošenje davkoplačevalskega denarja, brezzobi in zelo zelo drag zmajček v jarmu bogatih držav članic in krempljih raznoraznih lobijev. Zdaj rabimo odločno in močno vodstvo EU. Mimo grede… Kaj že dela naš evropski Komisar???? Zdaj bi moral biti glavni govorec ukrepov, glede na področje, ki ga pokriva? Ali ne?

Globalna vojna COVID-19, v kateri smo in se borimo tako, da ostajamo doma in se ne družimo je samo navidezno “nedolžna”.  Terja “samo” 1-5 odstoten smrtni davek. Mnogo manj nedolžne bodo finančne in gospodarske posledice, ki lahko terjajo mnogo več življenj. Zato terjajo odločen in usklajen skupen odziv in načrt vseh držav, mnogo bolj iskreno in pristno sodelovanje kot kdajkoli prej v zgodovini človeštva.

Čeprav so eni poskušali in še vedno vstrajajo na drugi poti, kot denimo Angleži, Švicarji, Švedi, Brazilci, na koncu le pridejo do spoznanja, da pasivnost ni prava pot. Tudi ne hlastanje po starem, čim prej, kot to želijo v ZDA. Da ohranjanje ekonomije v pogonu ne more biti strategija, če ti na koncu polovica prebivalstva zboli in ne more delati ne trošiti.  Danes ni pomembno ali si brezposelni Italijan, Avstrijec s podeželja, židovski Wall-streetski broker, kitajski partijski tajkun, nemški multimilijarder, belgijski birokrat, delovni Slovenec. Vsi smo v istem maslu.

Zato apel bankirjem in politikom: tiskaj, tiskaj, tiskaj denar, dolg, kar koli in kolikor koli je potebno, ker če ne boš, jutri ne boš več imel nikomur za posodit ali vzet, ne boš več imel nikogar komur bi vladal in ker tisti, ki bo ostal, ne bo imel s čim plačati, kar potrebuje za preživetje svoje družine, ti bo vzel. Tudi s silo. Že videno? Nikoli več, prosim!

Vinko Mandl