To je možno itak samo pri nas. V Mariboru. V našem Mariboru. Pa ne samo enkrat. Stojiš v mali trgovini v centru mesta. Tu, pod Piramido. Ena tistih, kjer še ni hitre blagajne. Ne, ne. Kjer trgovke še nimajo slušalk. Stara šola. Počakaj. Se ti kam mudi? In v taki trgovini, kjer čas ne teče, ampak stoji, seveda pred tabo stoji on. Ja, on. Selektor. Matjaž Kek. In ne samo enkrat. Ah, kje. Večkrat. 

Ona granata Olimpiji za 4:4!

Dobro. Ni ravno slučajno, bojda je (bil) doma za ovinkom. Pred blokom, tu, v centru ima, če se ne motim, kar svoj grafit. Črne črke gori na zidu. Mogoče so malo zbledele. Ne bi bilo prav, če bi. Zasluži se, pa se lahko o fuzbalu kregamo do pojutrišnjem. Pa čeprav sam, kar je itak še najmanj pomembno, sploh ne spadam ravno med njegove podpornike. Ne moreš pa proti rezultatom. 

Je pa res, da ko sem enkrat vodil z njim pogovor na Poštni, sem imel tremo, da take še ne. Ne vem, zakaj. Če pa je Kek taki... Prijazni. Zna pa pičit, o, zna. Ne tako kot nekdaj s svojo desno taco, kaka taca od noge, kaj si nor. Tisti gol za 4:4 v Ljudskem vrtu proti Olimpiji leta 1998? Granata. Saj najbrž ste te dni videli ono fotko, jezni, zasopihani, močni Kek, mislim, da iz leta 1998? Kaka mrga. Taki danes fuzbala že dolgo ne špilajo več. Vsaj ne tja do tretje lige. 

Redno v Mestnem parku

Kek je, če pišemo en tak mini mariborski potret, pogosto okrog. Pa ne v smislu žute scene. Eh. Laufa po Mestnem parku, redno ga boste tam srečali. Edino, če ni na telefonu, potem ima itak slušalke, zato tam ni ravno najbolj pogovorno razpoložen – ali pa je to samo moj zmoten vtis. Čisto možno. 

Kolegi novinarji, tisti, ki jim je zdaj Kek za stavo nosil talarje s hrano, kar je iz njegove pozicije mojtrska poteza, so mi večkrat rekli, sploh v zadnjem času, še pred uvrstitvijo na Euro, da tip posluša, prebere, pogleda vse. Ne sicer obsesivno ali kompulzivno, z zanosom pa zagotovo. Vse. Nič mu ne uide. Saj je prav tak'. Pa vem, kako reputacijo imamo »novinarčki« v športu, sploh v fuzbalu. Uh. Kek posluša še zadnji podkast. Ker je pač načitan človek. Z že pregovorno dobro uho za muziko, dasiravno je daaaleč čas, ko je imel celo svojo radijsko oddajo. Ja, imel. Kako mi je že rekel v tistem pogovoru? Vi, novinarji, vedno nekaj iščete. Pa na tak način, da si se smejal, nisi imel občutka, da je pokroviteljski. Kaj šele zadirčen. Eh. 

Kak' je? Tak kot drugi hočejo 

Keka srečaš lahko kar tako na Tyrševi, če vas pozna, bo skoraj ziher pozdravil. Tak je, saj najbrž itak veste. Ker smo tako mesto. Odprto, skupno. Če ga vprašate, gospod selektor, kak je, skoraj vedno zine, vsaj meni, »tak kak drugi hočejo«. Mi smo mesto, kjer Zahota srečaš na sladoledu, Flisarja doli z deco na Lentu, Tavaresa na kavi, Ilko v cvetličarni. Ne pozabimo, sem je prišel živet tudi Đorđe Balašević. Ker je tukaj pač taki poseben mir. Ne tišina, eh, to ne, je pa kar mir. Redko, reeeedko kdo guši. 

Keku pa sploh ne. In to je vrlina človeka, ki je, kar eni niso pozabili, zaletavo začel svojo trenersko kariero. Priznal je, kasneje, da jih je upravičeno slišal. Najbolj tu, v Mariboru. V zaklenjeni pisarni. Neki čisto drugi Kek. Niti oni, ki je zabijal penale in frajštose. Učil se je, prilagajal in še ko ga je kislo nadrajsal, kot je bilo slovo od reprezentance, ker da ni prišel na Euro 2012. Kasneje se recimo Srečku Katancu ni zgodilo enako, še podaljšal mu je pogodbo Aleksander Čeferin. Legitimna odločitev, toda kriteriji niso bili enaki za oba. 

Kaj je Kek storil, vemo. Šel je na Reko. In z Rijeko v ligi, kjer nisi mogel biti prvak, postal prvak. Muralov, pesmi, spomina, greha vreden. Ko je Hajduk minulo sezono spektakularno zavozil, je bil po anketah prva želja – Kek. Pa še kam so ga vabili vmes, ko je zgledalo, da mu bo, podobno kot Katancu, vrnitev rezultatsko pač spodletela. Ni. Pustimo sisteme, faktorje, tekmece, skupine. Ja, marsikaj se lahko reče. Prišel je in kmalu po tistem najinem pogovoru na Poštni postal selektor. 

Mesto Zahovića, Šimundže, Tavaresa, Arnejčiča

In vztrajal. Prebral lahko marsikaj. Tudi iz svojega mesta. Ker pač .. Liga, zveza, klubi. Trdo vkopane linije. Ampak na koncu je vzel zraven Josipa Iličića. Razveselil zlasti naše mesto. In ga potem, ko pa res nismo več mislili, da bo zaigral, ah, Anglija, ti so ja hitri, res dal v igro. In se je več kot splačalo. Za osmino finala. 

Matjaž Kek nikoli ne deluje kot človek, ki bi zares rad bil v ospredju, je pa z leti in zlasti v imenu uspehov znal biti v tej vlogi. Razume sodobni čas, sprejme celo na silo nekako frizuro Benjamina Šeška. In predvsem je delaven in ve, da živi v državi, kjer je nogomet lahko na prvem mestu le, če se dogajajo skoraj čudeži. Šteka fuzbalsko psiho, še bolj pa našo. Kolektivno. Mogoče bi bil celo bolj za sociologa. Ali antropologa. Da zna filozofirati, vemo. V obeh smislih. Dobrem in slabem. Keka tudi nikdar ne bo motilo, da živi v mestu, kjer živi Zlatko Zahović. V mestu Anteja Šimundže. Kjer ima svojo tribuno – Marcos Tavares. Pa zlate črke za Milana Arnejčiča, Branka Horjaka, Herberta Klančnika. V bistvu je to idealno. 

Zato je Kek en tak. Maribor na dveh nogah. Nogometna familija, ata Franc je bil zraven, ko so nastajali vijoličasti. Sin pa je bil blizu, prvo ligo v vijoličastem videl s klopi. Kar je tudi nekaj. Borci, morda malo okorni, celo robati, samo vedno pa na pune.