Pri Mariboru že nekaj časa nekako nisi »ziher«. Pa saj. Še prenos ni ziher, stalno čakamo do zadnjega. Še na dan tekme. In to popoldan. Bo, ne bo? Bo. In je bil prenos. Saj na koncu vedno je, čeprav smo se z leti nagledali tudi »streamov«. Prenos (na Šport TV), ki ga je, če dobro razumemo, častil kar Acun Ilicali, turški vlagatelj, partner v NK Maribor, ki je sicer doslej podpisal (le) namero. No, naložba v prenos se je kar izplačala. Imeli smo kaj videti. Z Ilicalijem vred. 

Taki, mariborski občutek! 

Napredovanje moštva, ki se res ne preda in zna prednosti tekmecu prodati bolje kot slabosti. Maribor je pri Universitatea Craiovi prigrizel, zborbal, zmogel do napredovanja in dvoboja z Vojvodino v 3. krogu kvalifikacij za konferenčno ligo. Na podlagi zmage v Ljudskem vrtu (2:0) je lahko Maribor tudi izgubil (3:2). Pa v bistvu ni. Pridobil je ogromno. Predvsem vtis ekipe, ki ji vidno tudi kaj manjka, ampak sama sproti nadoknadi, popravi in napreduje. Nič ni ziher. Ravno zato pa je bil občutek po dolgem času tako, no, mariborski. Pubeci so šli dalje! 

Vsaka šola nekaj stane 

Ker ... Bila je tudi tekma, kjer nisi mogel biti ziher. Že polčas bi lahko bil ... 2:2, 2:0, 0:2. Pa ne, bil je 0:0. Maribor je visel, ampak ne za dolgo. Bile so tekme, ne, bila so poletja, evropske sezone, ko se take tekme niso dobro končale. Še Botev, nenazadnje, dva tedna nazaj. Ko se je že zdelo, da bi pa šlo. Ni. Prideta dve nepozornosti v obrambi in zaboli. Ker vsaka šola nekaj stane. Ampak Maribor se uči. Rad in sproti. Posledica je napredovanje. In to tako, kjer je marsikaj za popraviti, ampak ta ekipa to zmore in zna in celo hoče. 

Analizirati, kdo je bil zdaj zaslužen za napredovanje, je praktično nesmiselno. Maribor je že lani po prihodu Anteja Šimundže bil povezana ekipa, zdaj pa to kaže tudi, ko pridejo napeti, težki, evropski trenutki. Botev je bil velika lekcija, moštva pa ni poklapala. Pa čeprav se je zdelo, da bi se dalo Bolgarom bolje upreti. Craiova je delovala v Ljudskem vrtu zadržano, tri tisoč ljudi manj kot na prvi tekmi je sporočalo, da so želeli več. Ligo Evropa. Včasih kaj takega celo koristi. Maribor je na prvi tekmi sproti spoznaval, da je s tako ekipo res izziv na koncu zabiti »le še gol«. Pa je vseeno prigarano stisnil dva, Jan Repas in Arnel Jakupović sta strla tekmeca.

Kaj vse je branil Jug! 

Povratna tekma zdaj pa ... Stadion Ion Oblomenco že na televiziji deluje res ogromno, pa čeprav ni bil povsem poln. Je pa drugače, mora biti, ne za vse, ampak Maribor, ne pozabimo, nabira tudi izkušnje. In krpa, ko pridejo poškodbe. 

Po takem polčasu, ko je bil Maks Barišić v zobeh, ker ni pospravil krasne priložnosti v mrežo, je bil že vsaj junak Ažbe Jug. Kaj je branil. Vau. Toda ko je Ionut Mitrita kmalu po polčasu še enkrat več ranil vijoličaste takoj po odmoru, je bilo kar kislo. Gol je bil delo dobrega, zvitega igralca, pa vseeno. Lahko bi Jan Repas stopil bližje. Bi. Ampak Maribor pod Šimundžo ni ekipa, ki bi mlela in kazala s prstom. Se tresla, sesedla. Ne. 

Repas našel Maradono v sebi 

Kljub pritisku se je zbrala in ni podlegla, kje pa je potem Repas našel Maradono v sebi, pa ... kar padali so. Slalom. Spoznal je, da po kaj, treh, štirih, ki jih je našikal, do golmana vseeno ne bo šlo, pa jo je frcnil tistemu, ki se jo frcne. Jojotu. In Iličić? Rutinirano je brcnil. In golman Laurentinou Popescu ga je fasal. Nerodno se je vrgel, ga je zdelala trema? No, Romunov prav tako ni zgrabila panika, čeprav so vedeli, da so v 68. minuti tam, kjer so bili. Dva gola za podaljške. Kar bi šlo zameriti, je to, kar se je zgodilo čez štiri minute. 

Pa ne moreš. Ja, Marko Božić je imel dva krasna strela, pa noben ni končal v golu. Že prej bi Maribor lahko dokončal tole. In, ja, Božić je stal zraven Gregoria Sierre, tam, na robu kazenskega prostor. Nihče ni nič ni naredil napak. Ne branilci, ne golman, noben. Sierra jo je pač zašvasal. Bam. Evrogol, golčina, golazo. Jug je poletel, parada za na plakat, pa ni mogel. Craiova je zavohala. Po takem golu letiš. Imamo jih. 

Ko niti evrogol ni dovolj

Na to je, se zdi, čakal Šimundža. Ravno na to. Da bodo poleteli, se zagnali, zgrlili v jagode. Dal je v igro Arnela Jakupovića, ki se ga drži oznaka, da ko je pa res treba, pa zna ugasniti. Ne, ne več, dovolj je tega. Šel je po desni in prilepil tako suveren gol, ki je praktično odločil dvoboj. A ga zares ni. Tu se je poznalo, da na igrišču ni bilo več izkušenj. 

Gol v 95. minuti, ki ga je zabil Elvir Koljić, je bil sicer 10 sekund pred koncem izteka dodatka. Ampak goli nekako podaljšaj upanje. Za hip pomisliš. Kaj pa? Je to res? Je možno? Šimundža je bentil, klop je porumenela, Craiova pa zadnji akciji naproti. Uh. Za las. Ena noga pa ... Ampak ne. Nee tokrat. Ne letos, ne zdaj. 

Prva tekma z Vojvodino doma

Maribor je obračun v Craiovi izgubil z 2:3, toda obenem je toliko pridobil. Ne le z napredovanjem, temveč s podobo moštva, ki popravlja, krpa, nadgrajuje. Za ta nivo ima že dovolj, napredki so tako siloviti, kar se vidi zlasti pri Ettienu Beugreju, ki so ga Romuni res pazili. Da ne bi streljal. Ampak kaj, ko Beugre zdaj že zna podajati. Kakšen napredek! 

Napredovanje Maribora ne more biti evforija, je pa prekleto dober občutek. Če smo prejšnji teden brskali, kdaj je nazadnje koga premagal v Evropi z dvema goloma razlike, je zdaj vendarle v tretjem krogu za konferenčno ligo. Ta je še en mesec daleč, najprej pa Vojvodina, ki je sicer krizni Ajax prisilila, da je pokazal, kar zna. In enako bo, gotovo, naredila Mariboru. Prvi obračun bo v četrtek v Ljudskem vrtu ob 20.15, povratni teden dni kasneje. 

Zaslužijo si pohvalo

Če se je po izpadu proti Botevu zdelo, da se bo v Ljudskem vrtu vse pregrelo, ker je že(l)ja pač tradicionalno gigantska, se ni. Ante Šimundža je, drži, povedal, da nima dovolj širokega kadra. Marko Šuler je lahko prebral marsikaj. In vsi čakajo, kdaj bo kaj več (uradnega) z Acunom Ilicalijem. Čeprav je zelo zaposlen, nenazadnje se Fenerbahče pod Josejem Mourinhom konkretno bori za Evropo, je vednarle v zadnjem trenutku kar sam poskrbel za prenos. In tudi on pokazal, da misli resno. Vsi so. Da je zdaj naenkrat spet vroče. Maribor ne naskakuje Evrope, ta je še vedno daleč, misli pa resno. In kljub napakam, ki jih ni bilo malo, zna rasti. Za to si v danih okoliščinah zasluži pohvalo.