Euro 2024 sta prenašali dve televiziji, tekme pa komentiralo, koliko, vsaj osem komentatorjev? Pa se pogojna »izbira« najbrž marsikomu niti ni zdela izbira. Ker, ja, pozna se, kadar tv komentatorji niso »tam«. 

Zgodilo se je. V Mariboru. Parkrat. Videl, doživel, celo sodeloval. In ko misliš, da boš naletel na soglasje pri odločanju, ali je bolje gledati tekme na TV Slovenija ali Sportklubu? Eh, kje. Enim je všeč ta, drugim ta, mogoče (naj)večjemu delo celo nihče, pa se pač sprijaznijo. Da izbira niti ni bila izbira. Ker da komentatorji fuzbala »itak nimajo pojma«.

Saj ne rečem, po svoje ... Ni jim lahko. Eeeem ... Katerim zdaj? Obojim, je pa razlika. Komentatorji so, na koncu dneva, za svoje govorjenje plačani. »Mi« pa plačujemo za izbiro, ki je bila na Euru 2024 le pogojno izbira.

Pa še ko je bila ...

Ivo-milo! 

Bilo je med polfinalom Španije in Francije, ko smo nekako ob tistem noro hitrem prvem polčasu prišli na Iva Milovanoviča. Nismo ga ravno obudili, ker to je itak naredila TV Slovenija, ko ga je povabila v studio kot gosta na tem prvenstvu. Smo pa pomislili nanj. Bi »Ivo-milo« temu še sledil? Težko.

In potem je sledilo obvezno oponašanje. Pa niti ne klasike tipa »po moji uri« ali »v temnejši opravi«. Bolj tiste večne misli. Ja, tudi »kdor ne da, dobi«. Še bolj pa take, običajne. Ja, Francozi morajo prikazati več. In zdelo se mi je, da bolj kot smo tolkli po njem in hkrati hvalili njegove rokometne prenose, bolj smo ga imeli radi. Pa ne toliko njega. Bolj neke druge čase. Neki drugi fuzbal. Pa v bistvu nismo niti spet tako stari. Zraven mene sta sedela tipa stara 52 in 25. Vemo pa celo za Mladena Delića. Pa Bergantov potres. In statistiko Dejana Obreza in rohnenje brata Gorana.

Šport številka ena? 

Časi Iva Milovanoviča ne samo, da so že davno mimo. Že pisati o tem, da so ti časi mimo, je mimo. Teh komentatorjev zdaj nihče ne oponaša. Nimajo likov na radiu. Ne gre za to. Gre pa vseeno za dojemanje fuzbala, ki je pri nas šport številka ena, ko se gre na tekmo reprezentance v tujino na veliko tekmovanje.

Euro 2024 je bil prelomnica drugačne sorte. Ker »smo« bili zraven. Slovenija. Toda Urban Laurenčič tekme s Portugalsko – za razliko od tekem skupinskega dela – ni komentiral iz Kölna. Kar se je zelo poznalo. V glasu, pristopu, skoraj zagrenjenosti. Tudi brata Obrez, kolikor vem, nista bila v Nemčiji. Dve televiziji, možnost izbire – in? Načeloma naj bi konkurenca bila dobrodošla zlasti za uporabnika (kupca). Pa je res bila?

Drage pravice, poceni sodelovanje

Odgovor je jasen. Ne. Kar je Euro 2024 »rešilo«, je bila – Nemčija. Ker je bila množično dosegljiva. In so vse te zgodbe že same po sebi bile v ospredju. Potm pa še rezultat in osmina finala in penali s Portugalsko. Nihče se ni obregnil ob to, ali so komentatorji na licu mesta. Še najmanj to. Pa čeprav slišimo, kako drage, da so tv pravice.

Nerodno pa je, da je, prosto po zakonu, Sportklub kot nosilec pravic, ki pa ni širše dosegljiv vsem, saj je operatersko (ekskluzivno) vezan, potreboval torej še nekoga, ki pa je dosegljiv vsem. TV Slovenija, Pro Plus in Šport TV temu kriteriju ustrezajo. Na koncu je TV Slovenija vzela po eno tekmo na dan in ponudila tudi studio, poslala v Nemčijo novinarje in snemalce. Podobno kot v Prvi ligi Telemach, kjer je Sportklub nosilec pravic, Šport TV pa ima po eno tekmo na krog. Praksa, ko glavni kupec pravic, za katere odšteje dotlej največ, odstopi prvi izbor konkurenci, je res čudaška. In enako je bilo z Euro 2024. Gledanost na TV Slovenija je šla v nebo, pravice pa je primarno dobil Sportklub, ki ima pokritost približno tretjine prebivalstva. Kje je tu potem logika? Sploh, ker je nacionalka gledalcem ponudila vseeno precej več.

Ko delajo, govorijo, kar hočejo

Za tiste, ki nogomet vseeno gledajo bolj pogosto, o(b)staja dilema. Ali pa tekma. Med komentatorji, tudi, ja. Kdo(r) ve dosti o fuzbalu, je dokaj relativno. Ampak pri komentatorjih je bistveno, kako to povejo. Na koncu dneva je prav ta nedefiniran del stvar okusa. Subjektivno je, ker gre za slog. Izključno, razen če pride do napak.

Vidno pa je nekaj. Časi legendarnih komentatorjev ne bodo prišli nazaj. Niti ne obstajajo več. Nacionalka s tem ravna okorno, ko ključne prenose dobiva komentator, ki nima sploh več nogometnih tekem na voljo za komentiranje, večina pa ga povezuje s smučanjem. Sportklub pa daje do onemoglosti proste roke bratoma Obrez. Delata, no, govorita, kar hočeta. Tudi po dve tekmi zapored v petih urah. 

Sodnik največ za osem, kaj pa komentator?

Zdaj poti nazaj ni. Ne more biti. Težava je le, da v Sloveniji komentatorskih legend zares v nogometu niti nismo imeli. Izhaja iz nacionalke, kjer pa sta Andrej Stare (hokej, atletika, skoki) in Ivo Milovanovič (rokomet) več »dala« drugim športom. Tam sta bila bolj, no, onadva. Kar je pokazal že Igor Bergant in njegov potres po 3:0 proti Jugoslaviji, ki je zmagnitudal do 3:3. 

Brata Obrez sta imela stil, ki je bil drugačen in bolj nogometen iz regionalne tradicije. In to sta naredila z angleško (Dejan) in špansko (Goran) ligo. Vmes je Tomaž Lukač po italijanski ligi postal glas lige prvakov na Kanalu A in deluje kot nek vmesni člen, ki je bil toliko bolj v ospredju, ko je komentiral slovensko prvo ligo. Nič pač tako ne pritegne kot domače. Mladi pa... So isto obsojeni na omejenost kot sodobni nogometaši. Lahko, ampak do določene mere. Vsaj pri nas, kjer je sodb med mlajšimi še toliko manj, zdrsov in šank ocen starejših pa vse več. 

In če za sodnike nekako velja, da so najboljši, kadar se o njih ne govori, je prav to napačno in zgrešeno isto za komentatorje. Ko sem starejše novinarske kolege, ki so pisali o fuzbalu vsaj 30, 40 let, vprašal, kaj mora narediti sodnik, da dobi oceno, višjo od osem, so me prazno gledali. Ne more. Tu ni desetke. Pri komentatorjih pa zna biti. In tudi Slovenija je to imela. In morda še bo. Ampak v nogometu? Smo še vedno daleč. Žal. 

Sicer pa ... Kje boste gledali finale Španija – Anglija? Na Sportklubu ali TV Slovenija?