Španija. Francija. Anglija. Nizozemska. Če to bil bi kviz, bi bilo prvo vprašanje očitno. Preočitno. Kdo od teh še ni bil evropski prvak? Ne, nikoli. Bi vedeli? Tako, iz prve?

Kdo, kdo, kdo, kdo bo prvak?

Anglija. Nikoli še. V finalu so bili le nazadnje, ko je Euro 2020 potekal poleti 2021 širom po Evropi, na koncu pa so zmagali – Italijani. Po enajstmetrovkah. Na Wembleyju. Auč. Španija ima tri naslove (1964, 2008, 2012), Francija dva (1984, 2000), Nizozemska pa tistega enega z neponovljivo generacijo (1988). Anglija, če se pošalim(o), pa ima dobro pesem. It's Coming Home leta 1996, ko se »vrnitev«, 30 let po osvojenem svetovnem prvenstvu na domačih tleh, ni posrečila.

Ampak glavno vprašanje zdaj je: Kdo? Kdo bo prvak? In kaj vi porečete? Najbrž ste raje previdni?

Vse štiri bi »morale« v podaljške!

Po svoje je bilo še »narobe«. Da se zadnji četrtfinale Nizozemske in Turčije ni nadaljeval v podaljške. Skoraj prav bi bilo. Naj bodo čez redni del. Kar vse štiri. Pa naj bo še bolj odmevno in naj se morda celo (evropski) reprezentančni nogomet zamisli. Če sta se Španija in Nemčija res dajala, kjer je Nemce grizlo, da so igrali seveda doma, je vse ostalo šlo bolj na ... Ne ravno na rutino, vsekakor pa ne toliko na ime, kolikor na to, kaj je to ime zdaj. Francija je to naredila Portugalski in vsekakor Anglija še Švicarjem. In zdaj? Ko veliki igrajo med sabo? Tragedij ni.

Pri čemer sta Švica in Turčija edini »štrleli«, čeprav je to po svoje nepošteno. Švicarji so bili še drugič zapored v četrtfinalu in še drugič izpadli po penalih, Turki pa so bili že polfinalisti (2008). Nista ravno »šok«, čeprav je res, da so bili evropski prvaki že Portugalci, Italijani, Danci.

Kako dela spomin? Še dela?

Četrtfinale tega Eura 2024 bomo kar hitro pozabili. Ostalo bo, če že, da je šlo »vse« v podaljške. Pa saj v tem času se kar hitro pozabi, ne? Bi znali iz glave povedati, koliko je bil rezultat po rednem delu finala zadnjega svetovnega prvenstva? Francija, Argentina, to bi še šlo, gotovo. Rezultat pa že manj?

Težava nogometa zdaj je, da stremi le k najvišjemu, le k uspehu, le k zmagi. Če si velik po defaultu. Reprezentančni nogomet je v treh od štirih letnih časov »moteč faktor«, vsaj v Evropi, kjer imamo kontinentalni turnir poleti. Ampak ko tako zažari? Vedno bolj se zdi, da je razširjeni Euro dal več upanja »majhnih«. Ja, tudi nam. Saj Wales pa Islandija sta bila 2016 ob tem formatu že dokaz. Letos tako daleč ni prilezel nihče, že Euro 2020 je imel v polfinalu para Italija – Španija ter Anglija – Danska, torej je spet kot »neprvak« štrlela Anglija.

Dupli kompliment

Zato mi je bilo včeraj, na tak poletni ponedeljek, ko v mesto pride pridih dopustov, tako nenavadno, ko je par ljudi kazalo svoje favorite na stavah. Pa ne stavnicah, ne ne. S kolegi. Glej, cela familija je rekla, da ne bo Anglija, jaz pa pravim, da bo. Ja, tudi to sem videl. Lepo je videti tudi kaj takega. Vedno. Še vedno. Da fuzbal pritegne. Saj najbrž vedno bo. V našem mestu pa sploh, saj sem slišal resen kreg o tem, zakaj Francija ni okej in zakaj pa Španci vseeno spet niso tak' dobri.

In to je dupli kompliment. Fuzbalu kot takem in našemu mestu. Ker vedno znova pokaže, da živi s fuzbalom. Zdaj, ko Maribor v četrtek igra v Bolgariji, pa sploh.