Hica. To zaj pa je hica. Taka hica, da vidiš, kiri majo klimo pa kiri je nimajo. Ko enkrat maš klimo, pol vidiš. Razliko. Sploh ko greš klamfat tekste za par ur nekam, kjer klime ni. Pa ti piše, da je 28,5. Not. Ob treh. V stanovanju, v centru. In se od nenormalne sile, ker maš glavo ko paradajz, zrintaš prek ceste k Valeriji v cvetličarno. »Ne, neom še rož kupo, hica mi je, kaj sn lahko malo tu?« Ja, ja. Seveda. Je pa kar razlika. Mi smo se pržili, rože pa na, kaj, 19, 20 stopinj? Ni čudno, da so Nizozemci tak šlank pa fit.

Woltarji kraljujejo

Pa po facah ludi vidiš. Oni s klimo dišijo po stuširanem, oni brez klime so cel cajt švic-stuširani. Parkrat sn ta teden peciklal ravno te, ko je najhuje. Tam, okrog dveh. Nič, za tour ravno nisn, ne? Ampak naletiš pa na neko medsebojno spoštovanje. Saj vozniška kultura se je spremenila, itak, da se je, zdaj ti vsak ustavi, ono, še tekmujejo, keri bo prej fstavo, samo v tej hici pa ti še mahajo vun, razumevajoče, solidarno, pokroviteljsko. In saj prav. In enako narediš, ko si ti noter na klimi v avtu.

Maribor v hici ni zdaj, ono, pune drugačno mesto. Se pa z leti spreminja. Ko najbolj žge, te so zdaj kralji woltarji. Če kdo, oni. Sploh odkar pač nimajo konkurence. Bemomast, pa kuj v dugih hlačah. Pa s čelado. Pa ti prej gloverka še maha. V onih cotah. Uh. Tu pa tam kdo zaluta še iz kake službe, sicer pa je to to. Ludi ni. Razn onih, ki pač v takem delajo. Ker morajo.

Sonce + vročina / olje = eksplozija

»Kaj naj vam rečem, saj vidite,« ti reče ena od prodajalk in pokaže na svoje izdelke, svežo hrano, pove pa zgodbo o tem, kak ji je od hice, ker klime ni, eksplodirala flaša olja. Ja, olja. Sonce + vročina / olje = eksplozija. Več pa ne, da ne bom koga po nerodnem zašpecal. Čeprav je še vedno lepo videt, ko te po tekstu o Keku, pol trgovka zgrabi za majco: »Ti si piso, ne?!« Ne, ne, vse okej, hvala bogu, da se čita pa da ni vse samo na internetih.

Taka hica je, da še kebabmojstri, vedno čedno oblečeni v dolge črne hlače in lične bele srajce, stojijo ob kebabplacu. Ko je enkrat preveč, je preveč. Stojijo vuni. Trije. »Mogoče je kaki turist lačen, takrat zakurimo, drugače pa ... Kdo bo jedel čez dan, ko je tako? Bi ti?« Pa, dobro, jaz bi vedno, saj se mi vidi, čeprav ko je taka hica ...

Pod marelo, tendo? Ne, hvala

Ta teden, saj ne vem, kateri dan, sem videl izza čoška Glavnega trga natakarico, ki je imela čik pavzo, pri čemer je bila čik v bistvu ona, ker se je tak kadilo od nje. Videlo se je, sredi popoldneva, kak jo hica vozi. Boga. Pol razumeš, da se ludim sfuzla, ko eni ob pol treh naročijo kapučino. Pa saj. Koga pa ne bi vozila hica.

So ludi, ki grejo sedet pod tendo ali marelo, čeprav... Je v tem mestu lokal, kjer šef verjame, da če ima marele še povezane med sabo na vrtu, vrt pa ograjen, na vrhu s šajbami, tak da med tem in marelami ni niti milimetra, se bo majn čulo gor do sosedov, ki verjetno res zadihajo šele v pregretih stanovanjih našega centra, pa se klintela ravno te na glas dere in šimfa sodnika.

Kateri lokali imajo klimo?

Za dobro temo, tako poletno, ki so jo včasih uturili nam praktikantom, bi bila: koliko in kateri lokali imajo v Mariboru dejansko klimo. Klimo, ja. In vžgano. ne za okras in za cajte, ko je bilo imeti gostilno kot imeti bankomat. Torej klimo. Ne ono, ko prideš v lokal, pa tam gigantski ventilator laže sebi, osebju in gostom, da vse skupaj kaj pomaga. Ker ne. Saj so lokali, celo taki, ki mogoče niso prva liga, eni bi jim rekli klasične bufe, pa je ravno tam hladno. Res klimatizirano.

Pravega nekega birgartna v mestu tudi nimamo, pardon, če sem katerega pozabil, ampak na levem bregu je že čudo, če najdeš lokal, obrnjen na sever. In z drevami. Ali pa obstaja, pa je ravno te zaprt. Ko bi ga najbolj rabo.

Turisti in zlate ribice

Se pa, ko vsepovsod naletiš na turiste, vprašaš, kak je res njim, ko je taka hica pa nikjer nikogar. No, nikogar. Itak da nabašeš na one centraške ksihte, ki so nekaj kakor ponarodeli. Ne bom z imeni pa to. Ampak en ima špegle, pa rad hodi levo desno, en gleda v prazno in hodi v prazno, en se za vikend glasno fura s peciklom ... Pač. Maribor.

Mesto, kjer hico prenašamo bolj ... No, gobčno. Na dober način. Ne vedno in ne vsi, samo ko je bilo ta teden najhuje ... »Pira ne bom več, pa cote sn tudi dala druge gor,« je rekla recimo nekje kelnarca na uvajalnem tednu. Se pa dogajajo tudi norije in mularija lovi ribe ob enih vjutro noter v ribniku. Komentar? Glede nato, kak prepoln rib je prvi ribnik v Mestnem parku, zakaj so potem svetili s telefonom? Halo? Pa to miže vloviš! Na roke! Če pa ribe same ven hodijo, lovijo zrak. Tote skoraj z rokami gladko drapneš. In, ja, tudi mene je v noči iz četrtka na petek presenetilo, ko sem videl kareto in počez parkiran policijski avto, četudi pred upravo policije. In sem mislil, nič, pač še ena poletna noč. A-a, mariborska poletna noč. Ko gre folk od hice lovit zlate ribice. Ponoči. Pol pa se idi stand-up v našem mestu. Ali pa kolumnista, haha.