Aja, pa še to: The Athletic, vplivni športni medij, je tekmo Slovenije in Anglije (0:0) po kvaliteti uvrstil na čisto zadnje mesto. S priporočilom: »Če niste Anglež ali Slovenec in ste to tekmo gledali v celoti, potem morate obiskati zdravnika.«
Španska himna nima besedila. Saj to najbrž itak veste, ne? Vsaj uradnega nima. Še generalu Francu ni uspelo. Nima. Pika. Poje se melodijo, ne besedila. Tan-ta-ta-ta-taaan. Ker ima Španija takšno (politično) zgodovino. Močne avtonomne pokrajine. Ampak ko se Španci žogajo? Ne rabijo teksta. Njihov fuzbal je (spet) poezija, ne proza. Na Euru 2024 so slavili res kot premešana ekipa. Po starosti, poreklu, pokrajinah, klubih. Na svež način. Zabaven. Španijo je bilo, priznajmo, luštno gledat'. Igrajo nogomet, kjer se o talentu ne govori, ampak se ga vidi.
Je bil kdo sploh blizu? Niti ne
Pa saj ne, da drugih ni bilo. Prvenstvo, kjer je zraven tvoja država, pa je itak drugačno. Šele ko je Slovenija končala svojo najdaljšo pot doslej, smo pogledovali. Proti vrhu. In Španci? Za tekmece so dobili res po imenih prvokategornike. In? Je bil kdo blizu? Ne, ne Hrvati. Sploh ne. 3:0. Gladko. Tudi Italijani ne, čeprav so si ga azzurri zabili sami (1:0). Albanci so igrali proti drugi postavi, pa obupali po 13. minutah (1:0). Ponosni, glasni Gruziji je bilo v osmini finala žal, da je povedla (4:1).
In nato so prišli Nemci. Domačini. Če kdo, potem Nemci. Stroj, elf in pregovor. Ampak časi, ko na koncu zmagajo Nemci, so mimo. Do podaljškov so še zmogli, več pa ne, Mikel Merino je z glavo zadel v 119. minuti. Nemci so imeli podobno priložnost, pa je Niclas Füllkrug pomeril z glavo mimo. In potem je v polfinalu prišla Francija, še ena klasika, finalisti zadnjega svetovnega prvenstva. In še povedli so. Zgodaj. Prezgodaj. Ker Lamine Yamal. Ker Dani Olmo. Ker taktika. Vsi so upali kvečjemu na podaljške. Uspelo je torej Nemcem, pa še ti so na koncu upali na penale. Nemci. Podobno so delovali Francozi. In na koncu Angleži. Mogoče. Na penale.
Kaj ti bo tisoč podaj!
Finale je bil po svoje nepričakovan. Ni bil spet tako razburljiv, vendar deloval je kot finale. Štarti, trema, borba, kartoni ... Videlo se je, koliko Angležem pomeni. 58 let že čakajo. Drugi zaporedni finale evropskega prvenstva, prvi v tujini. Že ko so šli čez polovico, kar v prvem polčasu ni bilo pogosto, je rohnelo, vsaj kolikor se je slišalo v tv prenosu.
Še Angleži zdaj pišejo, da je nogomet šel domov. It's coming home. Ja. V Španijo, ker je tam doma zdaj že, em, kakih 15 let. Trojček od 2008 do 2012, dve evropski in eno svetovno prvenstvo, evropska dominacija najprej Barcelone, nato Reala. Španci, razen če so igrali med sabo, final niso izgubljali. Ne znajo. Sevilla si je nekje vmes naredila ligo Evropo za svojo. Čupo Marka Cuccurelle smo videli tudi v Sloveniji, ko je briljiral na Euru 2021 za U-21 reprezentance. Prišli so do polfinala – kot na zadnjih sedmih od osmih prvenstev za U-21. Po domače, harajo. Čeprav pod Luisom Enriquejem niso. Imeli kolobocijo v Rusiji, pa Katarju. Ne da so bili slabi, ampak to ni bilo to. Kaj ti bo tisoč podaj, če ne zmagaš.
Nihče ni igral takšnega nogometa
Zdaj? Zdaj igrajo nogomet, ki ni determiniran. Španija ni kraljevala v posesti, proti Hrvaški je prvič po dooooolgem času imela celo manj kot 50%. V finalu se je obrnilo, bilo je 65% za Španijo, toda tudi branila se je, prejela gol, ampak pokazala res ogromno. Luis de la Fuente je spomnil, kaj vse je Španija že bila in kaj je spet lahko. Nihče ni igral takega nogometa, kjer se odvzame toliko drugih žog. Tekmeci so težko sledili. Vsi so le poskušali, da bi bili, kjer Španija že je. Sami so pokazali, da statistika ne šteje. Ja, Španci. Kralji podaj in posesti.
Ko je Španija kot prva ubranila evropsko prvenstvo leta 2012, je bilo devet igralcev prve postave iz Reala in Barcelone. Zdaj je, resda v celotni ekipi, devet igralcev, ki igrajo ali so igrali za Athletic Bilbao ali Real Sociedad.
Bask tu, Bask tam
Strelca golov v finalu? Neutrudni Nico Williams, strelec prvega gola, je rojen v Pamploni in tako kot starejši brat Inaki igra za en sam klub. Athletic Bilbao. Klub, kjer itak igrajo res sami Baski. Strelec zmagovitega gola Mikel Oyarzabal je rojen v Eibarju, kraju, ki je vmes tudi bil prvoligaš, Oyarzabal pa tudi igra ves čas za en sam klub. Real Sociedad.
Vratar Unai Simon je Bask. Prav tako tega porekla je branilec Aymeric Laporte. Še en branilec, Robin le Normand, je prišel v Sociedad iz Bresta leta 2016 in ostal tako dolgo, da je dobil državljanstvo. V finalu je vstopil Martin Zubimendi, rojen v San Sebastianu, pri 25 letih še vedno pozna le en sam klub: Real Sociedad. In Merino, strelec zmagovitega gola proti Nemčiji v četrtfinalu? Rojen v Pamploni, igral tudi za Osasuno, po izkušnjah pri Borussii Dortmund in Newcastlu je leta 2018 šel raje domov. V Real Sociedad. V kadru sta bila še branilec Daniel Vivian (Athletic Bilbao) in rezervni vratar Alex Remiro (Real Sociedad).
Prepoznavnost – ta je bila ključna
Daleč od tega, da so Baski sami priborili naslov. Kje pa. »Če nismo Španija, nimamo nobenih možnosti. Moramo biti prepoznavni,« je večer pred berlinskim finalom povedal selektor Luis de la Fuente. Doslej je praktično delal le z mladimi selekcijami. Dočakal priložnost in sestavil moštvo, ki ni bilo le sila uspešno, temveč ga je bilo tudi lepo gledati. Španci pač nekaj delajo drugače.
Že res, da ne igrajo več tiki-taka sistema, ki ga je izpopolnil Pep Guardiola, v mašino pa zložil tudi selektor Vicente del Bosque, ampak po drugi strani Angleži sami vidijo, kaj počne Guardiola z Manchester Cityjem v premier ligi. In ligi prvakov. Kdo je letos prišel Cityju blizu? Arsenal. Trener? Mikel Arteta. V premier ligi sicer igrajo kakopak Rodri pod Guardiolo, vratar David Raya pod Arteto ter Cucurella v Chelseaju.
Znali vstopiti v nove čase
Španija je na Euru 2024 dala vedeti, da je najbolj znala vstopiti v nove čase. Saj je 31-letni Alvaro Morata kapetan, tukaj je vedno zanesljivi 32-letni Dani Carvajal, ki ima izjemno sezono, pa Jesus Navas je bil zraven pri 38. letih, dobil več kot le drobiž častne minute kot edini iz zlate generacije. Toda Španci znajo v pravem času zamenjati generacijo, kar je vedel že Luis Aragones, ko je raje dal priložnost mlajšim in pripeljal Španijo do zlata na Euru 2008. Saj ne, da drugi niso imeli mladosti, talenta, povezanosti. Ampak pravi izzivalci?
Nemcem kombinacija mladih-starih ni najbolje uspela, saj se je zdelo, da bi Thomas Müller tisto pospravil. Francozi že zdaj delujejo preveč konservativno pod Didierjem Deschampsom. In Angleži? Komentarji, da je Harry Kane pokazal največ, ko je nesel kapetanski trak in stekel ven ob svoji menjavi, so bili povedni. Kyle Walker je bil dober, dokler mu Williams ni prvič pobegnil. Mladosti imajo kar nekaj, le vztrajati je treba. In z njo dobro delati. Gareth Southgate, ne pozabimo, je pred prevzemom članske reprezentance vodil tri leta U-21 reprezentanco. Z mladimi zna, ampak kaj, ko je biti selektor Anglije res, pardon izrazu, zajeban šiht. Ker vnaprej tekmuješ z zgodovino. Kjer finale, drugi zaporedni, najbrž še vedno ni dovolj.
Že pred dobrim desetletjem se je zdelo, da se vsi sprašujejo, kako premagati Špance. Zdaj s(m)o spet tam. Tudi mi. Baskov, mimogrede, je tri milijone. Kot je tudi Urugvajcev. Močni klubi, močne zgodbe. Uspešne.
Cifre Eura 2024
1 – Dve reprezentanci sta prvič zaigrali v osmini finala. Gruzija, ki je sodelovala sploh prvič, in, jasno, Slovenija.
6 – Ronaldo je prvi igralec, ki je nastopil na šestih prvenstvih. Pri 39. letih je najstarejši, ki je uspešno izvajal enajstmetrovko po podaljških
7 – Španija je dobila vseh sedem tekem. Vseh. Sedem. Ne samo, da je rekord, niti enkrat ni izvajala enajstmetrovk.
9 – Igralcev španske reprezentance igra ali so igrali za Athletic Bilbao ali Real Sociedad.
16 – Let in 362 dni je bil star Lamine Yamal, ko je zabil gol v polfinalu proti Franciji. In to kakšen gol.
41 – Let in 130 dni je imel Pepe, ko je tekel za Benjaminom Šeškom v osmini finala. Seveda je najstarejši.
51 – Priznani portal The Athletic je tekmo Slovenije in Anglije uvrstil na zadnje mesto. S pripisom »če niste Anglež ali Slovenec in ste to tekmo gledali v celoti, potem morate obiskati zdravnika.«
2.6 milijona – Gledalcev je bilo na 51 tekmah. Nemci so ocenili, da si je tekme v desetih uradnih navijaških conah ogledalo kar šest milijonov gledalcev.
