Andreja Leški si je priborila zlato ... na tretjem programu Televizije Slovenija. Najbolj pomembno seveda je, da ji je uspelo. Čestitke! Bravo! Kakšen nasmeh, kakšna zlata, bravo! Ampak vseeno je bilo pa kar malo nenavadno. Nismo preverjali, toda najbrž je to prva zlata olimpijska medalja, ki smo jo v živo na TV Slovenija pospremili na tretjem programu.

Razlog? Zelo velika pričakovanja od zelo uspešne odbojkarske reprezentance. Ta je dobila prednost na tradicionalnem drugem programu v uspešnem dvoboju s Srbijo. Nič tako zelo narobe, ampak kaže pa, da se Televizija Slovenija še vedno precej lovi. Včasih ji tajming uspe, včasih ne. Ampak kaj, ko vse deluje bolj po navdihu. Če pa vztrajajo, se zgodijo zdrsi. 

Ko nimaš konkurence 

Da smo Slovenci športni narod, je kakopak jasno. Pregovorno. Na to smo sila ponosni, gre tako daleč, da se celo »kregamo«, kdo si zasluži naziv športnik leta. Nihče se ne more pritoževati, če je toliko različnih uspehov v različnih športih. In včasih se potem zgodi, da se šport(nik)i prekrivajo. Na olimpijskih igrah je to toliko bolj neizogibno. 

Čeprav imamo zdaj na voljo več operaterjev in izključno športnih programov (Sportklub, Šport TV, Arena), so olimpijske igre še vedno v domeni javne RTV Slovenija. Že leta. Televizija Slovenija nima konkurence, zato si sama postavlja standarde. 

Malo tega, malo tistega, pa ne pozabi na...  

Nemogoče, nepošteno je od nacionalke pričakovati, da bo zmogla vse. Prenašati vse nastope slovenskih športnikov, ujeti vse velike trenutke velikih imen, dodajati še manj znane športe na zanimiv način, imeti novinarje in komentatorje na vseh prizoriščih, hkrati pa še biti razvedrilen in vsepovsod hkrati... Ni sicer iluzorno, da se, to počne Eurosport. Kdor ima Max, lahko ujame, ja, vse. Ja, vse. S komentarjem vred. Ampak tisto je nek povsem drug nivo. 

Za nacionalko je bolj kočljivo, ker se zdi, da jo olimpijske igre na vsaka štiri leta ne toliko presenetijo, ne igre same, kolikor odziv in pričakovanja gledalcev. Kot da lovijo »utrip« gledalcev, kar je pretvegano početje. Saj ne, da komentarji in všečki niso merilo, so, toda ne morejo biti merilo za TV Slovenija. Zdi se, kot da najbolj pazijo, da se ne bi nikomur zamerili. Zato raje ponudijo vsaj malo tenisa, pa četudi zamudijo začetek dvoboja Nadala in Đokovića in potem vztrajajo do zadnjega, da skoraj zamudimo kanu.

Pa malo košarke, če le gre, vklop vsaj, ker igra ZDA ali kdo aktualen. Vmes pa še po potrebi: skoki v vodo, plavanje, odbojka na mivki, ragbi sedmice, vaterpolo, rolkanje... Obenem pa skušajo ujeti vse slovenske nastope. Na praviloma enem tv kanalu. Ker MMC TV je tv, no, pogojno. 

Ni bil kriv »prenizek« prispevek, ne tokrat 

Nacionalka sama upravičeno postavlja olimpijske igre najvišje. Prav je. Toda zakaj potem vedno znova gledalci dobimo občutek, da se »cinca« pri programskih odločitvah? Na ta torek je delovalo, kot da je nacionalka bila prepričana, da so odbojkarji v prvem planu. Studio, gost, novinar na terenu. Nič narobe, še enkrat, Slovenija je povozila Srbijo (3:0) in je že v četrtfinalu, hit so, vsi bi radi videli, da bi šli do konca, toda ne pozabimo, da je vmes nacionalka prav odbojko »izgubila« in jo je snedla konkurenca, ko se je dogajalo največ. Kot se ji je zgodilo z nogometom, košarko in še čim. Zakaj, je širša debata (o podfinanciranju, rtv prispevku). 

Toda višina rtv prispevka ni imela nič z odločitvijo, da se je Andrejo Leški premaknilo na 3. program. Okej, razumeli bi, če bi nacionalka gradila na 3. programu, s katerim je tako ali tako križ, ker mu vsi pravijo parlamentarni, ugibam pa, da smo včeraj vsi iskali in iskali, kje ga sploh imamo. 

Šport je še zadnji »tv moment«

Vem, v času spletnih prenosov, RTV aplikacije in spletne strani, je marsikdo ujel prenose tudi drugače. Ne na klasičen način. Toda v medijih že lep čas beremo, da televizijo rešujejo prav športni prenosi. Da je to zadnji »skupni trenutek«. In je. Ker v živo je pač tako. In še nekaj časa bo. 

Zato je bila ta medalja skoraj zamujena priložnost in bolj polovičarska odločitev. Očitno je, da so vztrajali pri odbojki, toda s tem podcenili Andrejo Leški in celoten judo, ki je domov že iz zadnjih zdaj že šestih iger vselej prinesel po vsaj eno medaljo. Ironija pa je, da je prav Televizija Slovenija tista, ki goji, rešuje, gradi, neguje športe, ki sicer stežka najdejo komercialni preboj. In zato deluje v precepu, ko prenaša vse slovenske nastope, kar je prav. 

Ampak kot da ne obstajata prvi in tretji program. Ja, tudi na prvi program se je že premikalo šport, ja, tudi na teh igrah. Razumemo zakonske obveze in programsko shemo, toda nacionalka bi lahko našla način, kaj narediti. Na koncu lahko vedno seveda preklopimo tudi na MMC TV, prenose smo gledali tudi že na TV Maribor, vendar nič od tega ni sistemsko delo. Če se prekriva in res ne gre drugače, bomo dali še tja-in-tja. Tako izpade. Bi šlo drugače? Je vprašanje za TV Slovenija. 

Zgodila se je Andreja Leški 

Na koncu je najbolj pomembno, da sploh lahko vidimo nastope. Ker v Mariboru smo se že nagledali nogometnih streamov. Za imidž in renome javne televizije res ni dobro, zdaj v finančni krizi pa sploh ne, če sami izpadejo nekako na pol. Dajmo malo košarke, da nihče ne bo mogel sikniti, da je ni bilo. Ampak ne pozabimo na naše, upajmo, da se bo časovno izšlo, da bo tisti set namiznega tenisa ravno končan, ko bo to in to. Tako ne gre. Ne v tako veliki hiši. Ja, s tolikšnim kadrom. 

Ja, lahko bi poslali tudi vprašanja na RTV, morda govorili z urednikom športa Gregorjem Peternelom, ampak iz izkušenj vem, da se redko zgodi priznanje, da bi sami lahko bolje planirali in ukrepali. Pa saj ne gre za to, da bi imeli »mi« prav. Ne. Gre za to, da bo naslednjič bolje. In da ne bo takšnega cincanja, kot je bilo danes. Ja, prav je, da so vztrajali pri odbojki, ampak zgodila se jim je Andreja Leški. 

Taki oglasi? 

Najhujše, kar se pa iz leta v leto dogaja Televiziji Slovenija, pa so itak radijski prenosi na Valu 202. Ja, radio je drugačen in hitrejši in cenejši. Je. Ampak deluje bolj vznesen, povezan in ne nametan. Sistematično in pregledno in celostno. Ne pozabimo, nacionalka si je za nogomet za eno tekmo na dan tudi sposojala komentatorje. Pri tem, kako sestaviti urnik, ki ne bi bil tolikokrat prekinjen in bolj tekoč, pa si ne more sposoditi nikjer. In zato potem »fila«. 

Obupno in boleče pa je, ko to naredi z – oglasi. In to s takimi oglasi. Svetovalnice, maže, zdravila, tablete. Oglasni prostor se pač proda tistemu, ki da več, to razumemo. Ampak nek nivo? Pa velja obdržati. Ker sicer pade vse, še tak trud, v vodo. 

Razen, če se bo končno začela resno spet razvijati ideja, da bi dobili – športni program. Andreja Leški je pokazala, da bi, o ja, šlo.