»Čuješ, saj bo dovolj, ne?« 

V skoraj najbližjem, pa najbolj fuzbalskem lokalu pri Ljudskem vrtu je to bilo še edino vprašanje. Tako. Smiselno, legitimno, logično. 2:0 proti Craiovi, doma, po izpadu proti Botevu ... Vzameš. Zaploskaš. Koga je recimo Maribor nazadnje v Evropi premagal doma z dva razlike? Valur, 2019, 2:0, Rok Kronaveter in Marcos Tavares. Po tem je Maribor dobil nasploh le še dve tekmi po rednem delu. Ja, dve. Urartu (1:0, 2021) in zdaj Universitatea Craiova. 

In to je to. 

Enega več celo uro

Pa vseeno. Ko imaš enega več za celo uro fuzbala? Igralec viška, stiskaš, iščeš? Maribor je Romunom imel kaj pokazati. Craiova je že tako komaj sledila svojemu planu, ko je sledila izključitev v 31. minuti, na tekmi, kjer smo boleče pogrešali VAR, ki ga v tej fazi kvalifikacij za konferenčno ligo ni (je pa za ligo Evropa in jasno ligo prvakov), pa so »skupak paklali« plan. Maribor je na tej tekmi prekleto dobro vedel, kaj hoče. Ante Šimundža je sestavil ekipo, ki pa je morala pokazati, če to zmore. 

Odgovor so dobili. Zmore. Ekipno. Tudi, ko so nihanja med posamezniki kar vidna, niso pa absolutna. Nemogoče bo odgovoriti, ali je imel, denimo, kapetan Martin Milec dobro tekmo. Začel je na levi strani, vmes nabil volej skoraj na Kalvarijo in poskusil s škarjicami kot največji napadalci, skoraj usodno podal žogo nazaj, ko ga je rešil vseprisotni Jan Repas, nato pa, ko je šel na desno, podal naravnost na glavo Arnelu Jakupoviću. Da sta se odrešila, zacvetela oba. Jakupović se je naposlušal, da ni za evropski nivo. Milec pa, da so njegova leta mimo.

Zahović je najbrž videl, kar je rad gledal 

Ne gre za to. Maribor seveda potrebuje posameznike, še vedno nekje v ozadju tli nekaj med tolažbo in argumentom, da manjka Hilal Soudani. Da je Marcel Lorber mlad, da ni pravega levega beka, da Žiga Repas z bratom krpa, ker je Blaž Vrhovec poškodovan in da bi vsi raje kot še kako krilo videli res napadalca. Vse to drži in stoji, ampak tekma ne čaka na nikogar.

Vijoličasti so pod Antejem Šimundžo ekipa, kjer ima Josip Iličić veliko svobode, ampak je ta svoboda pridobljena z borbo, sistemom, trudom. Romuni so naleteli na moštvo, v katerem se šibkih točk ne da izkoristiti, ker si krijejo hrbet. In to je Maribor, kakršnega je najbrž rad videl po dooooolgem času tudi Zlatko Zahović (je to prvič po odhodu leta, uh, 2020?). Ekipa, ki je v Ettienu Beugreju dobila zgodbo vseh zgodb. Črni trak so nosili soigralci. Seveda so ga. Prav da so ga. Vsi bi razumeli, če bi čupasti Ettiene Beugre odšel domov v Slonokoščeno obalo. Izvedeti na dan tekme, da ti je preminil oče? Tik pred začetkom? Ti pa potem s tako predstavo? Ne le, da je zrihtal rdeči karton za Romune. Boril se je, grizel, tolkel z glavo, streljal, podajal. Predstava, vredna vzklikov z juga »Beugre, viola!« Njegova petnajsta tekma v vijoličastem, letos je že zabil Botevu. 

5.500 gledalcev

Niti ni pomembno, kdo zabije. Maribor nima več Tavaresa in vprašanje, če ga bo kdaj še imel. Pa ne gre za gledanje nazaj, res ne. Šimundža gleda naprej, 5.500 gledalcev, tri jurje manj kot pred tednom dni proti Botevu, ki sprva niso dobili tako naelektrene tekme, pa tudi. Zdaj lahko. Morda ni bilo tako nabito s pričakovanji, ker je bila šele prva tekma. Ampak zdaj se je že kukalo k Ajaxu in Vojvodini in kdo bo poraženec ter tekmec, če se gostovanje v Romuniji ne sfiži. 

Debitiral je Karol Borys, najstnik poln obetov. Načetega Svena Šoštariča Karića je vehementno nadomestil Bradley M'Bondo. Ko je poskralo Marka Božića in ko Maks Barišić z borbo ni mogel nadoknaditi, kar bi rad, je prišel že nekdo drug. Jojo, kot prvi, ki je podal za prvi gol Janu Repasu. Zdrsnilo mu je, šel je in zabil tako, da je še enkrat več tudi selektor Matjaž Kek v živo vseeno imel kaj videti. 

V tej divjeligaški kvalifikacijski poti, kjer ni VAR-a in kjer še zelo vpliva, kakšen je sodnik, se je Maribor celo počutil najbolj doma. To je delovalo v bistvu kot začetek. In spiše lahko precej. Ni evforije, ne, sploh ne. Je pa dober občutek, četudi malo preizprašan, ko pade vprašanje: čuješ, kaj dva komada bosta dovolj? Ni bila ravno na oko preveč lepa ali napeta tekma, je pa bilo fajn z nje »it« domov. Zelo. Ni sicer najboljši, ni pa tudi ne slab občutek, ko veš, da bi lahko maznili še kakega. In to je nekaj, česar tukaj že dooooolgo ni bilo.