Stopil sem, za ovinkom Poštne, ki je dočakala vrnitev svojega Maribor-po-Lentu-ne-crkne odra in občutka, da je še lahko glavna, brbotajoča, sedeča in žejna promenada, raje not. Za šank. Zunaj, če gledaš tako »ne-tekmo« sam, bi se zapil. Do amena. In pade vprašanje recimo temu znancev, en je bivši kelnar v tem lokalu, ki bo kmalu odprl nov lokal z lastnim pirom doli na Lentu, drugi pa je bojda maser: »Za koga pa ti navijaš?«
Kaj naj med tekmo Francije in Portugalske rečeš, v tem mestu, drugega kot: »Za Maribor!«
Sploh na in po taki tekmi.
Bolgara je infarkt
Najbolj dramatična stvar, ki se je zgodila na četrtfinalni tekmi Francije in Portugalske, se je zgodila kmalu po polčasu. Pa ne gori v Hamburgu, ampak tukaj pri nas v Mariboru. Bolgari, če prav vem, so Bolgari, so začeli igrati Still Got the Blues. Ker se na ekranu ni dogajalo skoraj čisto nič smiselnega, če odštejemo, da je Pepe pravkar vsem nam podaljšal dobo za upokojitev, ker če tako laufaš pri 42 letih in 15 let mlajšemu Thuramu snedeš žogo po takem šprintu, in hkrati odbijemo naše čakanje, ali bo Mpabbe dobil udarec v ksiht (ja) ali se Ronaldo zjokal (ne), se je zato zunaj.
Bolgare poznate, v našem mestu že dolgo poleti igrajo na trgu in ulicah, marsikomu gredo na živci, turistom najbrž dajo občutek naše pregovorne odprtosti. No, zdaj, se samo meni zdi, so konkretno predelali svoj material? Iz dixie, pleh izvedbe v šlagerje z umetno, nasneto podlago? Čakaj, glej, samo dva sta.
»Ja, enega je par dni nazaj resno rukno infarkt.«
To mi takoj povejo, kar tako, mimogrede, za šankom. E, če bo kdo kdaj rekel, da nam ni mar? »Onega starega, mislim da, ko klarinet špila,« doda še drugi in večer, ki ti je po nori fuzbalski tekmi Španije in Nemčije popoldan skoraj vzel voljo do česarkoli, je spet dobil smisel. Mariboru ni vseeno. Ker to, kar sta delala Francija in Portugalska? Ni imelo smisla. Ne, hvala. Ko navijaš za – sodnika. Da čimprej odpiska.
Francija in »ne-goli«
»Moramo zabiti več golov,« je po tekmi priznal Didier Deschamps. Ja, bo kar držalo, ampak v primeru Francije ne samo več golov. Nak. Golov nasploh. Francija, slavni galski petelini, na Euru 2024 še ni zabila gola iz igre. Ker je to Francija, ne moreš reči, da so se »šlepali« čez Avstrijo (1:0, avtogol), Nizozemsko (0:0), Poljsko (1:1, Mbappe penal) v skupini ter v četrtfinalu čez Belgijo (1:0, avtogol).
Čeprav če se spomnimo zlate generacije 1998, katere nepogrešljiv, ampak tih del je bil seveda tudi Dechamps, je znala imeti kako tečno tekmo. Tisto s Paragvajem, recimo, pa se je na koncu seveda izšlo, v finalu so mogočno doma v Parizu ruknili slovito Brazilijo, ker merci, Zizou. Francija ima vsaj to srečo, da vmes, ko napreduje, ne posluša toliko kritik kot denimo Anglija, ki jo Švica čaka danes.
Klubski > reprezentančni nogomet
Najbolj pogost komentar, ki ga boste o (ne)kvaliteti nogometa na tem Euru slišali, v bistvu pa je odmev še iz Katarja, je ta, da je reprezentančni nogomet »slabši« od klubskega. Ne namerno, ampak ker pač nimajo časa, da bi naštudirali drug drugega v nogometu, ki je peresno lahek in hiter kot strela. Povedano drugače, Manchester City bi Anglijo razbil, morda bi se Real Madrid s Španijo malo mučil, a na koncu slavil, letošnji Bayer Leverkusen pa bi Nemcem znal odčitati lekcijo.
Zakaj? O tem bomo še razpredali in črto potegnili po koncu prvenstva, ampak za zdaj se zdi, da skušamo gledati film, ki smo ga že gledali, ker ga ne toliko radi pogledamo, ampak ker smo vajeni, da ga pogledamo. Španija – Nemčija je bil en tak Die Hard, Francija – Portugalska pa nekaj, kar smo leta gledali recimo na Kanalu A, za tiste čisto malenkost starejše. To je prvenstvo, ko se dokončno poslavljamo od neke ne toliko ere, ampak ere, ki je še imela stik z »ero«. Poslavljajo se igralci dobe, ko fuzbalerji še niso bili tako, kaj naj rečemo, influenserski: Modrić, Müller, Pepe, Lewandovski, Erikssen... Veš, da si star, ko se zaveš, da kažeš s prstom na ekran, ko pokažejo Carlesa Puyola in Gerarda Piqueta. Ali pa, ko rečeš, da v tvojih časih pa četrtfinalne tekme že niso bile takšne.
So porazi in izpadi, em, boljši?
Za Nemce smo vsi nekako pričakovali – hvala, Gary Lineker – da ga bodo Špancem že pritisnili na koncu ter si rešili glavo. In so ga. Na svoj nepopustljiv način. E, Nemci so še Nemci. Kot da bi te na avtocesti prehitel nemški avto. Z nemškimi tablicami. Po omejitvah. Potem pa je ta mlajša Španija pokazala, da se stereotipi pač lahko tudi spreminjajo. Nemčija nima novih Thomasov Müllerjev, Tonijev Kroosov in Manuelov Neuerjev. No, ima jih, vsi trije so še igrali proti Španiji, toda časi se pač tudi spreminjajo. Mogoče mi manj z njimi, ker tisti strel Füllkruga? Z glavo? V zadnjih sekundah podaljška? Kako. To. Ni. Šlo. Noter.
In potem selektor Julian Nagelsmann izjavi, zelo precizno: »Smo država, ki je v preveč situacijah preveč žalostna, s temno perspektivo, in upam, da bo ta simbioza lahko kaj ustvarila. Enotni smo močnejši: ko razmišljamo, kaj lahko naredimo skupaj; skupaj s sosedom si močnejši. Ta enotnost tukaj je bila dobra.«
Bo to prvenstvo, ko bodo celo bolj opevani porazi in izpadi? No, po skupinskem delu zagotovo ne, čeprav so bili nogometaši Albanije in Ukrajine bili doma drugače sprejeti kot Škotske in Hrvaške. Na izpadanje pa se zdi, kot da presenečenj ne pričakujemo, če odštejemo Italijo in Avstrijo, ki sta delovali, da bosta pa morda res kaj naredili, sploh Avstrija, pa sta Švica in Turčija spomnili, da še znata igrati fuzbal. In to dober fuzbal. Od tistih, ki s(m)o šli domov, je Slovaška najbrž upravičeno kisla, Gruzija ponosna, Belgija stoična, Danska zagrenjena, Romunija zmedena in Slovenija ponosna.
Daleč sta Islandija in Wales
Daleč, že osem let je, kar je na Euru 2016 igrala Islandija v četrtfinalu, Wales pa v polfinalu. Prvenstvo, kjer so za premeteno označili Portugalsko, ki je šla iz skupine, tako kot Slovenija, le s tremi točkami. Nekaj hrabrega in častnega je v tem, da Nemci nekako niso primarno krivili, da so Španci šli dalje, ker jih je sodnik Anthony Taylor, eden tistih, ki ti popijejo živce, zafrknil, ko ni dosodil tiste roke za penal.
Ker kaj pa ofsajd? Kaj pa VAR? Ne, Nemci so slutili, da so Španci pač boljši, elf je tako ali tako šel skozi velike tegobe na zadnjih treh tekmovanjih. Izgubiti proti Špancem, ki so se pripravljeni stepsti in pokasirati toliko kartonov, pač ni tragedija. Je šport. In vsaj v športu scenarij še vedno ni spisan vnaprej. Te preseneti, čeprav te ne. Španci igrajo najbrž najbolj dinamičen in lep fuzbal na celem prvenstvu, saj ga bolj ali manj ves čas, kako si drugače razložiti uspeh za uspehom iz mlajših kategorij. Narod, narejen za ekipne športe.
Nefilmska slovesa
Je pa kar težko gledati, ko igralci igrajo svoje zadnje tekme in se te ne končajo filmsko. Euro 2024 je v tem pogledu kar krut. Ne zmeni se za »zadnji dotik žoge«. Pa če si Luka Modrić, Toni Kroos ali Cristiano Ronaldo. Naj bo želja še tako velika, ne gre. Pri slednjem sploh, čeravno je v izvajanju enajstmetrovk pospravil še eno žogo v mrežo, toda selektor Roberto Martinez se jih bo naposlušal, zakaj je iz tako hitre in moderne reprezentance naredil »tribute« skupino za Ronalda.
Nič narobe, Ronaldo je tokrat bil še najmanj kriv, ne pošilja se sam v igro in ne postavlja sam taktike. Za tako, taktično tekmo, pa sploh ne. Francija in Portugalska sta težko prenesla, da sta se srečala že v četrtfinalu in šla igrati, kot da je finale. Saj ... Po svoje je bil, glede nato, da so največ odobravanja požele »klizačke« ali pa blokirani streli, ko smo še enkrat več pomislili, pa, daj, nekdo ga bo pa ja dal. Ni. Še golmana, ne en, ne drug, nista ubranila penala. »Zmago« je prinesla stativa, štanga, vratnica, kamor je žogo poslal Joao Felix. Kylian Mbappe se je lahko oddahnil v tisti veliki bundi, Francija je šla naprej. Ko bodo prespali, bodo ugotovili, da jih zdaj čakajo Španci.
In ko bo v torek zvečer med polfinalom spet padlo vprašanje, čuj, za koga navijaš? Še vedno, itak, za Maribor. Sicer pa za fuzbal.
