Z v. d. direktorico Pekarne Magdalenske mreže Maribor, Urško Breznik, smo se pogovarjalih o ukrepih vlade, družbeni neenakosti, nevladnih organizacijah, aktivističnih organizacijah in še marsičem zanimivem.

Z v. d. direktorico Pekarne Magdalenske mreže Maribor, Urško Breznik, smo se pogovarjalih o ukrepih vlade, družbeni neenakosti, nevladnih organizacijah, aktivističnih organizacijah in še marsičem zanimivem.

Kako komentiraš ukrepe vlade in prvi protikorona paket? Kdo bo po tvojem mnenju zaradi ukrepov najbolj profitiral in kdo bo imel in že ima v tem trenutku največje težave?

Sedaj se že izkazuje, da je zakon napisan zelo nedosledno in nejasno, brez razumevanja dejanskega stanja. Največ težav imajo tisti, ki so že zdaj živeli na družbenem dnu, brezposleni, honorarni delavke_ci, tisti, ki so izgubili zaposlitev zaradi epidemije, samozaposlene_i, samzaposlene_i za polovični delovni čas… Na splošno pa profitirajo zagotovo vojni dobičkarji in politični oportunisti.

Te skrbi, da bo obstoječa vlada dane razmere izkoristila za sprejem določenih zakonov, ki bodo obstali tudi po epidemiji? Ali meniš, da bi isto storila tudi katera druga vlada (npr. Šarčeva) ali je Janševa vlada tukaj specifična?

Zagotovo me skrbi. Videli smo, da je parlament (skupaj z večino opozicje) ravno izglasoval, da je referendumska pobuda, vložena s podpisi državljanov, nedopustna. Vidimo odkrit na napad na medije z vladno depešo poslano Svetu Evrope, vidimo napad na nevladne organizacije, ki se ukvarjamo z medijsko pismenostjo in intergracijo beguncev_k, priča smo bili trikratnemu poskusu izglasovanja 37. a člena o podeljevanju policijskih pooblastil vojski, vidimo obiske policije na domu umetnika, ki je sodeloval pri intevenciji v javnem prostoru, vidimo postavljanje profita pred zdravje in socialno varnost delavk_cev, vidimo menjave na vrhu policije, ko se je ta uprla političnemu pritisku, vidimo ignoriranje in izključevanje zdravstvene stroke v času epidemije, vidimo omejevanje gibanja prebivalk_cev… Vse to so dejstva, ki bodo oblikovala našo realnost pod to vlado tudi po preklicu epidemije. Del tega bi se zagotovo dogajalo tudi pod Šarčevo vlado, zlasti tisti, ki se dotika gospodarstva, del pa je zagotovo specifičen za to vlado.

Vse to so dejstva, ki bodo oblikovala našo realnost pod to vlado tudi po preklicu epidemije. Del tega bi se zagotovo dogajalo tudi pod Šarčevo vlado, zlasti tisti, ki se dotika gospodarstva, del pa je zagotovo specifičen za to vlado.

Katere skupine so in bodo po tvojem mnenju najbolj na udaru?

Zagotovo vse_vsi tiste_i, ki morajo za to, da preživijo, delati, ali pa so že sedaj brezposelne_i. Med njimi predvsem vsi na minimalnih plačah, agencijski delavci, delavci v proizvodnji, maloprodaji, čistilke, vse_vsi, ki opravljajo skrbstveno in negovalno delo, samozaposlene_i, upokojenke_ci, brezdomke_ci, študenti_ki, ki morajo ob študiju tudi delati, honorarne_i delavke_ci in vse_vsi, ki jih definirajo tudi specifične osebne okoliščine  (samohranilke, zdravstveno stanje,  vsi, ki presegajo, modificirajo ali negirajo družbeno zahtevane norme glede spola in spolnih identite, vse_vsi, ki imajo status begunke_ca, oziroma prosilke_ca azil).

Kriza v ljudeh sproži različne odzive. Na družbenih omrežjih lahko opazimo nestrpnost na eni in solidarnost na drugi strani. Do katere mere se ti zdi takšno stanje realno? Bi nas zaradi nestrpnežev moralo skrbeti? Meniš, da bo na novo oblikovana solidarnost obstala tudi po kriznem času?

Za nestrpneže bi nas moralo zmeraj skrbeti, ker je očitno nekaj zelo narobe s politično-ekonomskim sistemom, v katerem se počutimo ogrožene_i s strani tistih, ki imajo manj kot me_mi, normalno se nam pa zdi, da ploskamo in v zvezde kujemo tiste, ki se bogatijo na račun delavk_cev.

Za nestrpneže bi nas moralo zmeraj skrbeti, ker je očitno nekaj zelo narobe s politično-ekonomskim sistemom, v katerem se počutimo ogrožene_i s strani tistih, ki imajo manj kot me_mi, normalno se nam pa zdi, da ploskamo in v zvezde kujemo tiste, ki se bogatijo na račun delavk_cev.

Menim, da se bodo v nekaterih krogih razne oblike solidarnosti še bolj okrepile, ponekod se bodo vzpostavile na novo, kar me pa navdaja z največjim upanjem je pa to, da se je zelo veliko ljudi, tudi tistih izven naših mehurčkov, sedaj pogovarja o nevzdržnosti kapitalizma. Mislim, da bo času po epidemiji nastala ena zelo ozka časovna niša, v kateri bo možno razširiti to polje premisleka in graditi nastavke za družbeno revolucijo.

Ljudje so nezadovoljni in ker trenutno organizacija protestov v fizični obliki ni mogoča, se znajdejo na drugačne načine. Ena izmed takih je protest z balkona. Kako komentiraš takšne oblike protestov in kakšno družbeno moč imajo oziroma bodo imeli v prihodnosti?

Trenutno imajo predvsem funkcijo vzdrževanja kondicije, nimajo pa zares neke moči. V prihodnosti menim, da bodo protesti na ulici in stavke v delovnih obratih vseeno veliko bolj učinkoviti

Kakšno je in bo stanje nevladnih organizacij v in po epidemiji? Vas lahko skrbi za obstoj?

Bolj kot epidemija (kar nekaj vsebin se izvaja preko spleta, nadaljujemo s pripravo strateških dokumentov na lokalni in nacionalni ravni, veliko jih je svoje programe razširilo v različne oblike solidarnostne pomoči…), nas nevladne organizacije skrbi popolno nerazumevanja dela in poslanstva NVO s strani trenutne vlade. Ravnokar smo bile_i priča poskusu izsiljevanja nekaterih NVO s strani Urada Vlade RS za komuniciranje in sicer jih le-ta pozval naj prostovoljno odstopijo od pogodbe sklenjene z omenjenim uradom, saj naj bi ta sredstva vlada potrebovala za reševanje trenutne krize in novega interventnega zakona.

Ob tem je potebno povedati, da so te NVO pogodbo sklenile še pod prejšnjim direktorjem UKOM in da gre za projekte, ki se ukvarjajo z medijsko pismenostjo in bojem proti lažnim novicam ter za projekte, ki se ukvarjajo s vključevanjem in podporo beguncem, migrantom in različnim etničnim skupinam. Teme torej, ki sedanji vladi in novemu v.d. direktorju UKOMa nikakor ne dišijo.

Ravnokar smo bile_i priča poskusu izsiljevanja nekaterih NVO s strani Urada Vlade RS za komuniciranje in sicer jih le–ta pozval naj prostovoljno odstopijo od pogodbe sklenjene z omenjenim uradom, saj naj bi ta sredstva vlada potrebovala za reševanje trenutne krize in novega interventnega zakona.

Da ne govorim o tem, pod kakšnim pritiskom so zaradi zamika objave rezultatov javnih razpisov, posledičnega zamika pri podpisovanju pogodb in stalne grožnje z zniževanjem sredstev nevladne organizacije na področju kulture. Zanimivo je tudi, da ta vlada ne razume, da so NVO tudi zaposlovalci in torej omogočajo delovna mesta. In da sredstva preko javnih razpisov usmerjajo v zaposlitve in v izvajanje t. i. mehkih vsebin. In da preko posameznega javnega razpisa večinoma lahko pridobijo le do 70 % vrednosti celotnega projekta, ostalo pa morajo pridobiti na druge načine (za razliko od pridobitnih podjetij, ki se prijavljajo na javna naročila).

Pozablja se tudi, da več kot polovice strateških dokumentov na nacionalni in lokalnih ravneh, s katerimi se potem oblast hvali tudi pred Evropsko komisijo, brez NVO sploh ne bi obstajalo in ki te dokumente brez kakršnega finančnega povračila pomagajo pisati ali sodelujejo pri njihovem nastanku s svetovalnim delom. Absolutno pa je ta vlada nenaklonjena okoljskim nevladnim organizacijam, kar morda ni čudno v luči dejstva, da tri četrt članov trenutne vlade meni, da so podnebne spremembe teorija zarote.

Kako deluje IMZ v času krize? Je delo okrnjeno ali poteka normalno? Se vam zdi pomembno delovanje lokalne skupnosti tudi zdaj, ko se ne smemo sestajati v fizični obliki?

Delo Iniciative mestni zbor je delno okrnjeno, saj njeni člani_ce v tem trenutku ne moremo opravljati tistega, kar sicer predstavlja glavnino našega dela, tj. moderiranje zborov samoorganiziranih četrtnih in krajevnih skupnosti (SČKS). S SČKSji ostajamo v stiku tako, da jim pošiljamo spletne novice, ki vsebujejo bodisi naše aktivnosti izven zborov, bodisi vsebine, ki prebivalke_ce mesta spodbujajo k politični emancipaciji.

Se pa v tem času IMZ lahko bolj aktivno odziva na aktualno poitično dogajanje v državi. Parlamentu smo v dveh tednih poslale_i kar tri pozive za glasovanje proti aktivaciji 37. a člena, spremljamo pa seveda tudi vse, kar se dogaja na ravni MOM. Prav tako smo lahko več moči usmerile_i v našo okoljsko skupino (IMZOS), kjer v sodelovanju z nekaterimi predstavnicami_ki Mladih za podnebno pravičnost in okoljskimi NVO ter znanstvenicami_ki pišemo alternativni NEPN, saj menimo, da je podnebna kriza največja in najakutnejša problematika našega časa.

Kakšne so funkcije nevladnih organizacij, društev, sindikatov in drugih progresivnih organizacij v času epidemije? Bi rekla, da pridobivajo/te več simpatizerjev, čuti več ljudi potrebo, da se pridruži boju? Glede na to, da vlada očitno ne upošteva omenjenih institucij, kakšne so možnosti za družbene spremembe?

Mislim, da je njihova ključna naloga, da med seboj povezujejo raznolike boje in vzpostavljajo povezave in sodelovanja. Tako se vzpostavlja solidarnost med različnimi družbenimi skupinami, različnimi panogami, vzpostavljajo se premisleki o tem, kako je izkoriščanje delavk_cev povezano z izkoriščanjem narave, kako delavske boje povezati z bojem za podnebno pravičnost … Ravno v tem vidim možnost za družbene spremembe, ne glede na to, da kaj o naštetih meni trenutna vlada.

Videli smo lahko, da so se nekatere organizacije zaradi izključenosti ranljivih skupin iz protikorona paketa, odločile ljudem pomagati po principu humanitarne pomoči. Se ti zdi takšna oblika pomoči smotrna v tem trenutku in zakaj?

Humantirana pomoč je zmeraj odziv na trenutno, najbolj perečo problematiko in v kapitalizmu brez humanitarne pomoči žal ne gre. A hkrati bi se moral odvijati organiziran družbeni upor proti temu sistemu, ki bi dolgoročno vodil v to, da humanitarne pomoči ne bi nikoli potrebovali. Sedaj je potrebna, saj vidimo, da najrevnejši, veliko starejših, samohranilke, ljudje, ki živijo sami na pragu revščine, begunke_ci, brezdomke_ci in mnogih drugih ostajajo brez kakršne koli omembe vredne podpore države.

Kako komentiraš delovanje prostovoljskih organizacij in zakaj je pomembno, da prostovoljci delujejo organizirano in ne individualno?

V tem času je asbolutno pomembno, da je prostovoljska pomoč organizirana in koordinirana s strani organizacij, ki  imajo znanje in izkušenje pri delu na terenu in v danih okoliščinah. Individualna prostovoljska pomoč pa je sedaj dobrodošla v neposrednih bivalnih okoljih, v blokih ali ulicah.

V tem času je asbolutno pomembno, da je prostovoljska pomoč organizirana in koordinirana s strani organizacij, ki  imajo znanje in izkušenje pri delu na terenu in v danih okoliščinah. Individualna prostovoljska pomoč pa je sedaj dobrodošla v neposrednih bivalnih okoljih, v blokih ali ulicah.

Gledano izven izrednih razmer, pa organizirano prostovoljsko delo vključuje mehanizme, ki preprečuje izkoriščanje posameznic_kov za druge namene (neplačano delo, ki bi ga sicer morala opravljati zaposlena oseba, neplačane prakse…).

Glede prostovoljstva mi postavlja vprašanje, do katere mere je to zgolj dajanje potuhe državi, da glede obstoječih razmer ne rabi sistemsko ukrepati. Kakšno je tvoje stališče glede tega? Kje je meja in kaj mora biti po tvojem mnenju vodilo prostovoljcev?

V večini primerov je prostovoljsko delo dajanje potuhe državi, ki se vedno bolj odmika od tega, kar imenujemo socialna država, ki vedno manj sredstev namenja kulturi…Tukaj je torej podobno kot pri humanitarnosti. Zelo je tudi potrebno paziti, kako prostovoljsko delo predstavljamo mladim in tudi prostovoljskega dela ne prodajati brezposelnim ljudem, kot nekaj, kar naj počnejo v čakanju na zaposlitev. Prostovoljsko delo sicer zagotovo širi socialno in varnostno mrežo posameznice_ka in ga lahko zelo opolnomoči in zadovoljuje, vendar pod pravimi pogoji in v pravih razmerah.

Veliko se govori o tem, da nas bo kriza nekaj naučila. Kaj je tisto, kar bi bilo dobro, da ljudje odnesemo iz dane situacije? Si ti spoznala kaj novega, kar ti bo koristilo pri nadaljnjem delu?

Več solidarnosti in znanja o tem, kako krhka je demokracija in kako usran sistem je kaptalizem. Tudi več zavedanja o tem, kako pomembno se je sedaj osredotočiti v boj proti podnebni krizi, ki pa lahko  uspe le, če zamenjavo politično-ekonomski sistem.