Poslednji pesnik Jugoslavije, a ne “jugonostalgik”, Slovenec, ki ustvarja v Beogradu, pesnik, ki piše v jeziku, ki ga več ni. Svoje misli in mnenja je Teodor Lorenčič pričel na papir prelivati že precej zgodaj, s 17 leti je prvič prišel navzkriž z zakonom zaradi svojega pisanja, leta 2018 pa je v javnosti močno odmevala afera z Univerzo v Mariboru, ki ga je odnesla s položaja. Za svoj dom si je izbral Singidunum, Beograd, a tudi na svoje domače mesto v tem času ni pozabil, čeprav je ta, nasprotno, pozabila nanj. Je dejaven pesnik, pisec in dramatik, v svojih delih pa tako kot po različnih žanrih obravnava tudi različne tematike, med katerimi ne prevladuje nujno le bivša država. V teh dneh je po srbski izšla še angleška izdaja njegove uspešne monografije Laibach – 40 let večnosti, v promocijo pa se je vključila tudi kultna slovenska glasbena skupina.

Ustvarjate in živite v srbski prestolnici. Zakaj ste se odločili za selitev?

V septembru 2018 je postalo evidentno, da v Sloveniji nimam več nobenih možnosti za delo in življenje, tudi cest mi ne bi dali pometati. Doživel sem popoln javni linč, ki je bil, zdaj je to menda jasno, režiran, saj do danes nisem bil obsojen ničesar, kar tudi ni mogoče, ker ne obstajajo nobeni dokazi za tisto, kar so mi očitali in me tudi linčali. Razen tistega sramotnega in krivičnega postopka komisije na Univerzi v Mariboru se ni nič zgodilo. Vse kar se je dogajalo, se je zato, ker sem se kot glavni tajnik boril proti korupciji na Univerzi v Mariboru, kar je ogrožalo interese nekaterih pomembnih ljudi v politični in akademski strukturi.
V slovenskih medijih sem bil deležen v desetih mesecih 1500 negativih objav in tolikokrat je bil tudi kršen 3. člen novinarskega kodeksa, ki pravi da mora medij človeku obtoževanju kaznivih dejanj dati možnost izjave. Tu se seveda vidi kakšen je politično-gospodarski vpliv na slovenske medije in kakšno je njihovo stanje.
Glede na to, da sem veliko let deloval kot piarovec, tudi kolumnist sem bil, in sem v stiku z mediji od svojega 16. leta, ko sem za Večer in Radio Maribor pisal in pripravljal kulturne prispevke, poznam novinarje in urednike in oni so mi, mnogi med njimi, rekli: ”Teodor vemo da je vse nameščeno, vendar zahtevajo od nas, da tako pišemo!” Samo štirje mediji v Sloveniji o tem niso poročali negativno, namreč Slovenske novice, Radio City, Finance in vaš portal. Na moje vprašanje, zakaj niso, so mi rekli, da so od prijaviteljev zahtevali dokaze za to kar trdijo, vendar teh dokazov niso nikoli prejeli, seveda, ker jih ni. Vsi ostali so delali po principu: “Baba čula baba rekla” in v skladu z Goebbelsovim pravilom: velikokrat ponavljana laž postane resnica! Vse kar mi je preostalo, je bil strpen molk. In dolgo sem molčal.
Že v letu 2017 so bile prepovedovane, bolj ali manj uspešno, promocije mojih knjig, romana Anonimni in zbranih pesmi O ljubezni. Obe knjigi sta bili kljub temu razprodani v rekordnem času, Anonimni v nakladi 1000 izvodov in O ljubezni v nakladi 500 izvodov. Leto in tri mesece pred upokojitvijo sem dobil odpoved na Univerzi v Mariboru. Do takrat sem že tudi napisal mojo prvo zbirko pesmi Neke druge pesme (Nova poetika, 2019, Beograd) v srbskem jeziku. In odločil sem se da se preselim v prestolnico jezika v katerem pišem.
V času preselitve nisem poznal nikogar v Beogradu, preselil sem se s knjigami, pohištvom, in avtom in blagovno znamko Poslednji pesnik Jugoslavije ter tremi strateškimi cilji, pri 64 sem spet začel iz nič, vendar sem se počutil kot da sem pravkar diplomiral. Omenjeni strateški cilji so bili: pridobitev močnega založnika v Srbiji, članstvo v UKS (Udruženje književnika Srbije) ter sodelovanje z Univerzo v Beogradu. Izpolnil sem vse postavljene cilje, v jeseni pričnem s ciklusom seminarskih predavanj na Fakultetu za politične nauke (Fakulteta za politične znanosti). Predaval bo temo: Kaj je politik?

Koliko časa že živite v Beogradu?

V Beograd sem se odselil natanko na stoletnico ustanovitve Kraljevine SHS, tega dne mi je potekla najemna pogodba za stanovanje v Mariboru. V mesto sem pripotoval 1. 12. 2018 ob štirih zjutraj. Jaz z osebnim avtom in šofer s kombijem z vsem, kar sem takrat materialnega posedoval, in je bilo mobilno. Nepremičnin nimam. Decembra bo torej štiri leta od kar sem v Singidunumu.

Kakšno okolje za literarno ustvarjanje nudi Beograd, kakšen je nivo kulture v mestu?

Vsaka sprememba okolja je inspirativna. V teh štirih letih sem napisal pet zbirk pesmi, prevedel sem svoj roman Anonimni, napisal novi roman Margo in gledališko grotesko, napisal sem monografijo o Laibachu v kateri je objavljenih 200 mojih fotografij. Veliko v tako kratkem času. Imel se veliko promocij in literarnih nastopov predvsem v prvem letu po mojem prihodu. Postavil sem se v okolje v katerem živim.
Beograd je odprto svetovljansko mesto z izjemno atmosfero, še najbolj me spominja na New York, odprto za kreativne ljudi, vendar ste brez možnosti, če s seboj nosite provincialno, palanško mentaliteto, to namreč takoj prepoznajo in tudi zavržejo. Biti Slovenec v Srbiji je privilegij. Srbi nas zelo spoštujejo, tega se premalo zavedamo.

Slovenski politiki in ljudem ni jasno, da so Slovenija in njeni produkti pozitivna blagovna znamka v Srbiji. Imamo prostor naklonjenosti in spoštovanje ter zaupanje, tržišče imamo na dlani, vendar je to iz meni ne znanih razlogov predmet skoraj popolne ignorance. To je neumno. Resna in spoštovanja vredna izjema glede tega je NLB, ki je s prijateljskim prevzemom srbske državne Komercijalne banke naredila velik korak v tej smeri, upam da ji bo kapital sledil, predvsem pa tudi seveda kultura v vseh njenih segmentih. In politika seveda. Imam kar nekaj idej in visoko reputacijo ter povezave v Srbiji in močno upam da bo nova oblast v Sloveniji pokazala za to neko zanimanje. Kot vedno sem tudi tokrat na voljo svoji očetnjavi.

Glede nivoja kulture, samo nekaj podatkov: Beograd ima 54 gledališč, dve lutkovni, izjemne muzeje, vsak teden je vsaj 7 promocij knjig, toliko tudi otvoritev razstav, literarnih večerov …, da ne naštevam koncertov, premier, kongresov, športnih dogodkov. Kritična masa je dovolj velika, to je velemesto, takšna je tudi konkurenca, velika, vendar dobri uspejo, razlika med palanko in takšnim centrom kot je Beograd je v tem, da velemesto išče najboljše, prav tiste ki jih palanka obglavlja, to kar palanko ogroža, to velemesto potrebuje, da bi bilo kar je.

Proglasili ste se kot poslednji pesnik Jugoslavije, zakaj ta naziv?

25. maja 2018 sem v srbščini napisal dolgo balado z naslovom Tragedija na balkanu, ki sem jo posvetil narodom Jugoslavije. Vprašal sem se: Kdo si ti Teodor Lorenčič? Človek ki ga je domovina zavrgla, pišeš v jeziku, ki ga v teh prostorih vsi razumejo, z nikomer od teh narodov nisi bil v vojni. Ergo, Poslednji pesnik Jugoslavije. To je inštitucija, naziv ki ga nihče najverjetneje ni hotel, jaz sem ga vzel, iz spoštovanja do tega prostora in čudovitih narodov in kultur tega prostora. Vzel sem ga, ker sem se tako doživel in tako se doživljam tudi danes. To je moje kulturno poslanstvo.
Bilo mi je tudi jasno, da so Srbi edini, ki so brez predsodkov sposobni sprejeti moj jugoslovanski pesniški status in 8. 9. 2018 sem se z Beograjskim manifestom na literarnem večeru v Beogradu proglasil za Poslednjeg pesnika Jugoslavije. Vzel sem nekaj, kar nihče ni hotel, v želji da v ta prostor vnesem novo upanje in možnosti. Inštitut Poslednjeg pesnika Jugoslavije je v fazi konstituiranja in upam da bo doprinesel k družbeni identifikaciji tega zahodno balkanskega prostora, družbenem povezovanju na vseh nivojih.

Kakšne teme prevladujejo pri vašem literarnem ustvarjanju?

Odvisno od tega kaj pišem. V poeziji je to ljubezen v vseh njenih pojavih oblikah, kot eros in tanatos, kot etična in ontološka kategorija. Jaz sem pesnik ljubezni, izven konteksta ljubezni poezija pravzaprav nima nobenega smisla in utemeljitve, od kar je ljubezen je poezija in tako dolgo tudi bo.
Ko gre za romane, je to druga dimenzija medčloveških konfliktov, politik, muk in trpljenja ljudi. In vendar gre tudi tu za ljubezen. Ko gre za drame je to spet neki drugi jezik, neka druga bolečina, groteska vsekakor. Vendar, ne glede na zvrst, ljubezen je najvišja kategorija, vendar kategorija ki je nenehno ogrožana. To ščitim, ščitim ljubezen pred ogroženostjo, notranjo in zunanjo. Moj opus je obramba veličine ljubezni, to seveda ni tako lahko kot se morda zdi na prvi pogled.

Ali v prihodnje načrtujete izdajo kakšnega novega dela?

Pravkar je pri mojem državnem založniku Službeni glasnik izšla po srbski tudi angleška izdaja moje monografije Laibach – 40 let večnosti. V promocijo se je v sodelovanju z mojim založnikom vključil tudi Laibach, kar mi je posebno drago. Promotor projekta je galerist, Mariborčan, Dejan Sluga. Namreč 21. septembra bo v Ljubljani, v Kinu Šiška, promocija te angleške izdaje vključno z razstavo mojih fotografij iz te knjige v galeriji Foton, oktobra bo promocija in razstava (Galerija Foton) na Dunaju, sledila bi naj vsa glavna mesta bivših republik Jugoslavije. Vsekakor bi bilo prav da bi imeli to knjigo tudi v slovenskem jeziku, saj je Laibach najdalj trajajoča in še vedno delujoča svetovna avantgarda in to slovenskega porekla. Bomo videli do kod seže slovenski kulturni duh.
V prvi polovici septembra bodo izšle izbrane pesmi iz mojega srbskega pesniškega opusa, ki ga tvori pet pesniških zbirk (Neke druge pesme, Lutanja, Antilutanja, Traktati in Velika moja), ki sem jih napisal v zadnjih štirih letih z naslovom V tišinah ljubezni, tudi v izdaji Službenega glasnika.
Do pomladi prihodnjega leta bo izšel tudi moj roman Anonimni, ki sem ga že leta 2019 prevedel v srbski jezik, prav tako pri Službenem glasniku. Sem hišni avtor te založbe.
Pričakujem da bo v naslednjem letu izšel tudi moj prvi roman napisan neposredno v srbskem jeziku Margo, ki sem ga napisal letos pomladi v samo petdesetih dneh.
V naslednjem letu se nadejam tudi uprizoritve moje gledališke/filmske groteske Ljubezenski četverokotnik v štiriindvajsetih slikah.

S čim se trenutno ukvarjate?

Prevajam svoj srbski pesniški opus v slovenščino, bolje je da to naredim sam, kot pa da to prepustim komurkoli pozneje. Nihče tega ne more opraviti bolje od mene, ker sem avtor in povsem dvojezičen. Prevedel bom tudi roman Margo. Prevajam pa tudi izjemen slovenski roman Zlate Vokač Medic Marpurgi.
Končno sem spet pričel, po večletni prekinitvi, s pisanjem gledališke drame oz. filmskega scenarija Cartesius. Z Descartesom sem se znanstveno ukvarjal 35 let in še se ukvarjam. Ne samo da je to bil izjemen filozof, fizik, fiziolog in matematik, njegovo življenje je bilo več kot zanimivo, filmska zgodba. Dramo sem koncipiral že pred 15 leti. To bo moja filozofska zapuščina, seveda gre za nerazrešeni problem evropske filozofije: duh in telo in ta problem sem razrešil.

Kdo so vaši bralci?

Vsi ki me berejo, ker pa pišem pesmi, prozo in dramske tekste je to bralstvo raznorodno in tudi različno staro. Geografsko gledamo me berejo v vseh predelih nekdanje skupne države. Zdaj me berejo tudi po svetu, saj Laibach na svoji prodajni strani prodaja mojo monografijo, dosegljiva je tudi na Amazonu.

Nedavno ste obiskali Maribor, kako aktivni ste še doma?

Res je, po sedmih mesecih sem obiskal rodno mesto, kjer živi moja mama in nekaj mojih prijateljev. Jaz sem persona non grata v Sloveniji. Ljudje ki se kakorkoli ukvarjajo s kulturo v Sloveniji me preprosto ignorirajo. Mene ni. Nobene možnosti za kakršnokoli aktivnost nimam, zato sem tudi 2018 odšel iz demokratične Evrope na vzhod, v Beograd, ki se zdi da je bolj demokratičen in to zato ker je bolj odprt za prihajajoče.
V lanskem letu je časnik Večer objavil reportažo katere predmet so bila literarna dela in avtorji ki so pisali o mestu Maribor, katerih vsebina se dogaja v Mariboru. Mene in mojega romana Anonimni niso niti omenili, čeprav roman obravnava celih 70 let zgodovine tega mesta. To kar je obskurno, je dejstvo, da nihče od v članku obravnavanih avtorjev, mojih prijateljev iz preteklosti (Jančar, Partljič) ni rekel, čakajte tudi Teodor je napisal roman o Mariboru. Mene ni, ni me tudi v nobeni antologiji slovenske poezije. Vendar, kar je za mene pomembno je to, da me ljudje berejo.
Vsekakor moram v tem kontekstu omeniti ustanovitelja Slovenskih novic Marjana Bauerja, ki je bil v tistem času, 2017, komunist Večera, ki je v svoji kolumni Drava ni le iz jezera v jezero (28. 6. 2017) napisal: »Vsaka voda na tem svetu si zasluži knjigo, nekatere so napisane, o Dravi je morda največ na eni sami strani povedal Teodor Lorenčič v romanu Anonimni«. Po tej kolumni ni bil več Večerov kolumnist, morda zaradi tega stavka o mojem romanu, ne vem, morda, povsem možno.

Kako ocenjujete nivo kulture v Mariboru?

Pravzaprav to težko presodim, ker že štiri leta ne živim več v Sloveniji. Kultura je kompleksen pojem, ker je to vse kar ljudje počnemo. Kot vsepovsod so tudi v kulturi, v ožjem smislu, različna obdobja in generacije. Vzponi in padci. Tu ni prostora za povprečne rezultate in dosežke, če govorimo o kreativnih, gonilnih silah in napredku. Vendar imamo tu opravka z željo po povprečnosti. Ta želja po povprečnosti, ta nagnjenost k varnosti v naročju povprečnosti je nevarna. To je mentaliteta palanke in Maribor to nesporno je. To kar palanške vodilne strukture, prežete s povprečnostjo, po pravilu ne znajo in niso sposobne prepoznati, je potencialni trenutek vzpona kreativne interakcije v skupnosti, ki se ji pravi mesto, družba. Prepoznavanja teh nujnih vzmeti kontinuitete kulturnega nivoja, nivoja kulture če hočete, preprosto ni. Povprečna vrednost nivojev kulture vseh segmentov družbenega tkiva je realni nivo celostne kulture neke skupnosti. To da je recimo v mestu izjemno kvalitetno Slovensko narodno gledališče še ne pomeni da je splošni nivo kulture visok. Kar nekaj dobrih kulturnih segmentov je v mestu, vendar v mestu, ki je uspelo nekatere od njih onemogočiti ali celo ukiniti. To je tipično za okolja brez vizije in strategije, kritična masa pa je premajhna, da bi jih prisilila v drugačne pristope in razmišljanja. Žal je tako.
V tem kontekstu bom izpostavil samo eden primer in sicer relacijo mesto Maribor in Univerza v Mariboru. Ta relacija je več kot zakotna, palanška, če to opredelim na srbski način. To je tako kot da mesta za univerzo ni, in kot da ni univerze za mesto, ni produktivne interakcije. Ljudje, gospodarstvo in družba žal nimajo dodane vrednosti ne od mestne oblasti, ne od vodstva Univerze.
Aktualni rektor Univerze v Mariboru dr. Zdravko Kačič, ki so mu kolegi v času njegovega rektorovanja dokazali plagiatorstvo v dveh knjigah, ker ni citiral avtorjev, kar je sicer minimalna norma znanstvenih del, še ne glede na to dejstvo sedi tam kjer sedi, v rektorskem naslanjaču. Umestno vprašaje je: Zakaj in kdo ga tako ščiti in mu tudi evidentno nudi medijsko zaščito. Prva stvar ki jo je naredil ob prevzemu funkcije je bil podpis odpovedi moje delovne pogodbe. Ampak to je v bistvo nepomembno, pomembno je njegovo drugo prioritetno dejanje: Ukinitev projekta Univerze v Mariboru – vzhodna.si! Če me vprašate po kulturnem nivoju v mestu, potem je to eklatanten primer nekulture, barbarstva in poslovne škodljivosti. Ideološka zabloda, ki je sicer tipična za palanke, pravzaprav za vse nefunkcionalne družbene strukture.
Poglejmo to pobliže. Evropski koncept regij deli Slovenijo na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. Zaradi razpoložljivih evropskih razvojih sredstev smo na Univerzi v Mariboru v začetku mandata rektorja dr. Igorja Tičarja v zvezi s pridobivanja teh kohezijskih sredstev vzpostavili strateški razvojni projekt vzhodna.si. Pridobitev teh sredstev je zahteval sodelovanje treh segmentov: Univerze, lokalne politike in gospodarstva. In to smo z vzhodna.si tudi storili, povezali smo te tri segmente, podpisali smo, namreč Univerza v Mariboru, lokalne skupnosti v regiji in podjetja več kot dvajset sporazumov o razvojnem sodelovanju, med njimi je bila tudi Občina Maribor, kot univerza pa smo videli veliko možnost v povezovanju univerz v okviru Rektorske konference univerz Podonavja, razvijali smo know how tega sistema, z vključitvijo vseh fakultet Univerze v Mariboru. Vložili smo precej naporov in tudi denarja. In novi rektor dr. Kačič je to preprosto ukinil, s takšnimi akademiki kot je on se Sloveniji slabo piše. Evo takšen je eden od kulturnih nivojev mesta Maribor. Boleče in žalostno.

Pišete v jeziku, ki ga na območju nekdanje Jugoslavije pravzaprav vsi dobro poznamo, se imate za “jugonostalgika”? Zakaj ste se odločili prav za rabo ega jezika? Je bil ta “preklop” za vas naporen?

Predvsem se nimam za “jugonostalgika”, ne želim si vrnitve v tiste čase, ampak skupni napredek tega narodnostno in kulturno izjemno bogatega prostora. Zrem v bodočnost. Iz zgodovine se samo učim.
Glede jezikovnega “preklopa”, nisem se jaz odločil za ta jezik, jezik je izbral mene. Bil je to šok, v 64-tem letu sem izgubil materin jezik, precej brutalno za pesnika. Namreč v marcu 2018 sem izgubil materinščino. Pisal sem pesem, ki se danes imenuje Na ulicah Maribora. Ko sem pesem prebral sem ugotovil da sem jo nezavedno napisal v srbohrvaškem jeziku. Od takrat pišem pretežno v srbščini brez naporov, razmišljam v srbščini, ne prevajam sebe v srbščino, v njej razmišljam in takšne so tudi besede ki mi prihajajo v procesu pisanja. Besedni zaklad sem obogatil z branjem Andrića, Selimovića, Crnjanskega, Kapora, Kiša … Precej detajlno sem preštudiral tudi srbsko zgodovino. Sicer pa sem v študentskih letih veliko prevajal v slovenščino avtorje iz jugoslovanskega prostora, tako da so mi jasne tudi njihove jezikovne distinkcije. Razumem mentalitete teh narodov kot razumem tudi slovensko mentaliteto. To razumevanje je za pisatelja nujno.

Kakšen jezik je slovenščina?

Izjemen in prelep, slovnično bogat, z izjemnimi sintaktičnimi možnostmi, kar je bistveno za kreativno pisanje in še prav posebej za metaforiko. To je velik jezik malega naroda, ki se je prav zahvaljujoč svoji vnemi za jezik tudi obdržal. Za razliko od Ukrajincev, katerih pisatelji niso pisali v materinščini, ampak v ruščini, so naši pisatelji pisali slovensko, čeprav sta jim bili nemščina in italijanščina vedno več kot samo na razpolago, ampak tudi vsiljeni.

Je Jugoslavija vaš “lajtmotiv”, kaj na nekdanji državi vas fascinira?

Ne gre za “lajtmotiv” in še manj za fascinacijo. Jugoslavija je zgodovinsko dejstvo narodov, ki živijo v tem prostoru, v zgodovinsko vedno zelo turbulentnem prostoru. Mi pripadamo drug drugemu in prav bi bilo, če bi se povezovali kulturno in gospodarsko. Žal je religiozni nacionalizem opravil svoje – uprizorjen je bil vsesplošni nacionalistični masaker v bratomorni vojni. Uničili smo povezovanje in prosperiteto dejavne koeksistence narodov na tem prostoru.

Ob razpadanju Jugoslavije je Slovenija ponudila konfederacijsko ureditev, ki pa so jo vsi veliki nacionalisti, Alija Izetbegović, Franjo Tuđman in Slobodan Milošević, z levo roko zavrnili. V tem primeru seveda ne bi bilo bratomorne vojne in tudi vojne korupcije in dobičkarstva ne, ki se je seveda zavleklo tudi v mirne čase, kar je druga faza te katastrofe, tragedije na Balkanu. Prav zato bi Slovenija morala biti pobudnik sprave in sodelovanja. Verjamem da je to možno. Tako združeni bi bili vsi močnejši in tudi večji, kar je sicer notranja perverzna želja vseh nacionalistov. A za razliko od njih, ne večji na škodo bratov in sester, ampak večji v skupnosti. Nacionalizem je veliko zlo, domoljubje je druga stvar, to je kvaliteta, gre za zamenjevanje teh dveh pojmov in prav to zamenjevanje spodbujajo nacionalistične politike, in to v popolni brezbrižnosti do lastnih potomcev, pri čemer so jim, ironija, družina, vera in domovina najvišje vrednote, kot se je izkazalo so to za nacionalizem krvave vrednote, prepolne mrtvih sinov, onečaščenih žena in hčera, mrtvih otrok, vrednote polne zla.

Ne pozabite, da je veliki Ivan Cankar stal na stališču povezovanja slovanskih narodov in za to plačal tudi z življenjem. Namreč po govoru v današnji Filharmoniji na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer je imel panslovanski govor, po katerem so ga v vogalu Kongresnega trga, tam, kjer se stopnice spuščajo k Ljubljanici, pretepen do te mere, da je še isto noč zaradi možganskih krvavitev umrl v Cukrarni. Krvava nacionalistična zgodba je to. Bil je umorjen veliki sin svojega naroda.
Vsekakor ne gre za jugonostalgijo, morate vedeti, da sem bil leta 1971, pri manj kot sedemnajstih letih, politično obsojen na Mladinskem senatu sodišča v Mariboru in to zaradi pesmi, v kateri sem izražal narodne, po njihovem nacionalistične težnje, bil sem kaznovan po 174. členu KZ SFRJ, žalitve države in njenih organov, kar pomeni federacije in partije, saj sem med drugim recitiral tudi ta stavek: “Partija in federacija naj se vrneta v svoj spolni organ in naj se še enkrat rodita”. Ker sem bil mladoleten nisem šel za deset let v strogi zapor, kar je bila sicer zagrožena kazen za kršenje tega člena. Me pa je ta obsodba seveda spremljala celo življenje.
Vprašajmo se o nivoju demokracije v današnjih časih in v Titovi “ječi” jugoslovanskih narodov. Novodobne demokracije so padle s covidom-19, ne obstajajo več. To so diktature, ki se proglašajo za demokracije. Evropska skupnost ni več sposobna adekvatno reagirati niti na svoje notranje probleme, strateško gledano je povsem slepa, zato je na relaciji Washington – Moskva tudi največji svetovni poraženec rusko ukrajinskega konflikta, skratka, hvala za rože.
Tito je seveda bil diktator, vendar je bil za razliko od novodobnih političnih bebcev povsem prepričan, da sistem potrebuje opozicijo za samovzdrževanje, za preživetje. Manipulacija, seveda, vendar koristna za vse. Politika je vedno manipulacija in nič drugega. Potrebno je govoriti z njenim jezikom, ker samo tako nisi predmet manipulacije, tako pravi Laibach v tretji točki svojega Manifesta. Poglejmo moj primer: bil sem politično obsojen, vendar sem samo štiri leta po tem izdal pri Mladinski knjigi svoj pesniški prvenec O strah in vijolicah (Mladinska knjiga, Pota mladih, 1975), imel sem dve štipendiji, socialno, ker sem imel družino, ter kadrovsko. In tudi predaval sem kot študent na srednjih šolah. V partiji nisem bil niti eno sekundo. Tisti ki so bili so imeli določene prednosti in privilegije v družbi, vendar ali je v parlamentarnih demokracijo to kaj drugače!?! Seveda ni. V času evropske slovenske parlamentarne demokracije so mi preprečevali promocije mojih knjig in vsakršno delovanje. Mojih knjig v Sloveniji ni dovoljeno omenjati. Kakšno perverzno vladanje z mediji, kako perverzna demokracija je to! Ampak tudi to je obraz novodobne demokracije, katere vsebina je liberalni kapitalizem, ki je proizvedel veliko zla na planetarni ravni, verjetno več kot vsi totalitarni režimi skupaj. Zahodna evropska demokracija je izpeta farsa in zelo umazana manipulacija. To je zgodovinsko politično truplo, ki zelo zaudarja.
Vendar, izgnanci so nekaj, kar ima vsak narod. Vuk Stefanović Karađić je moral zapustiti Srbijo, preselil se je na Dunaj. Tam je zelo tvorno sodeloval z našim Jernejem Kopitarjem. Kraljevski Obrenovići niso ugodili njegovi prošnji, da mu dajo v upravljanje posestvo, da bi lahko preživel medtem ko se ukvarja s srbskim jezikom in prvim slovarjem srbskega jezika. Veliki srbski pisatelj Danilo Kiš je zapustil Jugoslavijo in odšel v Pariz, Pekić se je umaknil v London, jaz sem se umaknil v Beograd. Sicer pa, kar zadeva demokracijo je bistveno o njej povedal že Platon v svoji Politeji, kjer je demokracijo opredelil kot rojstno mesto korupcije.

Gledano zgodovinsko je bila Kraljevina SHS dobra ideja Kralja Aleksandra I Karađorđevića, s čemer se ne strinjajo vsi Srbi. Za nas Slovence je bila to vsekakor najboljša rešitev, med drugim tudi zato, ker smo se v prvi svetovni vojni borili na strani Centralnih sil in da je bila Kraljevina Srbija velika zmagovalka Velike vojne kot Prvi svetovni vojni pravijo Srbi. Habsburška monarhija je razpadla, vojnih reparacij ni bilo, a tako smo se jim vsekakor izognili če bi tudi bile. Ta izkušnja je bila za Slovence zelo pomembna pri vzpostavljanju občutka državotvornosti. Uspeli smo sebe vzpostaviti kot blagovno znamko kvalitete, delavnosti in poštenosti. Ne gre pozabiti da je slovenska diaspora v Srbiji precejšna, v Kraljevini SHS se je v Srbijo priseljeval predvsem slovenski strokovni kader. Slovenski prispevek v NOB je bil velik, v povojni Jugoslaviji je vrednost naše blagovne znamke eksponetno narasla tudi gospodarsko in takšna je še danes v Srbiji, oni so namreč narod, ki nas med vsemi narodi Jugoslavije najbolj spoštuje in nas imajo tudi iskreno radi.
Ergo, edino kar je smiselno in produktivno je sodelovanje, samo mesto Beograd je večje tržišče kot je celotna Slovenija, sicer pa je to osem milijonski trg. Zavedati se moramo, da je od naših dejanj v sedanjosti odvisna naša bodočnost. Bodočnost naših potomcev. Se zavedamo te odgovornosti? Vsekakor in očitno ne dovolj.