Za svoj poklic se je odločil iz ljubezni do računalništva in informatike, v Maribor pa prišel zaradi želje po življenju v velikem mestu. Svojo zgodbo, ki ga je popeljala vse od farmacije, do onkologije, nazaj na pomemben položaj, tisti, ki v rokah drži novo življenje, je pri 37 letih zaznamoval s posebnim mejnikom in postal eden najmlajših predstojnikov oddelkov. Izr. prof. dr. Faris Mujezinović, dr. med., specialist ginekologije in porodništva je na čelu oddelka vse od leta 2012, svoje vloge pa se zaveda na vseh nivojih, tako pri ravnanju s sodelavci, kot sprejemu pacientov. Čeprav je obisk mariborske porodnišnice v preteklih dveh letih nekoliko upadel, delno zaradi epidemije, hkrati pa zaradi drugih dejavnikov, na katere UKC nima vpliva, v upadu ne vidi kritike, temveč izzive, za izboljšano delovanje in še večjo skrb za dobro počutje porodnic, ki se odločijo za porod v Mariboru. Eden izmed dalj časa trajajočih izzivov, ki jih je uspel nasloviti, je dostopnost epiduralne analgezije, načina lajšanja bolečin med porodom, ki bo porodnicam kmalu na voljo 24 ur v dnevu, možnosti za spremembe pa mu niti v desetletju trajajočem mandatu ne zmanjka, še več, zaveda se, da je najpomembnejša naloga klinike prav skrb za porodnice, ki je ne smejo nikakor zanemariti.

Ste predstojnik Oddelka za ginekologijo in porodništvo, kaj zajema vaše delo?

Mislim da ste prvi od novinarjev, ki ste me to vprašali, saj je na prvi pogled vloga predstojnika samoumevna in ne potrebuje dodatne razlage, v resnici pa ni tako. Predstojnik kliničnega oddelka tercijarne bolnišnice dnevno žonglira med tremi dejavnostmi: lastnim kliničnim in raziskovalnim delom, kliničnim delom oddelka ter raziskovalno-izobraževalnim delom zdravnikov in babic. Vsaka od teh treh glavnih dejavnosti pa vključuje veliko manjših funkcij, ki so ključnega pomena za nemoteno delo oddelka. Na primer, na področju kliničnega dela s pacienti skrbi, da so za vsako delovišče oddelka razpisani zdravniki in v primeru odsotnosti poskrbi za njihovo nadomeščanje. Odgovarja in ustrezno ukrepa na pritožbe pacientk, skrbi za redno izobraževanje zdravnikov in ustrezno kadrovsko zasedenost oddelka. Nadzira izobraževanje specializantov in njihov odnos z neposrednimi mentorji. Skrbi za pozitivno vzdušje med zaposlenimi in sodeluje pri razreševanju morebitnih nesporazumov. Vitalni predstojniški funkciji sta koordiniran strokovni razvoj oddelka in uvedba novih diagnostičih in teravpevtskih metod. Predstojnik koordinira delo z drugimi oddelki UKC Maribor in predstavlja oddelek navzven. Ena od ključnih dejavnosti je tudi nabava opreme, prenova prostorov, za katero pa je seveda nujno sodelovanje z nabavno službo in vodstvom bolnišnice.
Z izobraževalno-raziskovalnim delom pa določena bolnišnica priskrbi naziv univerzitetni klinični center. Uspeh tega dela in obnovitev naziva pa se ocenjuje vsakih pet let na nivoju države oz. Ministrstva za zdravje. To delo vključuje sodelovanje s študenti in Medicinsko fakulteto Maribor, medsebojna izmenjava zdravnikov drugih ustanov iz drugih držav, organizacija strokovnih srečanj, objava knjig in publikacij ter predstavljanje naših kliničnih in raziskovalnih rezultatov na domačih in tujih kongresih, izobraževanje strokovnjakov regije in države, ter sodelovanje z drugimi zdravstvenimi zavodi in bolnišnicami.
Večina opisanih dejavnostih se temelji na sodelovanju v obliki pogovorov, pogajanj, iskanju srednje poti, ker pri večini naštetih funkcij predstojnik redko izpolni svojo vlogo samo z izdajanjem ukazov, za kar večinoma nima pooblastil. Pri tistih funkcijah pa pri katerih ima pooblastila, pa ukazovanje pogosto ima škodljiv učinek. Primer takšnih pogajanjih v zadnjem času pa je moje insistiranje na rednih simulacijah nujnih stanj v porodništvu v porodnem bloku in usklajevanju dela celotnega tima, kljub mnenju posameznih specialistov, da pred leti položen specialistični izpit avtomatsko zagotavlja najvišji nivo izvedbe potrebnih ukrepov.

Kako velika je vaša ekipa?

Številka se giblje okoli 120 ljudi, kar vključuje zdravnike, babice, administracijo in druge podporne službe.

Je to dovolj, premalo, preveč?

Odvisno. Po mojem mnenju absolutna številka ne pove dosti in pogosto celo zavede. Za resnični odgovor na to vprašanje je potrebno preučiti cilje, ki jih oddelek želi doseči, potem analizirati delovne procese za doseganje teh ciljev, upoštevati naravo dela in okoliščine, v katerih oddelek funkcionira ter ne pozabiti na stanje na trgu dela. To še posebej velja, ko oddelek deluje v sklopu klinike. Konkreten primer – organizacija dežurne službe neonatologov – pediatrov, ki so ozko specializirani za obravnavo novorojencev. Na videz potrebujete samo pet zdravnikov, ampak če imate enega, dva, ki sta pogosto v bolniškem staležu, se vam služba hitro zruši zaradi preobremenjenosti ostalih, ki hitro poiščejo druge manj obremenjene službe. Ne morete pa izpad nadomestiti z zaposlovanjem novih specialistov, ker jih v Sloveniji preprosto ni. Kmalu po tem izpadu pa vam grozi razpad celega oddelka, čeprav manjka samo en oseba, a na vitalnem mestu. Pri drugih procesih pa vam lahko manjka več, pa ta izpad nadomestite z lahkoto, ker na tem drugem področju imate več vzvodov. In takšnih delovnih procesov in dilem na nivoju oddelka imate na desetine, na nivoju klinike pa stotine.

Epidemija je praktično za nami, najbrž ste se v času trajanja soočali z izzivi?

Izzivov je bilo veliko, bomo počakali, kaj se bo zgodilo jeseni, ko pričakujemo znova novi val okužb. Če bi se epidemija zgodila par let nazaj, bi se praktično zlomili zaradi zdravniške kadrovske podhranjenosti. Na srečo pa smo na začetku epidemije bili že v boljši kadrovski situaciji. Oddelek smo prostorsko razdelili na tri cone: belo (nosečnice z negativnim COVID testom), sivo (nosečnice, ki čakajo na rezultat in se do takrat obravnavajo kot kužne) in rdečo (nosečnice s pozitivnim COVID testom). Izdelali smo nove protokole delovanja in se soočali z odsotnostjo velikega števila sodelavcev zaradi karantene ali premestitve na COVID oddelke. Pri premestitvah na COVID oddelke me je posebej motilo pravilo odvzema kadra po istem deležu za vse oddelke, ne glede na njihovo stopnjo obremenjenosti v času epidemije. To pomeni, da se je porodnišnici, ki je v epidemiji delala nemoteno, jemal enak odstotek kadra kot oddelku, ki je v epidemiji skoraj popolnoma vstavil svoje delo. Da o upoštevanju konkretnih dolgotrajnih bolniških odsotnostih ne govorim. Veliko energije sem porabil, da omilim posledice teh odločitev. Najbolj stresno je bilo, ko prideš v službi in ne veš, ali boš imel dovolj ljudi za vsa področja delovanja oddelka.

Ste imeli kakšne težave, pritožbe, je katero področje v tem času trpelo?

Ko se je začela epidemija, je bilo s strani države določeno, da se določene preiskave pri nosečnicah ukinejo. . Torej, da ne opravljamo testov za sladkorno bolezen, ne opravljamo invazivnih preiskav in vrsto drugih, ampak smo po enem mesecu vse vrnili nazaj na stanje pred epidemijo, ker smo ugotovili, da bi to bil bila predramatičen odziv na epidemijo. Druge spremembe pa so se obdržale. Na primer, prepovedali smo obiske na oddelku, partner ni mogel spremljati nosečnice pri porodu, vsako porodnico smo obravnavali kot pozitivno, dokler test ni pokazal drugače, kar je bilo zelo neprijetno. K sreči nismo dobili veliko pritožb, ker so nosečnice razumele, da se držimo pravil, ki so veljala v času epidemije.

Manj porodov je bilo v teh zadnjih 2 letih. Pripisujete to epidemiji? Čemu drugemu?

Vzrokov je več. Prvi je epidemija, strah pred negotovostjo, ki jo prihodnost prinaša in padec natalitete na nivoju države. Slovenija se je s padcem natalitete izraziteje soočala že kmalu po osamosvojitvi in potem še enkrat pred dvajsetimi leti. Te manjštevilne generacije so zdaj v rodni dobi in zdajšnji padec natalitete je lahko zrcalo teh dogodkov iz preteklosti. Prav za mariborsko porodnišnico pa razlog za manjše število porodov lahko najdemo v neprivlačnosti porodnišnice zaradi restriktivnih ukrepov v času epidemije kot je obvezno testiranje, nezmožnost prihoda partnerja v porodnišnici, obravnava porodnice s skafandri v času čakanja na rezultate brisov. V zadnjih letih so se manjše porodnišnice kadrovsko okrepile in preusmerila svoje napore, da z različnimi ukrepi privabijo porodnice za rojstvo pri njih. Posledice se kažejo po manjšem številu porodov vseh večjih porodnišnic kot je Ljubljana, Celje in Maribor. Treba je omeniti tudi vprašanje dostopnosti epiduralne analgezije, ki smo ga, vsaj mislim, sedaj končno rešili.

Kako je z dostopnostjo epiduralne analgezije?

Pred enim mesecem smo na novinarski konferenci sporočili, da imamo razpoložljivo epiduralno analgezijo 24 ur na dan z obstoječimi anesteziološkimi dežurnimi službami. Pri tem sporočilu za javnost so anesteziološki kolegi zahtevali, da se uporabi izraz »skoraj 24-urna dostopnost«. To pomeni, da se obdrži zavedanje in tolerantnost do situacij, ko anesteziolog v dežurni službi ne bo mogel dati epiduralne analgezije, ker se ukvarja z nujnimi stanji na drugih oddelkih UKC Maribor. Naše analize dela kažejo, da se to v praksi dogaja v manj kot 10 %, oz. da več kot 90 % vseh porodnic, ki želi epiduralno popoldan in ponoči, je tudi v resnici dobi.
Za jesen se planira ustanovitev dodatne dežurne anesteziološke ekipe, ki bo na razpolago samo za porodnišnico in ginekološke oddelke, in bo beseda »skoraj« prečrtana.

Kako je sicer s številom anesteziologov v UKC Maribor? V preteklosti se je govorilo o velikem pomanjkanju…

Ustrezna anesteziološka služba je srce celotnega UKC Maribor, saj so vse kirurške veje UKC Maribor odvisne od nje. Stabilna anesteziološka služba je predpogoj za stabilno delovanje kirurškega dela UKC Maribor, v katere sodi tudi ginekologija in porodništvo. Koliko anesteziologov je potrebno, da se doseže ta stabilnost je stvar debate na najvišjih nivojih UKC Maribor. Pri tem igrajo pomembno vlogo ne le strokovni standardi, temveč tudi fleksibilnost in iznajdljivost pri izkoriščanju obstoječih kadrovskih kapacitet. Moje predhodne kadrovske stiske so mi podale dobro lekcijo, da je pri kadrovskem deficitu izjemno pomemben nadzor vseh delovnih procesov. Obstoječe pomanjkanje zdravnikov močno dviguje tveganje za še slabšo kadrovsko stanje v prihodnosti, ker preobremenjenost uničuje medsebojne odnose, povečuje stopnjo bolniške odsotnosti, beg iz službe in slab sloves oddelka, ki potem ne more najti novih zdravnikov. Če zdravnik smatra, da ima boljšo priložnost v drugi ustanovi, bo pač šel v drugo ustanovo. Starih časov neke lojalnosti ustanovi več ni in delujejo zakoni trga. To velja na samo za zdravnike, ampak tudi za ves zdravstveni in negovalni kader.

Najbrž se tudi vi soočate z odhodom kadra v Avstrijo?

V okviru prostega trga dela ljudje gredo tja, kjer so boljši pogoji. Boljši pogoji pomenijo nekomu boljše plačilo, nekomu manjšo fizično ali psihično obremenitev, manjšo odgovornost, krajši čas v avtu in podobno. Regulativne organizacije Slovenije lahko s poznavanjem trga dela in ponudbo ustreznih takšniih pogojev povečajo ali zmanjšajo privlačnost dela v svojih ustanovah. Tržni mehanizmi delujejo na vseh področjih, vključno z zdravniškim delom. 

Če se vrneva k epiduralni analgeziji. Obstajajo primeri, ko želi porodnica epiduralno pa je ne morete dati?

Pred kratkim smo naredili analizo in smo ugotovili, da samo šest pacientk, ki so rodile v obdobju od prvega septembra lani do novega leta in so epiduralno analgezijo želelo, ni dobilo epiduralne analgezije. Zaradi tega rečemo, da je zaenkrat »skoraj« vedno dostopna. Še naprej bomo vodili evidenco neizpolnjenih želja po epiduralnih analgeziji, da ugotovimo razloge, zakaj ni bila dana epiduralna analgezija pri konkretnih pacientki in konkretnih okoliščinah. Pri tem pomagajo naslednja vprašanja: ali je bil poseg druge res toliko nujen, zakaj se epiduralna ni mogla podati prej ali kasneje, ali se je nujen dogodek drugje lahko predvideval in s tem prilagodil plan za epiduralno analgezijo in podobno.

Koliko nosečnic se odloči za takšen način lajšanja bolečine?

Številka se spreminjala z leti in je odvisna od razpoložljivosti ter poznavanja te oblike lajšanja bolečin. To obliko lajšanja bolečine med porodom se začele ponujati anesteziologinje entuzijastke že pred 20 leti in se je takrat število porodov v naši porodnišnici začelo zviševati. Ker so to storitev anesteziologinje ponujale brezplačno izven rednega delovnega časa, se seveda to na dolgi rok ni obneslo in se je pred kratkim lajšanje bolečin z epiduralno analgezijo omejilo na dopoldanski čas. Zdaj ko bomo epiduralno analgezijo ponudili ves čas, nas delež od 40-50 % vseh nosečnic, ki so rodile vaginalno ne bi presenetil.

Na kakšen način še nudite oporo porodnicam, lajšate bolečine, stres?

Epiduralna je samo eden od načinov lajšanje bolečine med porodom, je pa v primerjavi z drugimi načini najbolj učinkovita. Dokazano je, da na doživetje bolečine med porodom že vpliva pozitiven odnos z babico, ki spremlja porod, na voljo pa so tudi intravenozna zdravila za lajšanje bolečine. Pred leti smo ponujali še oksidul, čigave inhalacije dajrjo občutek sproščenosti in remifentanil, kratkodelujoče opioidno zdravilo. Čeprav se trudimo, da bi tudi te metode vrnili v nabor ponudbe, ostaja dejstvo, da je epiduralna analgezija najbolj učinkovita, varna metoda za lajšanje bolečine med porodom.

Vse več parov se odloča tudi za test ugotavljanja nepravilnosti ploda. To ponujate tudi v UKC Maribor, a storitev je samoplačniška.

Storitev je za nosečnico brezplačna samo za tiste nosečnice, ki so v 35. in 36. let starosti, za ostale pa je res samoplačniška storitev. Takšna zakonska pravila so postavljena leta 2002 in veljajo še danes. Gre za takrat zelo napreden sistem kombinacije presejalnih in invazivnih testov za odkrivanje nepravilnosti ploda, ki je takrat, leta 2002, omogočal, da nosečnice brezplačno dobijo prednosti prenatalne diagnostike v skladu s tveganjem glede na njihovo starost. Namreč, tveganje za pojav Downovega sindroma (trisomijo 21), trisomije 13 in trisomije 18 pri plodu se močno povečuje po 35. letu starosti nosečnice. Zato se je tem nosečnicam ponudila možnost ocene tveganja za omenjene nepravilnosti pri plodu na osnovi pregleda nuhalne svetline ploda in krvnega testa matere. Če so preiskave kazale tveganje za trisomije več kot 1:300 (0,3 %), so takšne nosečnice imele pravico do invazivne preiskave kot je amniocenteza ali biopsija horionskih resic. Gre za invazivno preiskavo, ko z iglico preko trebušne stene pridemo v maternico in odvzamemo plodovnico pri amniocentezi, oz. delček posteljice pri biopsiji nuhalne svetline. Pridobljeni vzorec pošljemo v genetski laboratorij na genetske analize. Nosečnice po 37. letu starosti pa so imele pravico do invazivnih preiskav brez presejalnih testov kot je nuhalna svetlina in krvni test matere.

Kakšno je sicer stanje slovenskega zdravstva, glede na presejalne programe in odkrivanje bolezni?

Slovenija ima sicer dobre presejalne programe, kot je jemanje brisa materničnega vratu na tri leta, pregledovanje dojk in podobno, ki zaznajo primere žensk z bolezenskimi stanji pravočasno, zato je zdravljenje manj invazivno in veliko bolj učinkovito. Sredstva, ki so namenjena za zdravljenje, so racionalno razporejena, rezultati pa odlični. Rezultati in izvedba programov nenehno nadzira, in se lahko pravočasno izvedejo korekcije programov. To je prednost javnega sistema, ki ga organizira država kot je Slovenija..
V nekaterih drugih državah pa so ženske prepuščene same sebi. Tiste, ki so dovolj izobražene in imajo denar in tako lahko hodijo na brise materničnega vratu na šest ali tri meseca. Ginekolog mogoče več zasluži, ženska pa ni v boljšem položaju, ker presejalni test ni nič boljši, če se izvaja pogosteje. Država pa kljub temu veliko število raka materničnega vratu, ker ima ogromno število žensk, ki sploh ne ve, da test obstaja, ne pozna njegove prednosti ali si ga ne more privoščiti.
Ta drugi, neurejeni sistem pa postaja pravilo v Sloveniji na področju prenatalne diagnostike.

Zakaj torej stari sistem iz leta 2002 ne funkcionira več?

Stari sistem iz leta 2002 ne funkcionira več, ker so se zgodile fundimentalne spremembe na petih velikih področij.

Kot prvo, iskanje genetskih in strukturnih nepravilnosti pri plodu ni več pravica starejših nosečnic, temveč pravica vseh nosečnic. Zato država mora zagotoviti dostopnost teh preiskav v okviru zdravstvenega zavarovanja vsem nosečnicam in ne bi smela več diskriminirati nosečnic glede na njihovo starost.

Kot drugo, s starim sistemom država zdaj škodi tudi starejšim nosečnicam, ker nosečnice starejše od 37. let še naprej dobesedno sili v invazivne preiskave, ki lahko povzročajo splav, krati pa jim krati pravico in dostopnost do sodobnih presejalnih testov, ki so enako učinkoviti za odkrivanje kromosomskih nepravilnosti tako pri mladih kot pri starejših nosečnicah. Tega se zavedajo tudi nosečnice same in se množično izogibajo invazivnim preiskavam. Zato je število invazivnih preiskav v zadnjih letih dramatično vpadlo. Ogromen denar, ki pri tem ostaja neizkoriščen pa se ne usmerja za izboljšanje predrojstvenega varstva za nosečnice in izginja neznano kam na škodo sedanjih nosečnic, ki plačujejo enake premije zdravstvenega zavarovanja kot tiste v časih, ko so invazivne preiskave bile bolj množične.

Kot tretje, v zadnjih letih so se pojavile izjemno učinkovite presejalne preiskave iz venske krvi nosečnice, za katere še vedno ni opredeljeno, kam sodijo v obstoječi sistem presejanja. Obstoječo anarhijo na tem področju izkoriščajo različne ustanove, ki ustvarjajo lokalna pravila, ki veljajo za eno skupino nosečnico, za druge pa ne, pri tem pa črpajo javna sredstva, ki so bila predvidena za drugi namen. Tako je na primer test prostocelične plodove DNA v materini krvi za ljubljanske nosečnice brezplačen, mariborske nosečnice pa za njega morajo plačati stotine evrov. Kakšna pravila se pri tem uporabljajo pa je znano samo izbranim in predstavljajo javno skrivnost.

Kot četrto, preiskave v prvem trimestru, ki so se do sedaj uporabljale za odkrivanje kromosomsko prizadetih plodov, so se razširile na odkrivanje tistih nosečnic, pri katerih se bo kasneje v nosečnosti razvila preeklampsija, stanje visokega pritiska, ki življenjsko ogroža nosečnico in njen plod. Čeprav se z aspirinom lahko prepreči 90 % preeklampsije pred 34. tednom nosečnosti, večina nosečnic v javnem zdravstvu nima dostopa do teh preiskav.

Kot peto je čas pokazal, kako se dober in pravno reguliran sistem skozi leta sprevrže v svoje nasprotje in predstavlja skriti mehanizem, ki zavira in uničuje razvoj javnega zdravstva Slovenije na področju predrojstvenega odkrivanja nepravilnostih pri plodu. To je storil s tremi genialnimi potezami. Opredelil je samo ozko skupino nosečnic, ki ima dostop do teh preiskav, ostale pa prepustil lastni iniciativi in privatnem sektorju. S tem je preprečil inštitucijam javnega zdravstvenega sistema, da se razvija v smislu zagotavljanja potrebne opreme, ustrezne količine kadra in prostorov, ker te storitve za mlajšo populacijo nosečnic niso bile plačane.
Zahteval je licenciranje iz Anglije kot pogoj za opravljanje teh preiskav, proces pridobitve ustreznih licenc pa prepustil samoiniciativi ginekologov. Tako danes nimamo zadostno količino licenciranih ginekologov, da bi preiskave opravljale v javnem sistemu, ker so licenco pridobivali samo tisti ginekologi, ki so storitev opravljali kot samoplačniško storitev. Za ginekologe z licenco ultrazvočne preiskave predstavljajo dodaten zaslužek. Prenos teh preiskav v javni sistem za njih predstavlja izgubo prihodkov, za ginekologe brez licence pa dodatno obremenitev brez dodatnega nagrajevanja. Tudi s strani javnih zavodov ni neke spodbude za spremembo sistema, ker zavarovalnica v javnem sistemu te preiskave vrednoti za par evrov, na trgu pa stanejo stotine evrov.
In na koncu je takšen sistem ustvarjen kot pravna regulativa, kar v praksi pomeni, da njegovo spremembo je potrebno sodelovanje več igralcev, da bi se sploh premaknil z mrtve točke, kar je v praksi skoraj neizvedljivo. Tako je nastal nesprejemljiv rigiden sistem, ki je že pred desetletjem moral biti posodobljen, danes pa ni niti senca tistega, kar je predstavljal leta 2002.

Od vsega pa je za mene najbolj fascinantno, da se v javnosti močno debatira, ali bi nosečnica rodila doma ali v bolnišnici, ker gre po mojih standardih za marginalno zadevo, za ključna vprašanja kot je prenatalna diagnostika pa ni niti besedice.

Tudi v UKC Maribor deluje samoplačniška ambulanta.

Tako je, uvedli smo jo leta 2017. S tem smo poskušali omiliti škodo, ki država s svojo zastarelo regulativo povzroča za nosečnost subspecializiranim oddelkom, kot je Oddelek za perinatologijo UKC Maribor. Javni zavodi živijo od različnih državnih programov, tržne dejavnosti javnih zavodov so zelo omejene in med zaposlenimi zdravniki tudi precej nepriljubljene. Zakonodaja finančno bolj nagrajuje zdravnika, če preiskavo z enako ceno opravi v okvirju popoldanskega s.p.-ja kot v bolnišnici ali zdravstvenem zavodu, kjer je zaposlen. Ustanovitev samoplačniške ambulante je bila moj poskus, da to dejavnost, ki je izjemno pomembna, razvijemo kljub naštetim oviram. 

Katere storitve se v samoplačniški ambulatni izvajajo in kakšen je obisk samoplačniške ambulante?

Naša samoplačniška ambulanta je samoplačniška ultrazvočna ambulatna za nosečnice, kar pomeni, da se v tej ambulanti opravljajo ultrazvočne preiskave samo za nosečnice. To je ultrazvočni pregled nuhalne svetline pri plodu, ultrazvočna kontrola rasti ploda, ultrazvočna ocena morfologije ploda in 3D ultrazvočne preiskave za prikaz obraza in drugih delov plodovega telesa. Cene preiskav se gibljejo od 80 do 100 eurov, odvisno za katero preiskavo se gre. Zaradi tega k nam prihajajo na preiskave nosečnice iz Avstrije, ki v Avstriji morajo za enako preiskavo plačati dvakrat ali trikrat večjo ceno.
V ultrazvočno samoplačniško preiskavo prihajajo tudi nosečnice iz regije. Obisk je dober, po moji oceni pa bi lahko bil še boljši. Klinika ima tudi dispanzersko dejavnost, tako da bi pričakovali, da se v kliniki usmerjajo pacientke na preglede v lastno ustanovo in v druge. Na moje presenečenje se to v praksi ne dogaja. Neformalno vemo, da se v naših dispanzerjih, ponujajo vizitke samoplačniških ultrazvočnih ambulant drugih ustanov ali pa da se promociji lastne samoplačniške ambulatne pristopa izjemno pasivno. Po eni strani za preprečevanje korupcije imamo stroga pravila o prepovedi reklamiranja proizvodov zunanjih izvajalcev, storitve, ki pa jih sami izvajajmo, pa prepuščamo drugim.
Če bi se to dogajalo v privatni bolnišnici, bi privatnik ostro reagiral, celo z izredno odpovedjo delovnega razmerja vključenih, da bi to preprečil, v javnih zavodih pa to ni praksa. Ker smo zdravniki zaposleni na več mestih, včasih ni jasno kdo dela za koga in v kateri vlogi. Javni zavodi izgleda dopuščajo takšno početje, tako da sem se težka srca naučil, da ga toleriram tudi jaz, čeprav menim, da javnim zavodom takšno početje škodi na dolgi rok.

Kakšen je postopek, če se na testu vendarle pokažejo nepravilnosti ploda?

Testi za odkrivanje nepravilnosti pri plodu se premikajo v prve trimestre nosečnosti, za kar je zelo pomembna debata, ki smo jo imeli pri zgoraj naštetih vprašanjih. Kljub temu pa se podrobna ocena organov ploda nadaljuje tudi v drugem in tretjem trimestru. Včasih od postavitve suma na nepravilnost ploda, definitivine diagnoze in slabe prognoze ter odločitev staršev za prekinitve plodov mine več tednov. Kljub pravočasnim postopkom tako moramo prekiniti nosečnost v napredovalih tednih nosečnosti.

Pred časom je odmeval primer na Hrvaškem, ko nosečnica ni mogla prekiniti nosečnosti, čeprav so klinične preiskave pokazale, da bo imel plod najverjetneje številne nepravilnosti.

Čeprav izhajamo iz enake zakonodaje, ki izvira iz nekdanje skupne države so razmere na področju umetne prekinitve nosečnost razvile popolnoma nasprotno v Sloveniji v primerjavi z Hrvaško. Na Hrvaškem danes težko najdete ginekologa, ki bi bil pripravljen narediti umetno prekinitev nosečnost v zgodnjih tednih, da o napredovalih tednih nosečnosti niti ne govorimo. Slišal sem govorice, da je na Hrvaškem tudi bistveno težje priti do kontracepcije kot v Sloveniji, ne vem pa, če so resnične.

Kolegi, ki so obiskovali hrvaške porodnišnice poročajo o rojstvih otrok s takšnimi nepravilnostmi, ki jih v Sloveniji zaradi odločitev staršev po prekinitvi nosečnosti pri odkrivanju teh nepravilnosti v nosečnosti, nismo videli že desetletja.

Prav to diametralno različno stanje na področju umetne prekinitve nosečnosti na Hrvaškem glede na Slovenijo, kljub enakim začetnim točkam po nastanku držav, mora biti opozorilo, da stanje v Sloveniji, ki številni opredeljujejo kot napredno, ni samoumevno. Pri pogovoru s študentkami in ženskami v ambulanti in oddelku imam vtis, da menijo, da je obstoječe stanje v Sloveniji pravica ženske, za katero se ni potrebno boriti in da je posledica »naravnega« razvoja družbe. Izkušnje iz Poljske in pred kratkim v ZDA govorijo, da ni tako in da se stališča v družbi hitro vrnejo v tista iz davnih časov. Stališča, ki žensko ali par lahko zaznamujejo za celo življenje.

Po drugi strani pa liberalna stališča države ne pomenijo pomanjkanje etičnosti in etično sporne prekinitve nosečnosti. Praksa v tujini in še posebej v Sloveniji kaže prav nasprotno. S sistematičnim učenjem o spolnosti, kontracepciji, zaščitenih spolnih odnosih in načrtovanju družine že v osnovnih šolah smo dosegli, da je število umetnih prekinitev nosečnosti skozi desetletja padlo. Liberalen odnos do prekinitev nosečnosti v primeru slabe prognoze za plod s nepravilnostmi, tudi dovoljuje nosečnici oz. paru, da takšno nosečnost tudi nadaljuje, če je to bolj v skladu z njihovimi življenjskimi vrednotami.

Kakšne so izkušnje porodnic v mariborskem UKC?

Vsi zdravniki in babice, ki delamo v porodnišnici Maribor, se trudimo, da pustimo dober vtis tako po strokovnosti kot prijaznosti do nosečnic v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Koliko smo pri tem uspešni, je potrebno vprašati nosečnice, ki pridejo v stik z nami.

Do mene pridejo večinoma pozitivne izkušnje, ki jih, če so podane v pisni obliki tudi posredujem vključenim, da vedo, da je njihovo poslanstvo pustili pozitivno sled na tem svetu. Naprej posredujem tudi negativna mnenja, ker edino na takšen način dobimo zanesljivo povratno informacijo o svojem delu.

Še posebej za predstojnika je pomembno, da aktivno išče informacijo o svojem delu in delu svojega oddelka. Redki se namreč odločajo vodilnim direktno v obraz povedati, da sami delajo narobe, ali da menijo da predstojnik ne opravlja dobro svojega dela. Z leti se tako predstojnik hitro znajde v iluziji, da dobro opravlja svoje delo, vsi okoli njega pa mislijo drugače. Takrat je običajno že prepozno za kakršnokoli korekcijo.

V sedanjem času velike izbire porodnišnic pa se nosečnice niti ne pritožujejo, ampak če so nezadovoljne, enostavno gredo drugam.

Je torej tudi upad števila porodov v mariborski porodnišnici pokazatelj nezadovoljstva?

Želim si verjeti, da je upad števila porodov v mariborski porodnišnici bolj posledica ukrepov v epidemiji, istočasno pa delamo na tem, da čim bolj uvedemo spremembe, za katere vemo, da povečujejo pozitivno izkušnjo poroda in s tem pritegnemo nosečnice nazaj, da rodijo v naši porodnišnici in ne drugje. Eno od teh je uvedba 24 urne epiduralne analgezije, ki se verjetno ne bi zgodila, če padca števila porodov ne bi bilo.

Čeprav manjše število porodov v zadnjih dveh letih ima negativnih prizvok za sloves porodnišnice med nosečnicami, financ porodnišnice in na koncu tudi strokovnega ega porodnišnice, ne moremo mimo pozitivnih učinkov padca števila porodov.

Zdravniški in babiški kader, ki je desetletja bil na robu svojih zmogljivosti, se je zdaj razbremnil, boljši so medsebojni odnosi, istočasno pa se lahko osredotočimo na kakovost naše oskrbe pri vsaki pacientki, babica je zdaj pogosteje ves čas pri porodnici v času poroda.

Prvič po dolgem času lažje pokrijemo kadrovske izpade, ki so v prejšnjih časih povzročali ogromno slabe volje in strah, ali bomo zmogli izpeljati redno delo. Jeseni, ko ponovno pričakujemo porast okužb in številne bolniške staleže, bo to postalo še bolj pomembno.

Kakšno je zanimanje za poklic porodničarjev, babic, ginekologov?

Splošno zanimanje za specializacijo iz ginekologije in porodništva je visoko, odločanje za subspecializacijo za perinatologijo (porodništvo) pa je bolj slabo. Zanimanje je večje za ginekologijo in primarni nivo. V porodništvu so bolj izpostavljeni stresnim situacijam, odločitvam, ki trajno vplivajo na življenje nosečnic in njihovih otrok, ter pogostejša nepredvidena nujna stanja. Dežurstva so bistveno težja v porodništvu kot na ginekologiji, v porodništvu se zahteva popolnoma drugi način razmišljanja kot pri ginekologiji, ki je bolj predvidljiva.
Za povečanje števila babic na trgu dela, ki je zdaj izjemno nizko, se pripravlja uvedba babiške šole v Mariboru.

Zakaj ste se vi odločili za ta poklic? Kako ste prišli v Maribor?

Kot študent medicine sem v začetku vojne v Bosni iz Tuzle prišel v Ljubljano, kjer sem nadaljeval študij na drugem letniku. Po končani fakulteti v Ljubljani sem kot tujec imel težave pri pridobitvi plačane službe zdravnika v Ljubljani, pa sem se preusmeril v farmacijo. Po dveh letih sem se vrnil nazaj v medicino. Takrat je bilo veliko pomanjkanje zdravnikov v celi državi, dobival sem ponudbe za zdravniško delo iz vseh bolnišnic v državi. Za Maribor sem se odločil, ker sem spoznal UKC Maribor preko vaj iz kirurgije, vedno pa sem si želel živeti v velikem mestu.
Imel sem srečo, da se je leta 2000, v času mojega prihoda, mariborska bolnišnica preoblikovala v UKC Maribor, njena perspektiva pa je tudi meni dala krila v strokovnem smislu. Tukaj sem zaključil specializacijo, magisterij, doktorat, pridobil državljanstvo. Po zaključku specializacije sem prvo delal na ginekološki onkologiji. To je za mene bila velika čast, ker je bilo znano da se najbolj obetavni mladi specialisti preusmerjajo tja. Ko pa sem zapustil porodništvo, pa sem ugotovil, da mi ta aspekt specializacije bolj ustreza, kljub splošnim prepričanjem, kje je boljša perspektiva. Zato sem prosil, da me prestavijo iz onkološke ginekologije v porodnišnico. Leta 2012 sem z 38 leti starosti imenovan za predstojnika oddelka. Za mene je bila velika čast, da sem postal eden najmlajših predstojnikov v zgodovini porodnišnice.

Kaj vas pritegne pri poklicu?

Najbolj me je pritegnila ultrazvočna diagnostika, ki je združevala klinično znanje in mojo ljubezen do informatike in računalništva. Urgentna stanja in delovanje v porodnih sobah mi ne predstavljajo stresa, v operacijski dvorani sem se počutil suvereno. Uživam, ko me preplavlja adrenalin, ko gre za ključne odločitve, rad imam stanja, ki zahtevajo odločnost. Pomembno dejstvo za odločitev, da se preusmerim v porodništvo je bil občutek, da imam skoraj popolnoma proste roke pri nadaljnjem razvoju in da ni nobenega, ki bi me pri tem oviral. Da je vse kar naredim, dobrodošlo. Kasneje sem ugotovil, da sem pri tem med redkimi, ker večina želi, da jih nekdo drži za roko pri strokovnem razvoju in jim pokaže naslednji korak.

Prelomnico v moji karieri je naredilo tudi izobraževanje v Liverpoolu, kjer sem srečal profesorja, svetovno avtoriteto na področju perinatologije, ki mi je precej spremenil način razmišljanja in mi pokazal kako svetovna medicina funkcionira. Z njim sem objavil nekaj uglednih člankov in pridobil znanje iz invazivne prenatalne diagnostike ter veščine potrebne pri zunanjem obratu.

Na katere dosežke mariborske porodnišnice ste ponosni?

Pred mojim prihodom je mariborska porodnišnica bila zelo močna na področju ultrazvočne diagnostike s dr. Japljem in dr. Pelkič na čelu. S pomočjo dr. Pelkič in izkušenj iz Liverpoola sem nadaljeval izvajanje amniocentez in razširil opravljanje biopsije horionskih resic. Uvedli smo presejanje nosečnic za ugotavljanje preeklampsije v prvem trimestru, uvedli smo samoplačniško ultrazvočno ambulanto, zunanje obrate. Bili smo prvi javni zavod, ki je opravljal presejalne teste s pomočjo plodove prostocelične DNA iz materine krvi. O tem smo prvi imeli strokovno srečanje leta 2016. Med prvimi smo uvedli presejanje z laboratorijskim preiskavami na preeklampsijo, ki na žalost zaradi manjšega obrata v laboratoriju ni zaživelo in je zdaj samo v Ljubljani.
Izboljšali smo nadzor dvojčkov, posebej tistih z eno posteljico. Pri tem tipu dvojčkov se lahko razvije sindrom transfuzije dvojčkov, ki nezdravljen ima slabo prognozo za nosečnost.
Prvi smo vzpostavili sodelovanje z graško porodnišnico, kjer z zdravljenjem z laserjem sindrom pozdravijo in preprečijo slabšanje stanja. V Gradcu zdravijo zaplete pri dvojčkih nosečnic iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Madžarske. Prej je bila nosečnost obsojena na neuspeh, sedaj pa s tem postopkom ločimo obtok dvojčkov in ustvarimo pogoje, da oba preživita. Prej je ta proces napotitve nosečnic bil precej dolgotrajen in zapleten, ker smo nosečnice pošiljali daleč v tujino. Zdaj pa v razdalji stotih kilometrov rešujemo življenja otrok.

Zelo ponosni smo tudi na izboljšanja, ki smo jih uvedli na področju postopkov sprožitve poroda. Za sprožitev poroda se odločimo, ko so koristi nadaljevanja nosečnosti manjše od koristi rojstva otroka. Prej so postopki sprožitve poroda bili zelo neprijetni za nosečnico, ker so vključevali intravenozno zdravljenje s prostaglandini. To je povzročalo bruhanje in slabo stanje nosečnice. Ta pristop smo zamenjali z vstavitvijo zdravila v nožnico, sprva v obliki gela, kasneje pa tudi v obliki tablet. Slabost tega pristopa je pogosto vstavljanje zdravila in vaginalni pregled. Naslednje izboljšanje je sledilo, ko smo tablete v nožnici zamenjali z intravaginalnim dostavnim sistemom, ki zdravilo za sprožitev poroda 24h postopno sprošča v nožnico in vodi v porod.

Pred kratkim pa smo naredili naslednji korak k izboljšanju izkušnje sprožitve poroda. Danes nosečnica spije tabletko na dve uri do pojavov popadkov. Torej nobenega vstavljanja zdravil v nožnico, vaginalnega pregledovanja in podobno.

Pri manjših plodih sprožitev poroda poteka še bolj previdno. Nad maternični vrat vstavimo t.i. balonček, maternični vrat zmehča brez popadkov in obremenjevanja ploda. Tako je sprožitev poroda je na našem oddelku na zelo visokem nivoju in zelo prijazna do nosečnic. Je varna in učinkovita. Naše izsledke smo objavili tudi v uglednih revijah.

Kako je sicer z obnovo porodnišnice, klimo ste torej uredili, kaj še sledi?

Ta proces obnavljanja se je začel že tistega trenutka 2012, ko sem nastopil pozicijo predstojnika. Zamenjali smo operacijsko mizo in operacijske luči, ki so bile stare in obrabljene. Zamenjali smo skoraj vse porodne postelje, ki so zdaj moderne, sodobne, udobne za nosečnice.

Na vrsti so bolniške postelje, so na oddelku že od časa njegovega odprta v novi stavbi leta 1992. Ta proces še traja, ker govorimo o 50 posteljah, investicija je zelo velika.

Pridobili smo moderne ultrazvočne aparate. Dobili smo tudi nove CTG aparate, ki nadzirajo stanja ploda. V porodnih sobah smo zamenjali posteljice novoroječkov, želimo podobno narediti tudi na oddelku.

Nekatere dele opreme smo nabavili sami, nekatere pa s pomočjo donacij. Donacije so lepa gesta, ne smejo pa biti glavni način dobave in obnove opreme v inštituciji, ki ima pretok nekaj sto milijonov.