Z blogerjem, kolumnistom, aktivistom in raperjem Mihom Blažičem N’tokom smo govorili o problemih družbe in države v času epidemije in po njej.

Kdo bo po tvojem mnenju zaradi ukrepov vlade najbolj profitiral in kdo bo imel in že ima največje težave? Lahko pričakujemo humanitarno krizo in nove reveže?

O tem, da bo nastopila humanitarna kriza, oziroma do neke mere že nastopa, ni dvoma. Najprej se bo po mojem mnenju pokazalo to, koliko nerednih oblik zaposlitve se je v  zadnjih desetih, petnajstih letih vpeljalo. To so oblike zaposlitve, ki ne nudijo nobene varnosti. Nenadoma se bo pokazalo, kako velik bazen prebivalstva je to in vidimo, da ima vlada velik problem sestavit nek paket, ki bi te prebivalce sploh zajel in na kakšen način bi jih obravnaval.

“O tem, da bo nastopila humanitarna kriza, oziroma do neke mere že nastopa, ni dvoma. Najprej se bo po mojem mnenju pokazalo to, koliko nerednih oblik zaposlitve se je v  zadnjih desetih, petnajstih letih vpeljalo. “

Potem so tukaj še zaposleni agencijski delavci, do katerih nimajo podjetja nobenih dolgoročnih obveznosti. Mislim pa, da bodo zelo hitro sledila tudi odpuščanja v številnih drugih panogah, čeprav se bodo z nadomestili, ki jih bo vlada dala podjetjem, za nekaj časa vsaj deloma premaknili v prihodnost. Podjetja bodo od države pobrala, kar se bo dalo, ampak delavci nimajo zagotovila, da ne bodo v naslednjem koraku, ko se bo nadaljevala recesija, vseeno bolj množično odpuščali. Definitivno je to en zelo širok segment delavstva, ki bo v prvi vrsti prizadet.

O problematiki prekarcev si govoril že pred časom krize, vendar pa se zdaj zdi, da so se vse pomanjkljivosti nevarnih oblik zaposlitve jasno pokazale. So aktivisti dobili nove podpornike, ki so končno spregledali probleme prekarcev v praksi? Si lahko obetamo, da se bodo v prihodnosti razmere na tem področju izboljšale?

Jaz mislim, da se ljudje tega zavedajo. Razširilo se je že pred krizo in tudi s strani sredinskih vlad smo v končni fazi mislim da dobili neke signale, da se jim to ne zdi vzdržen sistem. Ni pa v prvi vrsti iz vladne, v drugi pa iz aktivistične strani bilo zares nekega odgovora, kako te procese ustavit in kako obrnit trend nazaj k rednemu zaposlovanju iz »outsoursinga« v »insoursing«. Še vedno je zaposlovanje v javnem sektorju zelo omejeno. Se pravi tudi tiste institucije, ki bi prve morale poskrbet za to, da se »outsoursane« delavce zaposli, to počnejo z zelo plahimi koraki. Kar se pa tiče privatnega sektorja, pa ni nikakršnih indicov, da bi se sploh ta trend obračal, oziroma upal bi si trdit, da se še povečuje. Koliko dejansko poznamo ljudi, ki so se v zadnjih letih zaposlili s pogodbo, ki bi trajala več kot eno leto? Pogodbe za nedoločen čas so praktično neobstoječe, res morda omejene na visoko strokovne kadre v nekaterih segmentih gospodarstva.

“Za vse ostale pa delujejo kot stvar preteklosti in zdaj vidimo tudi v tem t.i. drugem koronapaketu, da se spet meče okrog izraz »varna prožnost«.”

Za vse ostale pa delujejo kot stvar preteklosti in zdaj vidimo tudi v tem t.i. drugem koronapaketu, da se spet meče okrog izraz »varna prožnost«. Se pravi tudi v času, ko smo v krizi, se ne pogovarja o tem, kako vpeljat bistveno bolj varne oblike zaposlitve, ampak kako delodajalcem omogočit lažje, hitrejše zaposlovanje z lažjim, hitrejšim odpuščanjem na drugi strani.

Do katere mere slovenska vlada izkorišča dane razmere za uveljavitev konservativnih politik? Ali nas lahko upravičeno skrbi madžarski scenarij?

Zagotovo se to dogaja in absolutno mislim, da to tudi vsi opažamo, vključno z večino opozicijskih medijev, se pravi nek »powergrab«, neka konsolidacija oblasti se dogaja na nivoju političnih kadrov, ,kadrovanja različnih agencij, na nivoju obvladanja proračuna. Najbolj hitro in dinamično se to dogaja v represivnih organih v varnostni industriji, se pravi v policiji, vojski in nadzornih organih. Tukaj kadrovanje poteka zelo hitro in prepričan sem, da ima ta vlada interes oklestiti tudi nekatere temeljne civilne svoboščine. To nedvomno poteka. Morda ne bi prehitro strašil s scenariji Madžarske, vseeno vemo, da v Sloveniji kolikor toliko močne civilne institucije še vedno obstajajo in da je njihovo financiranje kolikor toliko razpršeno, zato ni tako lahko čez noč vsega razgraditi. Med tem ko je na Madžarskem ta proces tako dolgo tekel in tako malo je ostalo od vlade neodvisnih institucij, da je lahko tam v polni meri Orban konsolidiral oblast. Mislim, da je treba bit tukaj vseeno pazljiv s primerjavam. Janša take ambicije ima, nima pa v tem trenutku takih vzvodov. Predvsem nima takih vzvodov znotraj gospodarstva. Bi pa rekel, da tisti avtoritarizem, ki pa nas lahko skrbi, da se bo epidemija zlorabila v njegovo uveljavitev, po vsej verjetnosti prihaja na ekonomskem polju, ne toliko na polju civilnih svoboščin in političnega življenja.

“Morda ne bi prehitro strašil s scenariji Madžarske, vseeno vemo, da v Sloveniji kolikor toliko močne civilne institucije še vedno obstajajo in da je njihovo financiranje kolikor toliko razpršeno, zato ni tako lahko čez noč vsega razgraditi.”

To so pa procesi, ki sem jih že omenil. Te v tem trenutku na videz dobrohotne in širokopotezne reševalne pakete bo treba v naslednjem koraku odplačati. Vemo, kdo plačuje krizo, vemo, kako se jo je doslej vedno odplačevalo in nobenih znakov ni, da bo zdaj kaj drugače. Tudi v evropskih institucijah že danes govorijo o tem, da bodo potrebne določene gospodarske reforme. Čisto zares se bojim, da bo delavstvo, ki je že sicer zelo spodkopano in je zdaj na čakanju ali pa na zavodu ali v nekih drugih oblikah brezposelnosti, vstopalo na trg dela po drugačnimi pogoji. Bojim se, da je to to, kar bo povzročila ta kriza. Da se bo reklo »zdaj pa smo v krizi, smo vsi v istem čolnu, moramo stisniti zobe in malo več delati in sprejeti malo trše pogoje«. Seveda pa vemo, da nismo vsi v istem čolnu, nekateri bodo ta denar dobili brezpogojno in ga ne bodo rabili vračat, med tem ko bo krpanje teh privatnih dobičkov plačano iz javnega proračuna. To se pa po navadi dogaja z rezi in večjo fleksibilizacijo dela.

Trenutno se zdi, kot da celoten politični prostor obvladuje vlada, opozicija pa se oglaša zgolj z občasnimi objavami na družbenih omrežjih. Kako komentiraš delovanje opozicije in kako bi po tvojem mnenju morala delovati? Je delovanje opozicije po tvojem mnenju pričakovano?

Dobra opazka. Jaz mislim, da smo po nastopu Janševe vlade vsi nekako mislili, da je tukaj trenutek, ko bo neka leva opozicija lahko zablestela, v resnici pa se je zgodilo obratno. Povsem je zbledela zaradi krize in nekako se je postavila v vlogo konstruktivne kritike vladnih ukrepov, za katere pa se vseeno vsi strinjajo, da so nujni in jih je treba v takšni krizi izpeljat.

“Moj pogled na opozicijo v tem trenutku, če bi moral povzet z enim stavkom je  »Missing in action«.”

Po začetnem uporništvu se zdaj vsaka kritika s strani opozicije začne: »Ukrepi grejo sicer v pravo smer, ampak mi bi dopolnili še to…«. Moj pogled na opozicijo v tem trenutku, če bi moral povzet z enim stavkom je  »Missing in action« – namesto, da bi zdaj imeli ključno vlogo pri agitaciji, da bi delegitimirali Janšo, ga dejansko prav s svojim pristopom tudi v očeh javnosti rišejo kot resnega politika, ki mu je treba zaupat reševanje te krize. Ga kritizirajo, ampak znotraj okvirja, da moramo zdaj pa stopit skupaj in se čim manj kregat.

V teh časih so fizični protesti prepovedani zaradi prepovedi zbiranja na javnih površinah. Nevladne organizacije in siceršnji aktivisti so tako omejeni na spletno protestiranje in pošiljanje predlogov vladi in zdi se, da slednja za njih nima posluha. Kaj lahko aktivisti v teh časih sploh naredijo?

Prepoved fizičnega zbiranja je zelo velik problem, bi pa rekel, da bi morali stopiti tudi en korak nazaj. Tudi sicer je vprašanje, če je fizično zbiranje pred parlamentom in podobnimi institucijami v preteklih letih imelo kakršen koli učinek, tudi, ko je bila to neka zmerna sredinska stranka Marjana Šarca. Imeli smo dva velikanska okoljska protesta in je kljub temu Slovenija sproducirala najbolj neambiciozen okoljski načrt v celi EU. Ta neodzivnost s strani vlade in nezmožnost aktivistov civilne sfere in ključnih organizacij, da na njih vpliva, je problem, ki nas pesti že dalj časa. Pesti nas tudi problem, da sindikati dejansko niso več tisto močno pogajalsko telo, ki bi lahko bistveno zamajalo neke vladne ukrepe in zdaj je mogoče dobro obdobje, da se dejansko tudi premisli organizacijske pristope in vprašanja, na kakšen način delovat, kako se povezovat in tako dalje. Je pa zagotovo to, da bo ta čas pripeljal do nekih inovacij, do nekih gverilskih akcij, ki bodo čisto »kul« in pa da bodo marsikoga te razmere tudi radikalizirale.

So takšni ukrepi res izključno posledica Janševe vlade ali bi podobne lahko pričakovali tudi od Šarčeve ali katere druge vlade?

Si bom drznil reči, da zelo bistveno ne odstopajo od trendov, ki smo jih videli v zadnjih letih in ne vidim, kako bi Šarčeva vlada v tej situaciji ravnala bistveno drugače. Ne bom površen, hudič se vedno skriva v detajlih, absolutno so tukaj neke stvari, ki bi se jih dalo izpogajat s Šarcem, ki se jih s to vlado ne da, verjetno bi bili nekateri ukrepi na področju vojske, policije, nadzora manj invazivni, lahko pa tudi da ne. Saj nas je tudi Šarec v marsičem zelo negativno presenetil v času svojega vladanja. Tako da bi rekel, da so razlike precej kozmetične narave. Če pogledamo socialne ukrepe, ki jih je nameraval izpeljati Šarec, so bili bolj ali manj v liniji tega, kar je v trenutni koalicijski pogodbi, tako da bi bolj rekel, da gre za podobno delovanje, sicer nekega drugega političnega klana, ki uporablja nekatera druga sredstva, ki je financiran tudi od drugod, ki ogroža neke bolj utjene politične in gospodarske strukture. To je pa tudi to. Vprašanje pa je, kako velika je razlika za prebivalce.

Lahko pričakujemo po krizi večjo skrb za javno zdravstvo? Je javno zdravstvo po svetu zdaj po tvojem mnenju dobilo nove podpornike?

V teoriji ja, zagotovo, v praksi pa se bojim, da ne. Ne vidim čisto razlogov, zakaj bi se karkoli spremenilo na procesih javnega zdravstva in sočasne razgradnje in privatizacije, ki je potekala v zadnjih letih. Prvič – na nivoju EU se še naprej teži k gospodarskim reformam, kar pomeni rahljanje javnega sektorja, in ti ukrepi bodo še naprej implementirani. Znotraj same panoge, s strani zdravnikov, zavarovalnic in drugih koncesionarjev, ki služijo v tej panogi,,je enak interes po privatizaciji. Če ne bo prišlo iz vrha, niti s strani zaposlenih, ni pa nekega družbenega gibanja, ki bi te stvari izsiljevalo, ne vidim, zakaj bi se javno zdravstvo okrepilo. To je zelo zaskrbljujoče. Dejstvo, da velika večina ljudi ve, da bi bilo bolje stvari voditi na drugačen način, še ne pomeni, da se bo to tudi zgodilo, če ni na mestu tudi organizacij, ki so zmožne to sprovest. In zaenkrat ne vidim, od kod bi prihajal dovolj močen interes. Zanimivo je, da si tudi v tem trenutku vlada privošči neke napade na zdravstvo. Vidimo to konstanto menjavanje vodilnih kadrov, prej obljubljene povišice so jim zdaj odrezali. Jaz mislim, da se lahko zgodi tudi obratno., da se javni sistem diskreditira,, ker bo potem postalo izgovor za privatizacijo. Spet bodo rekli, da moramo sprivatizirat, da bodo lahko res »sposobni ljudje« na položajih.

Zdaj so na udaru tudi kulturniki, saj jim vlada z ukrepi odreka možnost financiranja. Kakšne posledice bodo imeli takšni ukrepi na kulturo in delavce, ki v tem sektorju delajo in ali lahko v prihodnosti pričakujemo še večje reze v kulturnem sektorju?

Tukaj si lahko sigurno obetamo velike spremembe. Morda med največjimi bodo ravno v kulturnem sektorju. Ves tisti del, ki ni vezan na javne zavode, se pravi festivali, velike prireditve, glasba, vse, kar vključuje javno zbiranje, bo do nadaljnjega tudi potem, ko bo konec karantene, zelo zreducirano in vprašanje, kdaj se bo vrnilo nazaj v obliki, kot smo jo poznali prej.

“Ko se bo govorilo o veliki zadolženosti zaradi krize, o zmanjšanju gospodarske rasti, bo kultura sigurno en od tistih sektorjev, ki bo prvi na udaru in se bo rezal. Jaz mislim, da to celotno področje čaka velika kriza.”

Preživele bodo verjetno oblike kulturnega udejstvovanja, ki so javno financirane in ki ne vključujejo oz. niso odvisne od bolj množičnega obiska. Kakšen bo interes vlade, da takšno financiranje ohranja je vprašanje. Če kaj, bi nas morali bistveno okrepit oz. da bi samozaposleni v kulturi morali postati javni uslužbenci, oziroma bi jih bilo treba vpeljat v neko obliko varnih zaposlitev. Ali so kakršni koli indici, da bi vlada to storila, jaz mislim, da ne. Ko se bo govorilo o veliki zadolženosti zaradi krize, o zmanjšanju gospodarske rasti, bo kultura sigurno en od tistih sektorjev, ki bo prvi na udaru in se bo rezal. Jaz mislim, da to celotno področje čaka velika kriza.

Kako komentiraš morebitno aktivacijo 37. a člena, ki bi dala vojski policijska pooblastila?

Mislim, da je trenutno takšne poteze treba jemat malo z rezervo ob tem, da se zavedamo, da so nevarne in da bodo imele zelo negativne dolgoročne posledice, če bodo uresničene. Hkrati pa gre tudi za provokacije vlade. Da nam vržejo neko temo, s katero se moramo vsi ukvarjat, v katero moramo vsi usmerit vse naše resurse, v praksi pa to nič kaj dosti ne spremeni. Ali bodo množične izgone nazaj v bosanska taborišča izvajali policaji ali vojaki, migrantom ne spremeni tega dejstva. Kar pa se je zgodilo pri tem, ko smo argumentirali proti 37.a členu je to, da smo nenadoma začeli govorit: »Saj mejo že dobro varuje policija«. Na nek način smo sprejel premiso desnice, da je na nek način potrebno okrepit policijo k še večjemu in bolj brutalnemu mejnemu režimu kot ga imamo že zdaj. Desnica zna zelo dobro naredit dva koraka naprej, da nas potisne en korak nazaj. In to mislim, da ji je s temi provokacijami dobro uspelo. Tudi, če ga ne doseže, je uspela celoten levi pol o vprašanju mejnega režima pomaknit bistveno bolj na desno

Vsi govorijo o tem, da se bomo iz te krize nekaj naučili. Kaj bi se po tvojem mnenju morali naučiti ali spoznati in kako meniš, da bi morali naučeno uporabiti v praksi?

Kup stvari je po mojem vidnih in jaz iskreno upam, da vsaj na nivoju, česa se zavedamo, je to, da se bomo naučili, katera dela so nenadomestljiva. Kateri so ti delavci, ki jih družba res potrebuje, ko se vse skupaj ugasne.  Ugotovili bomo, da je nekaj narobe s tem, da so ljudje v skrbstvu, zdravstvu, šolstvu, komunali, prevozih, trgovinah, skladiščih, energetiki, vsi ti ljudje, ki omogočajo normalno življenje med slabše plačanimi v tej državi in na sploh.

“Kup stvari je po mojem vidnih in jaz iskreno upam, da vsaj na nivoju, česa se zavedamo, je to, da se bomo naučili, katera dela so nenadomestljiva.”

Mislim, da če bi za začetek samo vrednotenje teh poklicev obrnili in bi videli, kako so ti sektorji podhranjeni in če bi se začel nek premik k temu, da te službe postanejo varnejše, da se te stvari širijo, se preobrazijo, da začnemo reševanje krize videt tudi v tej smeri, bi bili po mojem zelo dobrodošel korak, ki bo tudi nujen v prihodnosti s krizami, ki prihajajo, se pravi z okoljskimi vprašanji in tako dalje.