Anuška Peran je prav nalezljivo energična Štajerka, ki kljub svojemu nabito polnemu dnevu skozi materinstvo in življenje na splošno krmari kot mojstrica. Kako je imeti štiri otroke, od katerih vsak posebej zahteva svojo pozornost in čas? O vseh lepih in "manj lepih" trenutkih je za naš portal spregovorila v povsem iskrenem pogovoru, ki vas bo nedvomno nasmejal in navdihnil s pozitivnostjo.

1. Anuška, nam lahko za začetek na kratko predstavite svojo družino?

Naše krdelo šteje 6 članov in se starostno gibljemo med 4 in 44 let. Zraven DNK-ja nam je vsem skupna tudi težnja po alfa-prevladi, kar se odraža predvsem z nepodredljivostjo, svojeglavostjo in prirojenim prepričanjem "jaz imam vedno prav". Ula, naša najmanjša 4-letna predstavnica, vse naštete lastnosti najbolj suvereno zastopa. Njena sestra dvojčica, Ema, je nekoliko bolj nežna duša, vendar tudi raje uporabi precej fantovske metode nasprotovanja, kot da bi slepo sledila sestrinemu upravljanju.

[[image_6_article_75670]]

Val šteje 7 let, obiskuje 2. razred in je vselej razpet med mlajšo dvojno močjo ter najstniškim bratom, zato je iznašel dve najbolj učinkoviti orožji – jakost zvoka in vztrajnost. Jaš, naš pubertetnik od glave do pet, naš doktor provokacije in veliki kritik obstoječega šolskega sistema, obiskuje 8. razred in, kljub odličnim rezultatom na testih nadarjenosti, vsi držimo pesti, da ga tudi izdela. 

Potem sva tu še dva stebra, ati Marko in jaz, ponosen lev in zmajevska mama, ki se občasno nevarno zamajava in groziva z vsesplošnim opustošenjem. Sicer pa smo čisto običajna šestčlanska družina.

[[image_2_article_75670]]

2. Kakšen je bil vaš prvi občutek, ko ste izvedeli, da boste po dveh živahnih fantkih dobili ne le eno ampak kar dve punčki hkrati? Kako sta se s partnerjem pripravila na tako hitro širitev družine? 

Ja, to je zanimiva zgodba, še zmeraj velikokrat povem, da sta dvojčici naš koronski davek, rojeni sta namreč prav na repu zloglasnega leta 2020. Ati je zelo navijal za še petega družinskega člana, ni dvomil, da nam bo namenjena prav deklica, medtem ko se je pri svojih napovedih malenkost uštel pri številu. 

Spominjam se, da sem od sunkovitega dihanja na ginekološki mizi skoraj požrla kirurško masko, takratni obvezni pripomoček, ko mi je prijazna zdravnica predvajala drugega za drugim dva močna srčna utripa in mi čestitala za skorajšnjo tretjinsko povečanje družine. Istočasno, priznam, sem zraven šoka in zmedenosti občutila tudi nekakšno čast, ponos in hvaležnost. En tak koktajl čustev se je odvijal v meni, ampak, ker sem po naravi optimist, so sčasoma vse različice občutka zbeganosti zamenjali radost, pričakovanje, vznesenost, navdušenje in podobna čustva. 

[[image_1_article_75670]]

Marko se je že prvo noč po presenetljivi novici (mislim, da ni zatisnil očesa) začel ukvarjati s praktičnimi posledicami dvojnega veselega pričakovanja, kot so večji avto, večje stanovanje, … Na srečo sva imela srečo, prijateljica je v tem našem tranzitnem času ravno prodajala avto s sedmimi sedeži in soseda se je preselila ter nam s tem ponudila življenjsko priložnost – nakup sosednjega stanovanja, tako da smo se lahko razširili na več načinov. Vse ostale priprave (in razna reševanja iz vseh sort zagat) so potekale (in še potekajo) precej spontano in sproti.

3. Kakšni so oziroma so bili največji izzivi pri precej majhnih starostnih razlikah, še posebej po prihodu dvojčic?

Kronološke razlike med nosečnostmi niso bile poseben izziv; Jaš je bil star 6 let, ko se je rodil Val in ga je sprejel z največjim možnim navdušenjem, zelo lepo sta rastla skupaj, Val je bil res nezahteven in mil dojenček ter malček. Prvi pravi tornado nas je zadel mesec dni po rojstvu dvojčic (prvi mesec sta izključno spali in se hranili), ko sta se lep čas obe borili s krči in preko dneva veliko jokali. Istočasno se je Jaš, ki ima sicer težave s pozornostjo in stalno potrebo po gibanju, zaradi pokoronskih ukrepov začasno šolal od doma. 

[[image_3_article_75670]]

Še danes ne vem, kako smo preživeli tisti čas, zraven vseh lepih, novih in očaranja polnih trenutkov, je bilo resnično naporno. Razne "naravne katastrofe", prepletene s svetlimi trenutki, si od takrat redno sledijo in dolgčas nam vsekakor ni nikoli. Vsakodnevni izzivi, ki terjajo, da istočasno skušaš motivirati najstnika pri učenju in opravljanju šolskih in domačih obveznosti, mlajšega šolarja usmerjaš pri branju, opravljanju grafomotoričnih vaj in se nato z njim poskusiš v eni izmed številnih družabnih iger, dvojčici spodbujaš k pozitivni interakciji in konstruktivni igri ter preprečuješ vsa nesoglasja, prepire in pretepe. Vmes pa seveda pospravljaš, kuhaš, strežeš, sesaš, čistiš, pereš, obešaš, likaš. In ob vsem tem skušaš ohraniti čim bolj mirne živce, ker mirni že v osnovi niso.

4. Kako sicer poteka vaš vsakdan? Kako si organizirate čas za vse otroke, službo in sebe? 

Težko. Med sedmo in osmo uro nastopi moj službeni čas, družba otrok mi je usojena, saj delam kot specialna pedagoginja na osnovni šoli v sosednjem kraju. Svoj poklic, delo in otroke imam zelo rada, zahteva pa, kot vsako delo z ljudmi, precejšno mero energije, tako da bi okoli 15.00, ko se navadno spet združim s svojim krdelom, najprej potrebovala kratek oddih. Le-ta je v vsem dnevu omejen na 20 minut in poteka med 10.05 in 10.25, ko imamo na šoli malico. To je edini čas v dnevu, ko se v miru prehranjujem in me, vsaj običajno, nihče ne moti. Če bi v času med 15.00 in 20.00 štela, kolikokrat se ponovi beseda “mami”, bi bila vsaj pri tromestnem številu. 

Na srečo mi pri kosilu med tednom pomaga naša šolska kuhinja (med vikendom pa velikokrat moja babica – oma Mimika), sicer pa doma takoj po sezuvanju padem v vlogo postrežnice, čistilke, perice, mediatorke, animatorke, mirovne posrednice, krotilke, učiteljice, občasno tudi zdravilke, negovalke, psihologinje in še bi lahko naštevala. Če bi pa vprašali moje otroke, sem prepričana, da bi dobili tudi odgovore, kot so sitnoba, nergačka, tečka, težakinja, kričačka in podobno. 

Popoldanski čas torej poteka v poskusu ohranitve vseh sten in stropa brez razpok; v prizadevanju, da preživimo s čim manj bojnih in drugih ran; v upanju, da nas sosedje, zaradi vsakodnevnega preseganja sluhu neškodljivih decibelov, ne prijavijo; vmes pa se veliko igramo, smejemo, jočemo, kregamo, pojemo, plešemo, ustvarjamo, beremo itd. Bi lahko rekla, da je naše stanovanje ena velika ustvarjalnica. 

Čas samo zame nastopi po 20. uri (razen, če se je najstnik odločil za pomoč pri učenju ali se je potrebno dodatno pripraviti za službo naslednji dan), ko so vsi spravljeni v svojih gnezdih. Po obvezni pravljici za dvojčici, partiji šnopsa s fantoma ter finalnem čiščenju in pospravljanju kuhinje se najprej običajno “potolažim” oziroma nagradim z nezdravo prehrano kot so čips, piškoti, čokolado ali s čimerkoli z majonezo. 

Nato malo posedanja na kavču z Netflixom. Dan pa že vse življenje obvezno zaključim v postelji s knjigo. To je moj način meditacije. Izpraznim glavo in se preselim v fantastičen svet besed.

5. Kateri trenutki v materinstvu so vam do zdaj najbolj ostali v spominu – tako tisti, ki so vas nasmejali kot tisti, ki so vas presenetili? 

Vsekakor vse potrditve nosečnosti, predvsem zadnje. Vedno znova me preseneča, kako se lahko štirje ptički, ki prihajajo iz istega gnezda, razvijajo vsak po svoje in s tako različnimi karakterji; spet so tu najbolj presenetljive velike razlike med dvojčicama, ki sta sicer enojajčni in sta si na videz zelo podobni, večinoma ju ločijo le po oblačilih. 

[[image_5_article_75670]]

Do solz me nasmejijo njihove izjave in besedni zaklad, jih redno beležim in se je tega nabralo že za par knjig. Nekaj let življenja so mi pobrale vse njihove poškodbe, polomljeni zobje, krvavitve, vsa šivanja, pretres možganov in podobno. Sicer pa je resnično čudovito spremljati njihove korake v svet ter rast in razvoj na vseh področjih.

6. Kako se spopadate z "manj lepimi" trenutki materinstva, kot so utrujenost, nesoglasja ali težave pri usklajevanju družinskega življenja, morda celo kakšnimi občutki krivde? 

Vse omenjeno je na dnevnem redu tudi pri nas. Najprej moja kronična utrujenost, ki je marsikdo niti ne zazna, saj sem znana "hiperaktivka". Veliko bi rešila že s pravočasnim ugašanjem luči zvečer, saj si, kljub zavedanju, kako pomembni so pozitivni učinki spanca, zadostno mero le-tega le redko privoščim. Baje pomaga tudi, če piješ kavo, jaz je nikoli nisem, zato težko govorim iz lastnih izkušenj. Kljub temu vsak dan iz sebe iztisnem zadnji atom energije, da nekako dan speljemo do konca in da zaključek le-tega zmeraj vključuje objeme, poljube in najlepše tri besede – "rada te imam". Ja, tudi, ko sem huda.

Prisotna so večna nesoglasja, saj imamo prav vsi protagonisti naše zgodbe svojo predstavo o prehranjevanju, o posvečanju časa šolskim obveznostim, o posameznikovi vlogi pri doprinosu k hišnim opravilom, o preživljanju prostega časa, o odmeri časa pred televizijo, … In se pogajamo, dopovedujemo, usklajujemo, določamo pravila, sklepamo kompromise. Tudi sama sem po naravi precej spontan in manj organiziran človek, zato mi je postavljanje urnika, strukture, reda in pravil predstavljalo toliko večji izziv. 

[[image_7_article_75670]]

Vendar je (bilo) nujno, saj tako številčna družina, katere pripadniki imamo vsi vsaj zametke hiperaktivnosti, red obvezno potrebuje. Kadar nastopim mirno, suvereno in glede določenih stvari tudi brezkompromisno, se vsi načeloma držijo dogovorov, brez posebnega pregovarjanja. Kadar pa začutijo le kanček omahljivosti v moji drži, se prelevijo v male lačne morske pse, ki zavohajo kri in znajo mrcvariti v nedogled. Takrat smo vsi opleli. Jaz vpijem, oni vpijejo in ... Pozdravljena, anarhija. Ko pa se pomirim sama, se čudežno pomirijo tudi oni.

Občutki krivde si zmeraj prizadevajo me malo črvičiti. Bodisi zaradi neenakomerne porazdeljenosti deležev časa, ki ga namenim vsakemu izmed njih. Bodisi zaradi pomanjkanja časa. Včasih je vsega enostavno preveč in nekaj je treba opustiti. Navadno so to hišna opravila, ki pa zmeraj pridno počakajo name. Zato si res želim, da čimprej pride na tržišče robot, ki bo likal, pospravljal in čistil. Namenili bi mu prav posebno, častno mesto v naši družini.

7. Kakšno podporo ste potrebovali oziroma potrebujete od partnerja, družine ali prijateljev? Kako pomembno je imeti podporno mrežo? 

Z Markom večino družinskih zadev opraviva sama, na veliko "logisticirava" in se usklajujeva. Zato je izrednega pomena, da hitro in sproti rešujeva razna medsebojna trenja ali "tihe dneve", do katerih seveda tudi prihaja, in se trudiva čimprej splezati na zeleno vejo ter biti enotna. Na tem mestu ga moram zelo pohvaliti, saj je družina in ukvarjanje z otroki njegova večna prioriteta in nikoli mu ni težko vsega spustiti iz rok ter dvigniti bolnega otroka v vrtcu ali ga peljati k zdravniku ali ponoči vstajati in mu dati zdravilo ali skušati uresničiti katerokoli od njihovih drobnih želja (o njegovi občasni "hiperprotektivnosti" pa mogoče kdaj drugič). 

[[image_4_article_75670]]

Tudi razume in podpira mojo potrebo po družabnosti, za kar sem mu zelo hvaležna. Čisto vsako nedeljo, ko se začnejo prebujati najini tasmanski vragi, zapre vrata spalnice, da lahko malo dlje spim, in v tem času pripravi palačinke. Čeprav mora takoj nato oditi v svojo "službo", ima namreč ekološko kmetijo, in nahraniti še druge živali. Morda nama na koncu še najbolj zmanjka prav pri dvojini izven domačih zidov, saj je le-ta zadnja leta bolj omejena na večerni kavč.

Vsa ostala širša družina mi ogromno pomeni, smo zelo navezani in vsak igra pomembno vlogo tako v mojem kot v življenju mojih otrok. Vse vrste pomoči iz njihove strani so zelo dobrodošle in cenjene. Prepričana sem, da se tega zavedajo, saj se veliko družimo in imamo res lepe odnose. Mreža prijateljic je nenadomestljiva. Imam jih veliko in za vsako izmed njih sem neizmerno hvaležna. Najbolj pomembno je, da razumejo prav vse, česar moški ne. Aleluja.

8. Kaj vas najbolj motivira in vam daje moč, ko se soočate z vsakodnevnimi izzivi? 

Moji otroci. Njihova življenjska radost in energija, iskrice v očeh, vsakodnevno izkazovanje ljubezni in naklonjenosti, večna iskrenost, čeprav ni zmeraj prijetna, veselje, ko s(m)o doma, ker s(m)o radi doma. In zvečer, ko vsi mirno spijo in se po prstih plazim po sobah na zadnje pokrivanje. Takrat me zmeraj preplavi nepopisna hvaležnost, ponos in ljubezen. Moji so. In svoji so. In lepo nam je.

[[image_8_article_75670]]

9. Kako si privoščite čas zase, da ohranite ravnovesje med materinstvom in osebno srečo? 

Zraven individualnih večernih popotovanj v mnoge knjižne svetove in občasno tudi kakšnega lastnega zapisa, si večkrat privoščim druženja s prijateljicami; od gledališča, koncertov, večerij, občasno zabav in približno dvakrat na leto kak ženski “vikend pobeg”. Vse, razen kave, seveda. Brenkanje na kitaro, nakupovanje, premnoge nikoli končane ženske debate o zmeraj istih temah (moški, otroci, kile, cunje, odnosi, zadnja leta tudi posledice zoba časa), poleti pa selitev v našo počitniško rezidenco – kamp prikolico na Krk. Vse to so moje nujne sladke male norosti/radosti in z morebitnim trajnim izpadom katerekoli izmed le-teh (npr. strgana struna na kitari od poletja) je to moje ravnovesje lahko hitro omajano.

10. Kateri so najbolj dragoceni nasveti, ki ste jih prejeli in bi jih želeli deliti z drugimi mamami?

Načeloma sicer nisem najbolj hvaležen odjemalec nasvetov, če pa že moram sama dati kakšnega …

Prvič – dobro staro globoko dihanje in štetje do deset, ko "zagusti".

Drugič – to sem prebrala res pred kratkim – v življenju je pomembno imeti potrpljenje. Jaz ga nimam, samo pravim, da je pomembno.

Tretjič – ceniti in užiti prav vsak skupni trenutek, ker res (pre)hitro mine čas.