Medtem ko svet vsak dan spremlja nove vojne, politične napetosti in tehnološke preboje, ena največjih groženj človeštvu ostaja v zadnjem času nenavadno potisnjena na rob javne razprave: jedrsko orožje.

Prav na to je v pogovoru opozoril Jonathan Granoff, ameriški pravnik, mirovni zagovornik in poznavalec globalne varnosti, ki meni, da jedrska nevarnost ni nič manjša kot nekoč, le govorimo o njen bistveno manj.

Po njegovih besedah je javna tišina okoli jedrskega orožja nevarna iluzija. Grožnja ni izginila, ampak se je le preselila iz središča pozornosti nekam v ozadje, kjer jo lažje spregledamo.

O jedrskem orožju se ne govori, ker je tema preveč srhljiva

Granoff meni, da razlog ni v tem, da bi jedrsko tveganje izginilo, temveč v načinu, kako danes delujejo mediji in politika.

»O jedrski grožnji ni resne razprave tudi zato, ker so mediji bolj kot kadarkoli prej komercializirani. To je neprijetna tema. Strašljiva tema. Ljudje nočejo biti prestrašeni, vlade pa pogosto nočejo, da bi javnost o tem racionalno razpravljala,« opozarja.

Po njegovem mnenju sodobni mediji pogosto ne spodbujajo počasnega, premišljenega razmisleka o ključnih vprašanjih človeštva, ampak predvsem lovijo pozornost. Jedrsko orožje pa je tema, ki od ljudi zahteva prav to: čas, resnost in moralni premislek.

Ob tem je spomnil tudi na film Oppenheimer, ki je sicer jedrsko vprašanje vrnil v popularno kulturo, a po njegovem ni dovolj jasno pokazal bistvenega dela zgodbe. Robert Oppenheimer po izdelavi atomske bombe ni ostal le znanstvenik, temveč je postal tudi glasen zagovornik javne razprave in odprave jedrskega orožja.

»Film je problem zelo personaliziral, ni pa ga predstavil kot vprašanje principa. Oppenheimer je po bombi svoje življenje posvetil prizadevanjem za pravno preverljivo odpravo jedrskega orožja,« poudarja Granoff.

Orožja je manj kot v času hladne vojne, a nevarnost ni izginila

Granoff opozarja, da je po koncu hladne vojne sicer prišlo do pomembnega napredka. Svet je v zadnjih desetletjih močno zmanjšal jedrske arzenale.

»Imeli smo več kot 70.000 jedrskih konic, danes jih je manj kot 14.000. To ni nepomemben dosežek,« pravi.

To zmanjšanje po njegovem dokazuje, da razoroževanje ni utopija, ampak nekaj, kar je mogoče doseči. Velik del tega napredka je bil rezultat sodelovanje med ZDA in Sovjetsko zvezo oziroma pozneje Rusijo, ko je prevladalo spoznanje, da neomejeno jedrsko oboroževanje vodi le v skupno nevarnost.

Toda ravno tukaj vidi Granoff veliko protislovje današnjega časa: po eni strani države priznavajo, da so jedrska orožja strašljiva in uničujoča, po drugi strani pa z njimi še vedno grozijo. 

»En dan javno govorijo o tem, kako nevarno je jedrsko orožje, naslednji dan pa z njim grozijo. Ta nedoslednost je zelo neodgovorna in nevarna,« opozarja.

Mednarodno pravo je jasno, a ga najmočnejši ignorirajo

Eden njegovih najmočnejših poudarkov je bil, da vprašanje jedrskega orožja ni le politično ali vojaško, temveč tudi pravno. Po njegovih besedah obstaja univerzalna pravna obveznost, da države jedrsko orožje odpravijo.

Spomnil je na odločitev odločitev Meddržavnega sodišča v Haagu iz let 1995 in 1996, ki je soglasno potrdilo, da imajo države dolžnost voditi pogajanja za popolno, pravno preverljivo odpravo jedrskega orožja pod strogim mednarodnim nadzorom.

Granoff ob tem izpostavlja tudi Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja, enega ključnih pravnih dokumentov 20. stoletja. Po tej pogodbi se države brez jedrskega orožja odpovejo razvoju tovrstnega orožja, jedrske sile pa se zavežejo, da bodo v dobri veri vodile pogajanja o razorožitvi.

Po njegovem je ključno vprašanje prav to, ali jedrske sile ta dogovor danes sploh še jemljejo resno. 

Najbolj nevarno je, da se ruši tabu

Granoff posebej opozarja, da jedrsko orožje dolgo časa ni omejevalo le pravo, ampak tudi močan moralni tabu. Že sama misel na njegovo uporabo je veljala za nekaj nepredstavljivega. Danes pa se po njegovem ta meja nevarno rahlja.

»Jedrsko orožje je tako grozljivo, da ga ne bi smeli uporabiti. A ko na najvišjih ravneh poslušamo izjave o možnosti njegove uporabe, je to izjemno nevarno. Tudi tabu se lahko tako začne krušiti,« svari.

Posebej zaskrbljujoče se mu zdi, da vojaški načrtovalci razmišljajo o manjših jedrskih orožjih, ki bi jih lahko vključili v običajne vojaške operacije. Prav v tem vidi eno največjih nevarnosti sodobnega obdobja: da bi jedrsko orožje iz nepredstavljive skrajnosti postopoma začelo postajati nekaj uporabnega.

»Zaradi tega smo v bolj nevarnem obdobju, kot ga je človeštvo kadarkoli prej doživelo,« meni.

Hladne vojne ni končalo orožje, ampak zaupanje

Čeprav pogosto slišimo argument, da mir zagotavlja predvsem vojaška moč, Granoff temu odločno oporeka. Spominja, da je logika ''mir skozi moč'' zastarela, a po njegovem ne zdrži resnega zgodovinskega pregleda.

Sam je dolga leta sodeloval tako z Mihailom Gorbačovom kot z nekdanjim ameriškim državnim sekretarjem Georgeem Shultzem. Oba sta mu, kot pravi, poudarjala isto: hladne vojne ni končala grožnja uničenja, ampak izgradnja zaupanja med voditelji.

»Prava valuta politike je zaupanje. Videti moramo človečnost v drugih ljudeh,« pravi Granoff.

Spomnil je na srečanje Ronalda Reagana in Mihaila Gorbačova v Ženevi leta 1985, kjer sta voditelja sprejela zgodovinsko stališče, da jedrske vojne ni mogoče zmagati in je zato nikoli ne smemo bojevati.

Prav ta miselnost je po njegovih besedah pomagala končati grožnjo medsebojnega zagotovoljenega uničenja.

V ponedeljek o podnebju, v torek o uničenju sveta

Granoff posebno ostro opisuje protislovje sodobne diplomacije. Po eni strani se države srečujejo zaradi podnebnih sprememb, pandemij in zaščite narave, po drugi pa vztrajajo pri sistemu, v katerem si še naprej grozijo z izbrisom.

»V ponedeljek diplomati govorijo o tem, kako zaščititi podnebje, gozdove in javno zdravje. V torek pa so zadolženi za to, da drug drugemu grozijo z uničenjem. Tako se ne gradi sodelovanja,« opozarja.

Po njegovem je zato nujno, da se varnost začne razumeti drugače. Temeljno vprašanje ne bi smelo biti, kako zavarovati državo kot aparat moči, ampak kako zaščititi ljudi.

»Namen države je, da ljudem prinaša varnost. Ne moremo govoriti o varnih državah, če so ljudje v njih v resnici negotovi,« poudarja.

Vprašanje ni tehnično, temveč moralno

Granoff jedrske grožnje ne razume le kot vprašanje vojaške strategije, ampak kot temeljno moralno dilemo človeštva.

Po njegovem se moramo vprašati, ali imamo sploh pravico tvegati prihodnost človeštva zaradi sistemov moči, ki smo jih ustvarili sami.

»Države smo ustvarili mi. Jedrsko orožje smo ustvarili mi. Nismo pa mi ustvarili človeških duš in nismo ustvarili svojih pravnukov. Ali imamo torej moralno pravico, da ogrozimo njihovo prihodnost?« sprašuje Granoff v zaključku.

Prav zato meni, da svet danes nujno potrebuje več kot le geopolitične kalkulacije. Potrebuje novo resnost, več javne razprave in predvsem več človeške odgovornosti.