Tone Kregar je pa do danes res že več kot dovolj prepoznaven lik. Težko ga zgrešiš. Pa se še zgodi, da ti maha, ko ga iščeš. »Ej, to sem jaz.« Pa ne v gužvi, itak ne, zdaj, ko gužve itak več ni. In ko je v praznem multipleksu mahal, sem ga samo debelo gledal. Ha? »Ja, to sem jaz!« se je še dodatno zadrl.

Ja. To je on. Tone Kregar – Tonč. Pevec skupine Mi2, zgodovinar in poetično rockerski mislec na dveh nogah. In v narodni noši. Ha? Ja. Narodni noši. In to ne kateri koli. Ne bomo povedali, čigava je bila. Ni pa težko zgrešiti, toliko že lahko povemo. Preden ga je Mateja Naberšnik namazala za snemanje videospota za pesem Joj Joj Joj, smo se s Kregarjem pogovarjali pred izidom Črno na belem, osme studijske plošče Mi2, ki bo izšla 1. aprila. Ja, na dan norcev, ko bo skupina imela tudi spletni koncert. Zatem pa bo maja ali junija sledil singel Čavun. Kaj je čavun? Izveste v intervjuju.

Cerkveni zvonovi in Mi2?!

Plošča Črno na belem se začne in konča s cerkvenimi zvonovi, kar si lahko razlagamo, uf, sploh pa v tem času, na različne načine. Zakaj zvonovi? Čemu, komu je (od)bilo?

Ta plošča je, kakorkoli se sliši malo pretenciozno, na nek način konceptualna. Ali pa vsaj najbližje temu, če smo sploh kadarkoli delali konceptualno ploščo (smeh). Večina pesmi je neposreden odraz časov, ki jih živimo. Čutijo se tesnoba, krč, negotovost in strah.

Večina pesmi je neposreden odraz časov, ki jih živimo. Čutijo se tesnoba, krč, negotovost in strah. Bodisi zaveden bodisi podzavesten. Kar nekaj komadov se direktno ubada s časom, ki ga živimo.

Bodisi zaveden bodisi podzavesten. Kar nekaj komadov se direktno ubada s časom, ki ga živimo. Najverjetneje pa je to tudi naša zadnja avtorska plošča, čeprav sicer to govorimo že za kar nekaj zadnjih plošč.

Vsaj za zadnji dve, ja.

Drži (smeh). Črno na belem je neke vrste testament in tudi zato zvonovi začenjajo in zaključujejo ploščo. Ko začenjamo z Joj joj joj, ki uvaja atmostfero bežanja pred starimi strahovi, naj bodo turški vpadi ali tujci, zvonovi zvenijo in opozarjajo k nevarnosti. Zaključuje pa se spet z zvonovi.

Ampak saj za konec je jasno, zakaj doni, če pojete Počasi Matilda. Pogreb.

Kar tvori zaokroženo celoto. Šele ko smo zaključevali pesmi, se nam je utrla ta ideja z zvonovi, kar malo negira tisto o konceptualni plošči (smeh).

Črno, ker Belo pri Šmarju

Sedem let je minilo od albuma Čista jeba. Sploh v zadnjem desetletju je sedem let več, kot se dejansko zdi. Marsikdo bi namreč rekel, da so od Čiste jebe minila, kaj pa vem, dobra tri leta…

(vskoči v besedo) Tudi mi bi tako rekli!

No, že kar kmalu po Čisti jebi sem slišal, da se bo naslednji album imenoval Črno na belem. Nato sem pokasiral, da se ne bo tako imenoval. Je bil naslov albuma (pre)veliko izhodišče?

Ko smo začeli delati komade z namenom, da bomo slej ko prej posneli album, smo vadili pri Igorju (Oraču, bobnarju, op. a.) v vasi z imenom Belo pri Šmarju pri Jelšah. Ko so se komadi razvijali, smo videli, da je v plošči koncept in da gremo direkt na aktualni čas in zadnje lastne iluzije, ki jih v teh letih najbrž že opuščamo.

Ko so se komadi razvijali, smo videli, da je v plošči koncept in da gremo direkt na aktualni čas in zadnje lastne iluzije, ki jih v teh letih najbrž že opuščamo.

Torej, da gremo neposredno v črno.

Zakaj se mi zdi, da je Joj joj joj, res oster šus od komada, kjer se refrena morda namerno ne da čisto razumeti, nastal čisto na koncu? Morda zaradi mask?

Nastal je že pred tremi leti, ko sem napisal besedilo in je nastala tudi glasbena podlaga. Slovenske strahove pred begunci in globalne strahove pred globalnim segrevanjem in generalno katalizmo – »vampir se prebuja / zobe si brusi / večnost ponuja«  –  sem zložil že pred nesrečno korono. Ko je prišla epidemija, sem zamenjal le zadnjo kitico. Zato se tako zdi (smeh).

O kom ali čem je Čavun?

Skoraj polovica albuma je že slišanega, saj ste sproti izdajali posamezne komade, čisto vsi so postali Popevka tedna na Valu 202. Ne morem pa mimo še neizdane pesmi Čavun. Ko sem jo prvič slišal, sem se, po mariborsko, »vlego«. Diši po Čisti jebi, ki je tekstovno precej žalosten komad, naj zveni še tako veselo. Je Čavun smešen, ker je o določeni osebi?

Em… Ne, ni o določeni osebi. Napisal ga je Jernej (Dirnbek – Dimek, op. a.), zato bi bil on bolj kompetenten sogovornik. Vem pa dovolj, da govori o mentalnem stanju, ki ga opisana oseba pooseblja.

Ker, pardon za direktnost, ampak meni je delovalo v drugi kitici, kot da je pesem o aktualnem premieru?

Ne, ne, ni, daleč od tega.

Saj ne pravim, da je, samo glede na nekatere vaše tekste v preteklosti, me res ne bi presenetilo, če bi bil. Čeprav po drugi strani komad, ki govori o majhnem lulčku…

Razumem, kje bi lahko iskali obraz iz televizije. Ampak saj ne govori o tipu, ki ima malega lulčka.

Ne, pač misli, da ga (n)ima.

Misli tako, točno (smeh).

Dimek: Janez, Zmago, Aleš

Na tej točki smo naknadno poklicali Jerneja Dirnbeka – Dimeka, avtorja teksta, o čem govori Čavun. Dimek, o čem govori komad?

Dimek: Čavun je komad o vsakdanjem človeku, ki ima toliko slabo samopodobo ali pa ga mučijo strahovi, da razloge, zakaj mu gre v življenju kaj narobe, išče drugod – ne v sebi. Svojo nestrpnost izraža do velikosti gostilniškega omizja. No, za razliko od njega imamo pa par ljudi, ki to izkorišajo na drugačen način.

Pesem nagovarja politike, ki imajo mnogo večji domet, ki prinaša posledice. Če sem pri običajnem človeku mislil, da ima pač napako, zaradi katere skrene v nestrpnost, imajo politiki tako nizko stopnjo morale, da so za poceni točke pripravljeni narediti marsikaj.

Pesem nagovarja politike, ki imajo mnogo večji domet, ki prinaša posledice. Če sem pri običajnem človeku mislil, da ima pač napako, zaradi katere skrene v nestrpnost, imajo politiki tako nizko stopnjo morale, da so za poceni točke pripravljeni narediti marsikaj.

Kateri politiki? Tudi premier?

Dimek: Temu politiku lahko rečeš Janez, Zmago, Roman, Aleš, upam da se bo kdo prepoznal. Omenjeni pa je med kandidati, da.

Je lahko po Čisti jebi tudi Čavun hit? Kljub mariborski »tiča vun« domislici?

Dimek: Ima podobno lahkotnost, je oziroma bo pa razlika, da si pri Čisti jebi vsakdo zapomni tisti dve besedi v refrenu.

Ko stari prdci morajo

Tonč, Če se ozreva nazaj na diskografijo Mi2, me zanima, kam spadata Čavun in Joj Joj Joj v primerjavi s preteklimi družbenokritičnimi komadi tipa Heroji srednjega razreda ali Dobrodošli na dvor.

Pri Herojih srednjega razreda so bile tesnobe morda malenkost bolj splošne in imaginarne. Z Joj Joj Joj so pošasti dobile konkretne obraze, s Čavun pa konkretiziran lik na drugi strani, ki si obraze predstavlja in vidi strahove, ki jih morda sploh ni. Joj Joj Joj in Čavun sta si zato zelo neposredna.

Če bi si sam sicer želel, da bi bilo takšnih komadov več…

(vskoči v besedo) Oh, saj to vemo že lep čas, haha.

Me zanima, če je v preostalih komadih, ki na plošči prevladujejo, znova poudarjena in neizbežna nostalgija izhod, pobeg, zavetje?

V osnovi smo mi kot petdesetletni dedci, ki ne živimo več rock’n’roll življenja, če smo ga kadarkoli sploh živeli, nagnjeni k bolj osebnim pesmim. To smo bolj mi. Ti neki ‘ausdrucki’ v angažiranost, kritiko in punk pa izhajajo iz tega, ker nas ‘pizdijo’ stvari, ki jih na noben način ne moreš spremeniti. Ne vplivaš. Lahko pa izraziš svoj odnos.

Ti neki ‘ausdrucki’ v angažiranost, kritiko in punk pa izhajajo iz tega, ker nas ‘pizdijo’ stvari, ki jih na noben način ne moreš spremeniti. Ne vplivaš. Lahko pa izraziš svoj odnos.

Ker obenem vidimo, da mladincev, ki bi se na ta način lotevali stvari, ni. Očitno moramo mi, stari prdci, narediti punk komad. Ne pravimo, da nekdo mora, itak ne bo zaleglo, ampak čutimo se dolžno, da malo brcnemo tega mrtvega konja.

Blues na žlico

So lahko tudi komadi, kot je Ljubezen na žlico, čeprav nudi zavetje, nostalgijo, vsakdanjost, po svoje upor?

Zanimivo… To je prvi komad, ki ga nisva napisala ne Jernej ne jaz, temveč Egon (Herman – Srajca, kitarist, op. a.). Gre za generacijski komad, ki je na nek način resignacija, torej sprijaznjenost s tem, da ne boš nikdar več star dvajset, kvečjemu bo šlo samo še na slabše, pa vendarle ohranja pozitivo in nek smisel, da je v vsakem življenjskem obdobju treba najti neko motivacijo in radosti. Saj gre tudi za samoironičnost, ženske se s tem ne bodo strinjale, ampak je ljubezenska pesem.

Zakaj se ne bodo strinjale?

»Ker je blues (smeh).

Črno na belem ima komade, ki govorijo o obrabljenim peugeotih, brezah, žlicah, pomladi… Kaj je to za Mi2? Nuja?

Ja, nekatere pesmi so lirične, kot je Lanski sneg. Saj mi smo itak bili nagnjeni k nostalgiji, tipičen primer je Sladka kot med, ki je nostalgičen komad. Ko človek pri petdesetih govori o ljubezenski liriki, v glavnem zahaja v preteklost.

Ja, nekatere pesmi so lirične, kot je Lanski sneg. Saj mi smo itak bili nagnjeni k nostalgiji, tipičen primer je Sladka kot med, ki je nostalgičen komad. Ko človek pri petdesetih govori o ljubezenski liriki, v glavnem zahaja v preteklost.

Kar je popolnoma normalno. Smo pa tudi malo zviti, malo oportunistični: to so še vedno pesmi, ki sežejo do ženskih src. Ženske predstavljajo velik del našega poslušalstva.

Kako velik? Sam bi, preko palca, ocenil, da skoraj polovico?

(dolg premislek) Rekel bi, da smo skoraj spolno uravnotežen band (smeh).

Že Čista jeba je šokirala

Je Čavun hit, ki se lahko vrti na radijskih postajah?

Jaz si hitov že pred Čisto jebo nikdar nisem upal napovedati. Po Čisti jebi pa sploh ne, ker sem bil zelo skeptičen do komada, ker sem sam tuhtal, da morda sploh ne bi bil na plošči. Kar bi itak bila čista neumnost.

Em… Bil je naslovni komad. Ima tri milijone ogledov na youtubeu!

Ja, saj! Po tem orto hita nismo imeli, čeprav so se vsi izdani singli doslej čisto vredu vrteli. K orto hitu dejansko niti ne stremimo, niti ga ne znamo narediti, delamo, kar je všeč nam, ne pa nekaj, kar bi izpolnilo algoritme.

Je pa res, da če že katera komada potencial za hit, sta to Čavun in Počasi Matilda, s katero se lahko vsi poistovetimo.

Je pa res, da če že katera komada potencial za hit, sta to Čavun in Počasi Matilda, s katero se lahko vsi poistovetimo.

Koliko verjetno je torej, da bo to res zadnja plošča?

Zmeraj, ko končamo ploščo in damo skozi dolgotrajno fazo snemanja, tokrat celo sedem let, imaš občutek, da si povedal res vse. In da ta ekipa nima več česa več povedati in da smo iz arzenala povedali vse, kar se da. Z reciklažo vred. Sam mislim, da je plošča kvalitetna, zrela, nismo šli nazaj, vsaj vzdržujemo nivo. Smo band, ki bo v povprečju štel že 50 let in se avtorska utrujenost pozna. Tako bom rekel: če bomo čakali še sedem let, bomo čakali v neskončnost.