Z ljubeznijo do tehnike ga je navdušil njegov dedek, nato pa je njegovo navdušenje nad fotografijo raslo do te mere, da je postalo njegov poklic. Po končani diplomi iz grafičnega oblikovanja se je zavedal, da se bo v stroki težko zaposlil, zato se je Ernad Ihtijarević iz Fojnice v Bosni in Hercegovini odločil, da se preizkusi na mednarodnih razpisih. Svojo kariero je pričel v tujini, kjer je več let uspešno delal kot glavni fotograf in snemalec ter s križarko obiskal približno dvajset držav na štirih celinah. Pot ga je zaradi ljubezni pripeljala v Maribor, kjer ostaja zvest svojemu poslanstvu še naprej. V objektiv ujame vse, kar mu prekriža pot, tudi svojega štirinožnega prijatelja, najraje pa spoznava ljudi, ki jih poskuša ujeti v objektiv.
Kdaj ste se prvič srečali s fotografijo?
Moj največji vzor je bil moj dedek, ki je bil radio amater. Ko sem bil majhen, me je to nadvse fasciniralo. Tehnologija me je pritegnila, mama me je zato vpisala v glasbeno šolo in na tečaj informatike. Spomnim se, da ko sem prvič videl grafike neke igrice na črnem monitorju, so me tako prevzele, da sem opravil vse mogoče diplome iz informatike. Kasneje, ko so se pojavili telefoni in fotoaparati, je imela moja mama majhno kamero, sem jo prepričal, da jo je zamenjala fotoaparat za tistega, ki je spominjal na pravi profesionalni fotoaparat, kjer je mogoče tudi gledati skozi lečo in slikati.
Kasneje so se pojavili telefoni s kamerami in še vedno imam doma 20 zgoščenk fotografij, ker sem navdušeno dokumentiral vse svoje prijatelje in naša druženja. Ko me je mama pri 18 letih vprašala, če bi opravljal vozniški izpit, sem rekel, da bi denar raje porabil za nakup fotoaparata. Tako se je tudi zgodilo, izpit sem opravil pri 25 letih, takrat pa kupil svoj prvi profesionalni fotoaparat, rabljenega Nikona. Srečo sem imel, da sem imel vedno starejše prijatelje, ko sem kupil fotoaparat sem se tako družil s starejšim prijateljem, ki mi je takrat veliko pomagal in me naučil osnove. Takrat še namreč ni bilo nobenih posnetkov na internetu, tečajev in podobnega.
Kdo je bil vaš prvi model?
Pri mojih 18 letih je bil moj 9-letni brat moj vztrajni in potrpežljiv model. Za ozadje sva imela odejo, luči so bile halogenske, zato je bil ves poten, a je bil zelo potrpežljiv, ko sva ustvarjala.
Kako se je začela vaša pot s fotografijo?
Obiskoval sem klasično gimnazijo, nato študiral multimedijo na grafični fakulteti. Diplomiral sem iz fotografije leta 2011, istega leta pa se zaposlil na križarki. Na razgovor sem moral v Zagreb, ker v Bosni takšnih agencij nismo imeli, niti pomorske knjižice ne, zato moje delo ni bilo nikjer zabeleženo, kot bi delal na črno. V prvem krogu sem bil izbran, nato sem šel takoj v ZDA. Tam sem opravil treninge, izpit in se praktično drugi dan zaposlil na ladji. Istega dne, ko sem prišel na ladjo, sem pričel z delom. Če prideš ob 10-ih zjutraj, se stuširaš in greš takoj na delo.
Kakšno je bilo vaše delo na križarki?
Delal sem na Celebrity Cruises, zaposlen sem bil kot uradni fotograf, nato še snemalec. Slikal sem goste, na ladji je približno 5000 ljudi, 1300 osebja in 3000 gostov. Vsakih 12 dni se ljudje menjajo. Slikal sem jih na vhodu, ko smo se ustavili v pristanišču in vsaka oseba se je morala fotografirati. Vse fotografije smo kasneje tudi natisnili. Povprečno je 15.000 do 17.000 fotografij na 12 dni potovanja, 15 je povprečno fotografov.
Je dovoljeno goste fotografirati kadarkoli ali ob točno določenih situacijah?
Ne, goste je treba predhodno seznaniti s fotografiranjem, sicer pa se dela studijsko. Za vsak kabel smo morali vedeti, kje je. Fotografije se ne brišejo ali popravljajo. Ena fotografija je približno 30 dolarjev, fotograf pa mora opraviti določeno normo fotografij, od prodaje dobi tudi določeno provizijo. Za 300 dolarjev je nekdo dobil vse fotografije s križarjenja, za recimo 500 fotografij. Obstajali so ljudje, ki so nosili cele vreče fotografij domov. Ničelna toleranca je do alkohola in drog, sicer pa velja dva verbalna opomina, pisni opomin, nato moraš domov. Je pa zanimivo to, da si lahko opomin dobil tudi zato, če težkih stvari nisi pravilno dvigoval, torej da ne dviguješ iz hrbta, ampak samo z rokami. Skrbijo namreč, da se ne bi poškodoval, saj zato trpi tim, oni pa morajo plačevati visoke stroške zdravljenja. Ves čas si pod kameram, zato moraš paziti, kaj delaš. To je bila vojska, visoki standardi so tudi pri osebni urejenosti. Sprva je velik pritisk, a nato se navadiš.
Kako poteka delo fotografa?
Lahko fotografira na palubi, v notranjem studiu, včasih smo šli tudi v pristanišče in slikali goste ob prihodu in odhodu z ladje. Fotograf ima normo posneti recimo 500 fotografij, a zaplete se, ker mora fotograf ljudi povabiti v studio na slikanje. Ljudje se nočejo fotografirati, zato moraš komunicirati z njimi, a ne smeš se jih dotikati, se šaliti z njimi ali podobno. Na večerji je recimo 800 oseb, prvo formalno noč slikaš posameznike ali pare. Ko začneta jesti, vprašaš, če lahko posnameš fotografijo, narediš eno fotografijo, drugo, eno skupaj, konec. Ko se gost želi pogovarjati, ne smeš nadaljevati.
Najti moraš prav ravnotežje med komunikacijo, a da se ne zapleteš. Nekaterim je to peto križarjenje, zato so že naveličani, nekateri ne znajo dobro angleško, a z vsemi moraš znati komunicirati. Nikoli nisi ujel pravega pristopa. Najtežje je slikati v restavraciji, najlažje pa v studiu. Tudi na terenu, ko čakaš ljudi ob vstopu in izstopu iz ladje, moraš biti hiter in natančen.
Ste prejeli kakšno nagrado?
Dobil sem prost dan, a to je pravzaprav pomenilo prosto popoldne. Sicer pa je bil s prostim dnem nagrajen najboljši fotograf v restavraciji. Sicer pa sem se v restavraciji dobro znašel, bil sem hiter, poznal poze in imel kar dober pristop. Najbolj neuporabne fotografije in najtežje so bile fotografije gostov ob vhodu in izhodu z ladje, prilagajati se moraš velikosti skupin, svetlobi, pogojem. Nekateri se nikoli ne navadijo.
Koliko časa ste delali na ladji?
Pogodba traja od šest do osem mesecev za fotografe. Trikrat zapored sem bil na ladji po osem mesecev, vmes sem se vrnil domov za mesec in pol ali dva.
Kako ste se fizično privadili na delo na ladji?
Bil sem prvič zares na letalu, pravzaprav na štirih letalih, nato pa takoj šel na križarko, zato je bilo zame naporno menjati vse časovne pasove, ko sem prišel na ladjo sedem dni nisem slišal, ker nisem izenačil pritiska. Vse naenkrat je velik napor, torej nisi vajen hrane, pa vode. Čeprav sprva ne čutiš, ti organizem nekako sporoči, da s teboj ni nekaj vredu. Po prvih dveh mesecih so mi recimo pričele krvaveti dlesni. Rekli so mi, da je to zaradi destilirane vode. Ko sem začel kupovati vodo, so se težave nehale.
Posadka na križarki, s katero je potoval Ernad.
Kaj pa psihične težave, ste pogrešali dom, družino, prijatelje?
Deloma, a delal sem to, kar sem želel, zato mi je bilo veliko lažje. Če delaš recimo kot natakar ali sobarica in si v to primoran, pa je vsekakor težje. Sicer pa se tudi vrniti ne moreš, oziroma se ne izplača. V mojem primeru je bilo tako, da sem moral takoj kupiti uniformo za 700 dolarjev in kamero, ki mi je nato ostala. Torej približno 2000 dolarjev potrebuješ za prihod na ladjo, za treninge, uniformo, kamero. Ta dolg moraš odplačati, zato se ti ne izplača vračati domov.
Kakšni so bili pogoji bivanja na ladji?
Na križarki se je bilo težko sprva znajti, ker si je vse tako podobno. Naše kabine so bile v kleti, torej brez oken, v velikosti približno dva kvadrata, posteljo si moral dvigniti, da si imel dostop do hladilnika, v katerega je bilo mogoče shraniti recimo štiri Heinekene. Ko smo jedli kosilo recimo, je bila na vsakih nekaj minut tema, ker so bili zunaj tako veliki valovi, da so zatemnili ves prostor.
Zakaj ste nehali z delom?
Četrto pogodbo bi podpisal, če bi šel na križarjenje na Aljasko, to je moja neuresničena želja. Po drugi pogodbi lahko podaš prošnjo, kam bi želel potovati. Obljubili so mi pot na Aljasko, a je nato tja šla moja kolegica, jaz pa domov.
Katere države ste prepotovali?
Prepotoval sem vse kontinente. Po sedmih dneh, preživetih v Miamiju na pripravah, sem se vkrcal v glavno pristanišče in odplul na Karibe. Dva tedna sem bil na križarjenju po Karibih. Nato smo osem dni preživeli na morju in potovali po Evropi. Med prvo pogodbo sem obiskal Portugalsko, Španijo, Grčijo, Italijo, Francijo, Hrvaško, Črno goro, Turčijo, Egipt, Indijo in Združene arabske emirate. V drugem sem bil v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem, Norveškem, Švedskem, Finskem, v Estoniji, Angliji, Ukrajini, Bolgariji in Rusiji. Štirikrat sem bil na čezoceanskem križarjenju, kar pomeni štirinajst dni na morju, ne da vidiš kopno.
Kraji, ki jih je Ernad obiskal s križarko.
Kje vam je bilo najbolj všeč?
Na Norveškem zaradi lepe narave in ugodne klime, ker ni bilo prevroče. Fotograf ima namreč vedno veliko torbo, ves čas je oblečen v črnino, zato mi vročina ni ustrezala.
Ste imeli v času dela na ladji dekle, kako ste ohranjali partnerski odnos?
Ves čas sem imel pravzaprav zvezo preko interneta. Moje takratno dekle je takrat študiralo v Mariboru. Spoznala sva se preko interneta in tako začela zvezo. Takrat mi je to ustrezalo. Pogovarjala sva se preko mailov. Mail sem preverjal enkrat na deset dni. Internet je bil zelo počasen na križarkah, to je satelitski internet.Tudi komunikacija preko Facebooka je izgledala takole, da sem najprej na računalniku sestavil besedilo in ga nato samo prilepil vsem osebam, s katerimi sem bil v kontaktu. Po dveh letih sva se nato z dekletom srečala v živo. Njeni starši so imeli vikend v Bosni. Sedem dni sva bila skupaj, takoj sem jo pripeljal domov, moja mama je mislila, da sem se poročil. Nato sva šla skupaj v Slovenijo. Tri mesece sem lahko bil v Sloveniji brez vize, nato sem se moral za tri mesece vrniti v Bosno. Ta postopek sva nekajkrat ponovila.
V Slovenijo ste torej prišli zaradi dekleta, zaradi ljubezni?
Res je, najprej sva živela v študentskem domu, nato sva najela stanovanje, kasneje pa se razšla. Službe sprva nisem niti iskal, ker sem bil prepričan, da je ne bom dobil. Rekel sem si, da me zagotovo ne bodo zaposlili, ker ne znam jezika. V Bosni znam jezik, pa nisem dobil službe, zakaj bi mi uspelo tukaj? Kasneje pa sem se vendarle prijavil na razpis in čez dva dni dobil pogodbo. Tako sem ostal tukaj. Delal sem z različnimi podjetji, a se nato osamosvojil.
Nedavno ste odprli lasten studio na Trgu Leona Štuklja 5. Od kod odločitev, da greste na svoje?
Na neki točki sem se odločil za samostojno pot in zbral pogum, da odprem svoj studio in začnem na svojem. Ne bom rekel, da je bilo preprosto, a se že poznajo rezultati. Trenutno sodelujem z različnimi podjetji in pravzaprav opravljam svoj poklic, sem fotograf in snemalec. Vedno ponudim poleg snemanja tudi skupinske fotografije, portrete osebja in obdelavo fotografij. Seveda pa rad fotografiram tudi stranke, ki pridejo k meni na slikanje. Občutek je popolnoma drugačen. V vsem tem času se mi je nabralo tudi veliko opreme, za katero v stanovanju nisem imel več prostora, zato je foto studio uporaben tudi za to.
Kakšne vrste fotografije ustvarjate?
Portretne in fotografije produktov. Najraje fotografiram portrete, pa tudi dogodki so zanimivi, saj gre za ujet trenutek. Rad fotografiram tudi poroke, kjer gre prav tako za trenutke, ujete v objektiv.
Kaj je potrebno, da nastane iz fotografije dober portret?
Fotografiranje lahko traja tudi več ur, da je uporaben recimo par fotografij. Če so nastavitve pred in med samim slikanjem dobre, je potem manj dela pri obdelavi fotografij. Zagotovo toliko časa, kot fotografiraš, izbor fotografij tako dolgo obdeluješ. Res je, da sem tudi pri samem fotografiranju premišljen. Na nekem dogodku, ko recimo nek drug fotograf posname 5000 fotografij, jih jaz posnamem le 900.
Kako težko je biti konkurenčen in vztrajati pri poklicu, kjer pa je veliko tudi amaterjev?
Res je, dandanes ima že pravzaprav vsakdo malo boljši telefon, s katerim lahko posname solidne fotografije. Prav zaradi poplave telefonov, kjer ima večina telefone in slika s telefoni, mora biti moj finalni produkt zaradi opreme boljši kot recimo produkt nekoga, ki snema s telefonom. Veliko se izobražujem, gledam aktualne trende, gledam tečaje in poskušam slediti smernicam.
Ernad je svoj studio nedavno odprl na Trgu Leona Štuklja 5 v Mariboru, k sodelovanju pa vabi nove stranke.
Njegovo delo lahko spremljate tudi prek socialnih omrežij.
Opažam, da se pojavlja tudi veliko ljubiteljskih fotografov, ki si kupijo nekaj osnovne opreme, posnamejo nekaj fotografij in že želijo živeti od fotografije. Odprejo spletno stran, začnejo tržiti svoje storitve, a morda nimajo niti osnovnega znanja in predpogojev, da bodo fotografije dobre. Takšni ljudje nato ponujajo za svoje storitve veliko nižjo ceno, zato ostali nismo konkurenčni. Na koncu se zgodi, da stranka nima dobrih fotografij in ni zadovoljna, fotograf je dobil plačilo, ne pa tudi priporočil, jaz pa sem ostal brez stranke. Res pa je, da vedno več ljudi ceni kvaliteto in izkušnje.
Ste želeli preizkusiti kdaj kakšno drugo tehniko?
Pred desetimi leti me je zelo zanimala tako imenovana “time-lapse” (fotografija z zamikom, op.a.) in nočna fotografija. Gre za fotografijo, ki jo kamera vidi popolnoma drugače kot fotograf. Ta fotografija me je zelo pritegnila, recimo snemaš tri ure sončni zahod, nato pa si ga ogledaš v desetih sekundah.
Koliko časa ste že v Sloveniji, v Mariboru, kako vam je všeč? Nameravate ostati tukaj?
Maribor je moje mesto, tukaj sem že približno pet let. Sedaj mi je lažje, ko je minila tudi epidemija, ko sem se naučil več jezika, privadil življenju tukaj, spoznal prijatelje. Imam srečo, da sem našel tukaj prijatelje, ki so me podpirali in mi nudili pomoč, ko sem jo potreboval. Veliko prijateljev imam tudi blizu, ki živijo v Nemčiji ali Bosni. Upam, da se vse umiri, ker sem bil v preteklih treh letih pet dni doma. To, kar je težko, te včasih spodbuja, da se trudiš in greš naprej.
Lahko v prihodnje pričakujemo kakšno vašo razstavo?
Mislim, da bo počasi čas za razstavo ljudi okrog mene. Če poznam osebo, približno vem, kako bi ga lahko interpretiral dvodimenzionalno. Marsikoga odkrijem in spoznam skozi objektiv. V vsakem fotografu je malo psihologa in veliko potrpežljivosti.
