DNEVNA: “Univerza se želi odpreti v evropski prostor in pridobiti najkakovostnejše študente in študentke ter profesorje in raziskovalce”

Univerza v Mariboru je s svojimi 17 članicami in dvema drugima članicama, gre za 17 fakultet, Univerzitetno knjižnico Maribor in Študentske domove, ter več kot 14.000 študenti druga največja univerza v Sloveniji. Hkrati je edina univerza, ki večinsko deluje v vzhodni kohezijski regiji. Poslanstvo univerze je že od nekdaj družbena odgovornost, hkrati pa odgovor na potrebe gospodarstva, lokalne skupnosti in nenazadnje civilne družbe, čemur univerza tudi pod vodstvom rekforja prof. dr. Zdravka Kačiča uspešno sledi. Ustvarja nova področja delovanja, preizkuša nove metode študija in išče nove načine povezovanja z okoljem, na mednarodnih lestvicah pa se v zadnjih letih uvršča med štiri odstotke najboljših univerz na svetu. Obenem je na ravni celotne institucije uspešno prestala izzive nedavne epidemije, a se zdi, kot da se pravi izzivi, ki jih prinaša naraščajoča globalizacija, digitalizacija in potrebe po hitrih odzivih na potrebe gospodarstva in družbe šele prihajajo.

Epidemija je za nami. Kako je vplivala na delovanje Univerze v Mariboru?

Epidemija je celotno družbo zelo presenetila. Na univerzi smo morali odreagirati hitro. Univerza je bila soočena s stanjem razglašene epidemije sredi investicijskih projektov, kar se je izkazalo kot določena prednost, ker smo pred tem v večji meri obnovili potrebno računalniško infrastrukturo in tako kakovostno v kratkem času prešli na izvajanje študijskega procesa na daljavo. Kot se je kasneje pokazalo, ima izvajanje študija in drugih dejavnosti na daljavo prednosti in slabosti. Najpomembneje je, da smo ohranili želen nivo kakovosti izobraževanja in raziskovanja, kar je bil naš primarni cilj. Kar lahko prepoznamo kot negativno, glede na dolžino trajanja takšnega stanja, je pomanjkanje socialnega vidika in mreženja študentov v času izvajanja pedagoškega procesa.

Veliko težav se je pokazalo med študenti, in sicer v kako zelo raznolikih in težavnih razmerah so pravzaprav morali delovati. Od tega, da na primer niso imeli kam iti, torej v študentske domove, do tega, da so imeli doma družino z majhnimi otroki, zaradi česar niso imeli zagotovljenega podobno kakovostnega okolja za študij kot v času normalnega delovanja družbe. Menim, da smo kljub temu uspešno premagali te izzive, hkrati pa nam je to omogočilo uvid v prihajajočo digitalizacijo. Soočili smo se namreč z razmerami, kjer smo lahko preverili svoje tehnične zmožnosti in dobili vpogled v to, kako se moramo reči lotiti v prihodnje, saj bomo v Evropi v naslednjem desetletju pričeli intenzivno naslavljati proces digitalizacije.

Verjamem da, ko se bomo vrnili na običajen način dela, lahko v določenih elementih uporabimo pridobljene izkušnje in še dvignemo raven kakovosti izvajanja pedagoškega procesa z uporabo možnosti, ki so bile razvite, kot na primer z večjo odprtostjo posameznih študijskih vsebin za sodelovanje strokovnjakov izven okolja univerze. Pokazalo se je namreč tudi, da s platformami, kot so MS Teams, Zoom in podobne, v študijski proces brez težav vključujemo tudi strokovnjake ali profesorje iz tujih okolij. Menim, da se bo ta vidik razvijal naprej.

Kakšna je torej vizija, strategija razvoja univerze?

Univerza v Mariboru bo sledila zastavljeni Strategiji razvoja univerze 2021-2030 in z izpolnjevanjem akcijskega načrta nadalje dvigovala kakovost izobraževanja, raziskovanja in prenosa znanja v okolje, ob močni vpetosti v mednarodni prostor ter aktivnim sooblikovanjem skupnega evropskega visokošolskega prostora. Pri tem bo pospešeno nadaljevala delo še na področju vseživljenjskega učenja, ki se prav tako intenzivno razvija tudi širom Evrope. Gre za izvajanje vseživljenjskega učenja preko koncepta mikrodokazil in delno mikrokvalifikacij. Mikrodokazila so ključna priložnost, da v večji meri naslovimo potrebe okolja in še posebej gospodarstva.

To so zaokrožene oblike študijskih vsebin, ki so ustrezno dimenzionirane preko točk ECTS ter akreditirane, s čimer dosegajo tudi potrebno verodostojnost. Tako lahko vsebinsko naslavljajo dokaj specifične potrebe posameznih področij iz gospodarstva, kar je velika priložnost za okolje. Na posameznih področjih lahko tako podjetja ali drugi deležniki v okolju v komunikaciji z univerzo identificirajo znanja, ki so zanimiva zanje, ta zaokrožijo v študijske vsebine v obliki mikrodokazil ter nato z dovolj veliko stopnjo zaupanja s strani uporabnikov in zagotovljeno kakovostjo s strani univerz ta znanja univerze ponujajo udeležencem tovrstnega izobraževanja ter s tem prispevajo k ohranjanju oziroma dvigu konkurenčnosti podjetij in organizacij, v katerih udeleženci izobraževanja delujejo.

Gre za koncept, ki se aktivno razvija v evropskem prostoru in kjer področje vseživljenjskega učenja s tem dobiva ustrezno organizirano obliko, ki bo širše prepoznavna. Upam, da bomo v prihodnje uspešni v komunikaciji s ključnimi deležniki iz gospodarstva, da bodo nov sistem prepoznali in s tem pridobili tisto odzivnost visokošolskega izobraževanja na potrebe gospodarstva, ki si jo želijo in na katere nujnost opozarjajo.

Mikrodokazila so torej dolgoročna strategija univerze na področju vseživljenjskega učenja, h kateri bo pristopila?

Res je, gre za dodatek k osnovnemu poslanstvu, torej izobraževanju v okviru akreditiranih študijskih programov, ki jih seveda vsako leto dopolnjujemo in posodabljamo. To je živ proces, ne moremo pa v teh študijskih programih tako specifično naslavljati potreb, ki jih imajo posamezna podjetja v slovenskem prostoru, kjer delujejo na nekem ožjem področju. Z mikrodokazili pa to lahko dosežemo, kajti gre za bistveno manjši obseg znanja. Posameznik, ki uspešno opravi izobraževanje, dobi ustrezno dokazilo, s katerim lahko pristopi k delodajalcu in dokaže svoje kompetence. Mikrodokazilo lahko pozneje dobi še širše razsežnosti, ne samo to, da delodajalec zagotavlja, da bo znanje njegovih zaposlenih preko tovrstnega dopolnilnega izobraževanja lahko zmeraj ustrezno osveževal in bo tako lažje ohranjal svojo konkurenčnost, pač pa bodo lahko tudi študenti oziroma diplomanti, ki bi se želeli zaposliti v nekem podjetju, pridobili ustrezno mikrodokazilo in se uspešneje potegovali za službo, s tem da bodo dokazovali svoje dodatne usposobljenosti. Podobno velja tudi za druge iskalce zaposlitev. Na tem mestu je veliko možnih interesentov, ki bi se želeli obogatiti z dodatnimi znanji, ponujenimi v takšni obliki.

Na tem mestu se torej jasno implementira vloga univerze kot odgovor, pomoč gospodarstvu in razvoju. Je to tudi odgovor na aktualno stanje pri nas, vemo, da se veliko študentov, ki zaključijo študijski proces v Sloveniji, zaposli v Avstriji? Ima univerza kakšno strategijo, da bi dober kader obdržali pri nas?

Zagotovo je to eden ključnih problemov, ki se ga zelo dobro zavedamo, saj se še posebej v severo-vzhodni Sloveniji soočamo z negativnimi trendi izseljevanja in zaposlovanja v tujini, ki puščajo neželene sledi v naši družbi. Močno si prizadevamo, da bi ta trend ustavili. Tudi z Mestno občino Maribor in širšo regijo na tem nivoju zelo dobro sodelujemo. Je pa za zaustavitev ter zasuk tega trenda ključen element predvsem ta, da v naši regiji ustvarimo možnosti, da bodo naši diplomanti lahko pričakovali podobna delovna okolja s podobnimi izzivi in zahtevami, kot jih lahko najdejo v sosednji Avstriji ali v širšem evropskem prostoru oziroma globalno.

Torej, pri nas moramo ustvariti okolje, da se bodo naši diplomanti v večji meri kot doslej lahko zaposlovali v podjetjih v lokalnih okoljih, ki bodo sposobna ustvariti veliko dodano vrednost in biti mednarodno konkurenčna. Če lahko ustvarijo dodano vrednost v tujini, ne vidimo razloga, zakaj tega ne bi ustvarjali v lokalnem okolju, ki pa jim mora ponuditi te možnosti preko različnih mehanizmov in spodbud.

Univerza ima pomembno vlogo predvsem na področju delovanja start up podjetij ob pomoči države, ki vlaga v tovrstne aktivnosti in jih dolgoročno podpira. Nekaj takšnih mehanizmov že imamo, kot recimo Tovarna podjemov, ki zelo uspešno deluje na tem področju, nimamo pa celovito zaokroženega sistema in ravno ta problem smo naslovili s konceptom INNOVUM podporno okolje, kjer na evropsko primerljiv način, prilagojen za naše razmere, želimo zagotoviti mehanizem, s katerim bi lahko ustvarili ustrezne razmere. Seveda pa mora država to prepoznati in ustrezno podpreti. Koncept INNOVUM predstavlja odgovor na kritiko, ki so jo evropski recenzenti, glede na pomanjkanje tovrstnega sistema v Sloveniji, izrekli že leta 2019.

Kaj je osnovni namen INNOVUM-a, kako pravzaprav deluje?

INNOVUM je platforma. Definirali smo koncept, v katerega vključujemo vse potenciale Univerze v Mariboru. Zavedamo se, da imamo kot največja univerzitetna inštitucija v kohezijski regiji Vzhodna Slovenija preko 1000 raziskovalk in raziskovalcev in obenem odgovornost, da temu okolju dajemo ne le diplomantke in diplomante, ampak tudi ustrezna znanja, ki jih na univerzi generiramo z raziskovalnim delom, jih pretakamo v pedagoški proces in jih posredujemo okolju. Vendar je sistem, ki je trenutno temu namenjen, razdrobljen in ne naslavlja vseh tistih elementov, ki bi jih kot univerza lahko v največji možni meri dajali okolju, to pa je vezano predvsem na visoke tehnologije. Ravno zaradi tega smo zasnovali koncept INNOVUMa, ki vključuje tri ključne dejavnike, ki so: raziskovalna infrastruktura, človeški viri in INNOVUM podporno okolje.

Cilj je, da bi preko teh treh stebrov vse povezali v sistem, ki bi učinkovito generiral novo znanje in ga pretakal v okolje preko diplomantk in diplomantov, preko INNOVUM podpornega okolja ter preko projektov. INNOVUM podporno okolje omogoča prenos znanja v okolje, s čimer predstavlja tretje poslanstvo univerze. Zasnovan je tako, da bo ob ustrezno postavljeni infrastrukturi podjetjem in drugim organizacijam ponujal možnost vzpostavljanja neposrednega stika z univerzo na način, da bi ob direktnem stiku najlažje prepoznavali priložnosti, jih povezovali s potenciali univerze ter preko tega dogovarjali izvedbe različnih projektov.

Prav tako bo predstavljal vstopno točko za podjetja – predvsem mala in srednja podjetja – in nudil pomoč pri zaščiti njihove intelektualne lastnine, uporabi raziskovalne infrastrukture, razvoju prototipov ipd. Univerza se osredotoča predvsem na visokotehnološke vidike tovrstnega razvoja, ker razpolaga s kritično maso raziskovalnega potenciala in vrhunsko raziskovalno opremo. Prav v letošnjem letu v veliki meri zaključujemo izvajanje projekta RIUM z nekaj manj kot 30 milijoni EUR investicij, s čimer smo pridobili vrhunsko raziskovalno opremo, s katero lahko naslavljamo nove, višje, ambicioznejše cilje. Vsa oprema znotraj tega sistema je na voljo tudi vsem podjetjem. Tovrstno sodelovanje želimo učinkovito podpreti prav preko INNOVUM podpornega okolja.

S podporo univerze torej že poteka kreiranje visokotehnoloških podjetij ali je to šele dolgoročni cilj INNOVUM-a?

Ne, Univerza v Mariboru je izšla iz gospodarstva in ves čas zelo tesno sodeluje z gospodarstvom, vendar to sodelovanje ni tako organizirano in sistemsko spodbujano, kot bi si želeli. Tipičen primer je podjetje Skylabs, ki zelo uspešno deluje na področju vesoljskih tehnologij. Lastniki in zaposleni so večinoma diplomanti naših fakultet. To je tudi primer, kako lahko okolje, ki ponuja določeno dovolj visoko tehnološko znanje in privablja v to okolje ustrezne visokokvalificirane kadre, pripelje nazaj inženirje, ki so se pred časom zaposlili v Avstriji, ker pri nas te priložnosti ni bilo. Kar nekaj naših študentov je po zaključku študija namreč šlo iskat službo v Avstrijo, a so se vrnili in se zaposlili v tem podjetju, ki deluje izjemno uspešno.

Na kakšen način nove investicije privabljajo nove študente, tudi iz mednarodnih okolij?

Univerza je inštitucija, na katero prihajajo študentje po znanje, je pa tudi inštitucija, ki znanje hkrati tudi ustvarja. Če ustvari visokokakovostno znanje, ki je v nekem okolju edinstveno, potem je to tista vrednost, ki jo skozi študij velja pridobiti. To pomeni, da če izkazujemo raziskovalno odličnost na vseh področjih, ki jih pokrivamo, to zagotovo privablja domače in tuje študente ter profesorje, ki bi želeli delovati na takšni ustanovi. Zato se mi zdi tudi izjemno pomembno, da ustvarimo okolje, ki nam bo omogočalo doseganje še večje raziskovalne in izobraževalne odličnosti. V tem smislu je tudi pomembno, da je v nacionalnem programu visokega šolstva, ki je v fazi potrjevanja v Državnem zboru, zapisano, da je javna služba na področju visokega šolstva sestavljena iz izobraževalne, raziskovalne, umetniške in podporne dejavnosti, ki so med seboj enakovredne in neločljivo povezane. Univerza v Mariboru želi z izvajanjem projektov RIUM 1, HPC RIVR in RIUM 2 ter dvaindvajsetimi pripravljenimi investicijskimi projekti, s katerimi si želimo obnoviti, dograditi ali na novo izgraditi posamezne fakultete, povečati zanimivost naše univerze za domače in tuje študente ter sodelavce. Na tak način se povečuje zanimanje in posledično konkurenčnost univerze.

Kakšna je podpora države na ravni raziskovalne dejavnosti?

Zagotovo je bila to težava dolga leta, vendar je potrebno reči, da je bila v zadnjih letih izkazana dejanska zavezanost vsakokratne vlade slediti ciljem Evropske unije, ki poudarjajo pomembnost vlaganja v univerze. Tako tudi v Sloveniji beležimo dvig finančnih sredstev, ki so vložena v izobraževalno in raziskovalno dejavnost. Res je, da smo že v Nacionalnem programu visokega šolstva 2011 do 2020 zapisali, da bomo do leta 2020 namenjali raziskovalni in izobraževalni dejavnosti po 1 odstotek BDP iz javnih sredstev, pa tega cilja žal nismo uresničili. Sedaj smo šele nekje na polovici. Z rastjo finančnih sredstev v zadnjih letih se že kažejo tudi prvi rezultati. S tega stališča je na državni ravni zaznati pomembno spremembo in podporo, želeli pa bi si, da bi razumeli, da je vlaganje v znanost ključno za napredek celotne družbe, pri čemer je ta prostor nujno odpreti tudi za zainteresirane tuje študente in raziskovalce.

V Evropi se je namreč z uvedbo bolonjske reforme pričela gradnja skupnega evropskega visokošolskega prostora, ki v tretjem desetletju bolonjske reforme stopa na pot institucionalizacije. Če je bilo v prvem desetletju izvajanja bolonjske reforme izvedeno formalno pravno poenotenje načina izvajanja visokošolskega izobraževanja in osnovnega okvira oblikovanja študijskih programov ter izvajanja študijskega procesa v evropskem prostoru, smo v drugem desetletju začeli to udejanjati predvsem preko projekta Erasmus, kjer smo si z izmenjavo študentov in priznavanjem njihovih pridobljenih znanj na partnerskih univerzah, univerze v evropskem prostoru priznavale primerljivo kakovost izobraževanja. V tretjem desetletju pa je predvsem s projekti evropskih univerzitetnih mrež jasno nakazana smer prehajanja na stopnjo, ko želimo poenotiti tudi druge standarde delovanja univerz.

Kakšna je vloga Univerze v Mariboru v sklopu federacije univerz?

Mariborska univerza sodeluje v projektu evropskih univerzitetnih mrež ATHENA, v katerem trenutno sodeluje sedem univerz iz sedmih držav članic EU. Pričakujemo, da se bo mreža v tem letu razširila še z dvema univerzama, ki smo ju povabili k sodelovanju. Prizadevamo si, da bi do leta 2025 ustanovili federacijo univerz, ki bo kot institucija ponujala študijske programe v evropskem in tudi širšem mednarodnem prostoru. Evropa se sooča s pomembnim odlivom možganov in preko tega koncepta poskuša do leta 2030 ustanoviti institut evropske univerze, ki bo dovolj močna, da bo na globalni ravni preprečila odliv možganov in zagotavljala kroženje možganov v evropskem prostoru, obenem pa tudi priliv na globalni ravni. Univerza v Mariboru je intenzivno vključena v te aktivnosti, a imamo težavo, ker v Sloveniji ne prepoznavamo v dovolj veliki meri pomembnosti internacionalizacije visokega šolstva. Kadarkoli namreč govorimo o tem, trčimo ob močno zasidrano prepričanje o nujni rabi slovenskega jezika na univerzah, pri čemer velja mnenje, da bi odpiranje prostora in sobivanje angleškega jezika škodilo slovenskemu jeziku. Doslej se nikjer v Evropi ni izkazalo, da bi to držalo. Se je pa pokazalo, da ima ponujanje študijskih programov v angleškem jeziku in s tem privabljanje tujih kakovostnih visokošolskih učiteljev, raziskovalcev in študentov, ki imajo sposobnost ustvarjanja velike dodane vrednosti, pomemben pozitiven vpliv na razvoj univerz in širše družbe.

Kaj bo vstop v federacijo pomenil za Univerzo v Mariboru konkretno, lahko pričakujemo kakšne konkretnejše investicije?

Univerza v Mariboru bo še naprej obstajala v takšni obliki kot do sedaj, le da bo ob tem kot gradnik v novi inštituciji določene študijske programe izvajala v sodelovanju z drugimi članicami konzorcija in jih ponujala našim študentom, študentom članic federacije ter tudi drugim študentom v širšem evropskem prostoru in globalno. Upam, da bomo lahko zagotovili možnost nadaljevanja projekta in bomo do leta 2030 lahko vzpostavili evropsko univerzo. Imamo velike potenciale v sodelovanju na raziskovalnem področju, pri pridobivanju projektov, tako da to pomeni pomembno možnost za nadaljnji dvig kakovosti delovanja Univerze v Mariboru na nacionalni, evropski in globalni ravni. Na tem mestu pa se pojavi ključen problem, če znotraj univerze nimamo možnosti, da bi ponujali programe v angleškem jeziku na način, ki bo primerljiv s partnerskimi univerzami v Evropi.

V kolikšni meri bodo torej predavanja v angleščini izziv za univerzo?

Že sedaj v okviru izmenjav projekta Erasmus veliko predmetov, kjer je zadostno število tujih študentov, izvajamo za te študente v angleškem jeziku. Predvsem na področju naravoslovja in tehnike ni ovir, da tega ne bi mogli izvajati tudi v projektu ATHENA. Naši profesorji so vsekakor sposobni predavati v angleškem jeziku in to počnejo za študente programa Erasmus že leta. Težava, ki jo moramo rešiti pa je, da to uredimo tudi ustrezno formalno pravno na sistemski ravni. Zakon trenutno dovoljuje, da mora vsak študijski program, ki ga želimo izvajati v tujem jeziku, biti ekvivalentno izvajan tudi v slovenskem jeziku.

To pomeni, da moramo v primeru takšne izvedbe študijskega programa drobiti kadrovske in prostorske kapacitete, za kar pa nimamo ne finančnih, ne infrastrukturnih možnosti. Takšen način izvajanja študijskih programov pomeni tudi slabitev potencialov univerze, namesto da bi z internacionalizacijo potenciale univerze krepili. Zaradi navedenega v zadnjih desetih letih ni bilo razvitih in izvajanih veliko študijskih programov v tujih jezikih. Tako tudi ni bil dosežen pomemben cilj na področju internacionalizacije visokega šolstva, ki je bil zapisan že v Nacionalnem programu visokega šolstva 2011 do 2020 in sicer, da bodo univerze do leta 2020 imele nabor študijskih programov, ki jih bodo izvajale v tujem jeziku.

Za uresničitev tega cilja je Nacionalni program predvidel potrebno spremembo Zakona o visokem šolstvu, ki bi morala biti izvedena že v letu 2012. Ker se to ni zgodilo in se zakon še do danes ni spremenil, smo v pomembnem delu zamudili desetletje v razvoju bolonjske reforme, saj so v zadnjem desetletju evropske univerze razvile veliko število študijskih programov, ki jih ponujajo v angleškem jeziku za domače in tuje študente in ki jim sedaj omogočajo uspešno oblikovanje skupnih študijskih programov znotraj evropskih univerzitetnih mrež na poti do ustanovitve evropskih univerz.

Kako je naše okolje pripravljeno na ta premik? Koliko časa bo trajalo, da bo zadeva stekla?

Pomembno je, da ponujamo določen nabor programov v tujem jeziku, seveda predvsem na področjih tehnike in naravoslovja, kot je to primer tudi v Evropi, in zagotovimo, da je okolje, v katerega prihajajo študentje takšno, da omogoča tekoče vključevanje v študijske procese. Režim vključevanja študentov v program Erasmus je resda nekoliko manj omejevalen, ker vemo, da gre za kratek čas bivanja in smo uspeli vzpostaviti režim, ki omogoča, da se študenti pravočasno vključijo in delajo. Pri vpisu v redni študij pa se je pokazalo, da je veliko težav že pri pridobivanju vizumov in denimo urejanju bivališča. Tukaj postopki tečejo precej dolgo in trenutno sta časovnica in protokol vpisa na slovenske univerze precej neprijazna do tujih študentov, ki se želijo vpisati v naše študijske programe. Težave smo že identificirali in jih poskušamo reševati, a projekt Athena ima jasne mejnike in če jih v kratkem času ne bomo dosegli, bomo imeli težavo izpolnjevati kazalnike, ki smo se jim zavezali.

Univerza v Mariboru se kljub ugledu in uspešnosti v svetovnem merilu sooča z vrzeljo med kohezijsko regijo Vzhodna Slovenija in Zahodna Slovenija. Kakšna je strategija, kako bi bilo mogoče v prihodnje obe regiji razvojno uravnotežiti?

Slovenija je dežela, ki ima majhne vire glede na število prebivalcev, a je dovolj velika, da ni mogoče v splošnem računati, da bo razvoj na eni točki pomenil ustrezno razdelitev dosežkov po celotni državi. Zato se je v preteklosti izkazalo, da obstajajo razvojne razlike, ki jih je Evropa skupaj s slovensko vlado prepoznala v smislu dveh regij. Univerza v Mariboru si v zadnjih letih še posebej prizadeva, da bi v naši družbi spremenili stališče do načina izvajanja politike izenačevanja stopenj razvoja v našem prostoru. Dejstvo je, da če v slovenskem prostoru ne zagotavljamo ustreznega razvojnega potenciala regionalno, bodo prebivalci iskali možnosti in priložnosti za doseganje ciljev drugje.

Predvsem v severo-vzhodnem delu države je dejstvo, da se vsak dan 20.000 ljudi vozi na delo v Avstrijo. Po drugi strani pa imamo tudi zelo centralističen razvoj, saj se približno 100.000 ljudi dnevno vozi v prestolnico. Potrebno je graditi regionalni razvoj po principu, da se v posameznih regijah prepoznajo razvojni potenciali in se vlaga vanje, saj bodo le tako ljudje ostali v teh regijah. Zaradi nujnosti krepitve lokalnih razvojnih potencialov in s tem krepitve regionalnega razvoja smo v konceptu INNOVUM predvideli tudi možnosti kolokacijskih centrov, ki bi z umestitvijo v lokalna okolja omogočali naslavljanje identificiranih razvojnih potencialov ter podporo gospodarstvu v teh okoljih. Na ta način podpiramo regionalni razvoj in želimo prispevati k zmanjševanju razvojnih razlik obeh regij ter doseganju ciljev kohezijske politike.

Zaradi drugačnega preteklega razumevanja možnosti preseganja teh vrzeli, ki je bilo zastavljeno v smeri nadgradnje že obstoječih razvojnih kapacitet, ki pa so večinoma obstajale le v kohezijski regiji Zahodna Slovenija in tako povečevale centralizacijo države, so se razvojne razlike še povečale. Financiranje razvojnih mehanizmov, ki so bili umeščeni večinoma v zahodno regijo, je namreč privedlo to tega, da se je razvojna vrzel samo še povečala, vzadnjih 15 letih tako za 5 odstotnih točk v BDP glede na stanje v začetku izvajanja kohezijske politike.

Naslednja perspektiva Kohezijske politike se bo izvajala med leti 2021 in 2027, na kakšen način bi lahko pripomogla k razvoju kohezijske regije Vzhodna Slovenija oziroma na kakšen način se nadejate, da bi lahko bila realizirana?

Razvoj celotne kohezijske regije je večplasten in treba ga je nasloviti na več področjih. Univerza je eden od deležnikov in sama mora poskrbeti, da bo dosegala čim večjo odličnost pri izobraževanju kadrov in raziskovanju, iz tega pa izvajala prenose znanja v okolje. Naloga univerze je, da so vsa področja čim uspešnejša. Pri nas je težava ta, da nimamo dovolj razvitih ustreznih mehanizmov prenosa znanja v okolje, zato smo razvili platformo INNOVUM, s katerim želimo pomembneje prispevati k razvoju in ustvariti možnosti, da se razvije okolje, v katerem bi lahko rasla nova, predvsem visokotehnološka podjetja in v katerega bi prihajala podjetja iz tujine in ustvarila kapacitete, kjer bi se lahko zaposlili naši diplomanti. Na tem področju se tako komplementarno dopolnjujemo z regionalnimi razvojnimi agencijami, ki prav tako razvijajo mehanizme podpornega okolja, pri tem pa se na univerzi osredotočamo na visokotehnološki segment, na katerem dosegamo kritično maso raziskovalcev in vrhunske raziskovalne opreme.

Omenili ste številne investicije, ki so bile izvedene v preteklem obdobju, načrtujete kaj v prihodnje?

V predpretekli perspektivi izvajanja kohezijske politike, ko so bile dovoljene investicije, smo na Univerzi v Mariboru postavili medicinsko fakulteto, obnovili baronično hišo, ki je del Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, nadgradili raziskovalno infrastrukturo Fakultete za energetiko ter uredili študentske domove. V zadnjih sedmih letih investicije niso bile dovoljene, zato jih ni bilo, sedaj pa se nadejamo, da bodo v naslednji perspektivi investicije spet dovoljene v večjem obsegu. Upam, da bodo te potrjene tudi s strani Evropske komisije. Na Univerzi v Mariboru smo pripravili 22 projektov, predvsem obnove in novogradenj ter razširitev prostorskih kapacitet večine fakultet naše univerze. Pripravljen je tudi projekt RIUM 2, ki vključuje novo vrhunsko raziskovalno opremo. Obenem smo se prijavili na razpis projektov Teaming skupaj s Tehniško univerzo v Gradcu. Če bomo uspešni tudi v drugem krogu, bomo pridobili projekt v višini okrog 32 milijonov evrov. Projekt med drugim predvideva ustanovitev centra odličnosti, kot nove članice univerze v Mariboru. Hkrati s tem načrtujemo tudi novogradnjo na severni strani Smetanove ulice, nasproti tehniških fakultet, kjer je načrtovan osrednji raziskovalni center, povezan s podpornim okoljem INNOVUMa.

S kom še sodelujete v tujini, s kom si morda želite?

Univerza v Mariboru je že dolgo vpeta v evropski prostor, ima sklenjenih okrog petsto pogodb o sodelovanju z različnimi univerzami v evropskem prostoru in širše, tako v projektu Erasmus, kot tudi za namene sodelovanja v drugih projektih. Skozi projekt Athena tesneje sodelujemo s sedmimi univerzami po vsej Evropi, ob tem pa imajo razvita mednarodna sodelovanja tudi posamezne fakultete s partnerskimi fakultetami tako v evropskem prostoru, kot tudi širše. Univerza je tako globalno vpeta na raziskovalnem in izobraževalnem področju. Menim, da smo zelo uspešni tudi pri projektu Erasmus. Pred epidemijo smo imeli na izmenjavi skoraj tisoč študentov, sicer pa imamo več kot 10 odstotkov redno vpisanih tujih študentov. Trenutno glede izmenjave dosegamo že skoraj predkoronske rezultate, kar kaže, da smo zelo zanimivi za tuje študente, ki so prihajali kljub restriktivnim ukrepom. Slednje dokazuje, da smo v svetu prepoznavni.

Visokošolski prostor je nadvse pester, za koga si želite, da bi vstopil v vaš raziskovalni prostor?

Želimo si vzgojiti kakovostne mlade raziskovalce in diplomante, ki si bodo zmogli ustvarjati in tudi z veseljem živeti želeno prihodnost. Želimo si, da bi se slovenski prostor odprl širšemu evropskemu in svetovnemu prostoru in bi v še večjem številu privabili tuje študente, pa tudi profesorje in raziskovalce. To se sicer že dogaja v različnih projektih, ni pa odprtega sistema, ki bi bil tako naravnan. Univerza je v svoji strategiji jasno zapisala, da se želi odpreti v evropski prostor in si želi pridobiti najkakovostnejše študente in študentke ter profesorje in raziskovalce.

Najpomembneje je, da se posvetijo sebi in se naučijo prepoznati, kaj jih v življenju zanima ter kje se vidijo v prihodnosti. Menim, da je najpomembneje, da skozi osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje razvijejo svoje talente ter si vzamejo čas, da prisluhnejo sebi, saj bodo tako lažje prepoznali svoje zanimanje za posamezno področje in se odločili za študij, ki jim ustreza. Univerza v Mariboru ponuja 179 študijskih programov, smo kompletna univerza, torej pokrivamo področja naravoslovja, družboslovja, tehnike, medicine, humanistike, umetnosti. Verjamem, da lahko bodoče študentke in študenti v ponujenih študijskih programih najdejo tiste, ki so blizu njihovim željam in interesom. Programi so kakovostni, pridobili bodo kompetenčna znanja, s katerimi bodo konkurenčni kjerkoli.