Najprej! Alo!Stari se piše tako, kot ste ravnokar prebrali. Em, ja, vem, ste šli nazaj prebrat. Hehe. Torej. Klicaj in brez presledka. Saj ne, da bi to bilo najbolj pomembno. Ker ni. Res ne. Ker če kaj, potem nismo jezikovni puristi. Vse odkar je Tine Matjašič, ko je življenje šlo na dol in je bil on tisti, ki ti, ko padeš na podn, trkal od spodaj gor, sedel doma in napisal Nea vem kam.

»Sn že mislo it domu«

To je predolg intervju. Z razlogom. Ker mora povedati vse. In še več. Preveč. Predolgo. Že tako narobe predolgo, da je že domala prav. Ker tako pravi tudi Tine Matjašič, frontman Alo!Stari. Imam občutek, da te oznake nima rad, mu pa ne gre na živce.

Ni več basist, ni pa tudi rock zvezda. Ker je prišlo prepozno, čeprav sam verjame, da to niti ne bi mogel biti. Samo ravno zato je zdaj ratalo. Alo!Stari je band, ki je prišel skoraj kot post-festum. Kot »odpozadi«. Ampak ko je priletel, je bil nekaj kakor usojen. Tinetu, bandu, kolegom, vsem nam. Skoraj prepozno. Alo!Stari je, dve leti po prvem špilu v Vetrinjskem dvoru, s prvencem Pa kaj te s tao je? priletel kot ona prezapoznela runda, ko »sn že mislo it’ domu«. In zdaj je tu. In to je ta, hej, pa še rima se, ta intervju. Hehe.

Obstaja sicer več, ampak omejenih poti, kako se pride v Ljudski vrt: lahko si, saj vemo, navijač v dobrem in slabem; lahko res dobro brcneš žogo; lahko pa napišeš komad. Ker, Tine, vaš komad se vrti. Pa vemo, da je na stadionu precej železni repertoar. Kako razumete, da vam je to kot domačemu bandu najbrž najhitreje uspelo?

»Glej, fuzbal je Maribor in Maribor je fuzbal. Veš, da sem hodil na tekme, še v Leverkusnu sem bil leta 1999, ko je Maribor gostoval pri Bayerju v prvi ligi prvakov? Ljudski vrt sem torej dal skozi. Je pa res, da zdaj, od kar se naš komad vrti, še nisem bil na stadionu. So pa bili drugi v bandu, hehe. Valjda veš, da je noro fajn občutek, ko vidiš posnetke, kako se vrti tvoj komad! Očitno so se navijači in klub našli v komadu Vse bi dal. Druge razlage nimam.«

Vse vloženo v band

V Vse bi dal pojete, da bi »vse prodal – pa mislim čisto resno«. Spomnim se, kako sva se kaka tri, štiri leta nazaj v tem lokalu ob ne ravno ugledni uri zelo trezna pogovarjala in je padlo priznanje, da ste v Trash Candy, svoj prejšnji band, ogromno vložili. Koliko?

 

»Vse! Ves prosti čas, ki sem ga imel… Vse je bilo vloženo v band. Saj… še danes je.«

Pa ste želeli biti muzičar?

»Ja, ampak nikdar tako, da bi bil profesionalni glasbenik in od tega živel. Bodimo pošteni, za našo generacijo to ni bilo niti izvedljivo. Rojen sem v drugem obdobju, vnaprej smo vedeli, da ni več, kot je bilo nekdaj. Če pa že… Bi to bil hobi, ki bi ga ljudje sprejeli, kjer bi lahko bil jaz-jaz. In to se, kar čudi tudi mene, dogaja zdaj.«

Pred Alo!Stari niste nikdar zares peli, ne?

»Ne, nikoli. Kake spremljevalne vokale, sicer pa ne.«

Sicer pa vedno zgolj na basu?

»Ja. Pa veš, zakaj?«

Eeeem. Ker je takoj za bobnarjem najlažje dobiti band?

»Ne, hehe, ker je biti basist najmanj stresno in lahko delaš v bandu še marsikaj drugega. Začenši s pisanjem komadov.«

Če igraš bas, na morju nisi spregledan

 Bas je torej najboljša pot do…?

»Malo si poglej, saj veš, basisti so menedžerji bandov, avtorji komadov, vse po malem. Ampak ja, odkrito povedano, v takem tipu banda, kot smo bili mi v Trash Candy, je bilo najlažje igrati bas.«

Pardon, Tine, to bo zelo zguljen kliše: samo basisti ne morejo ravno na morju šarmirati…

»Oooo, čakaj! Če igraš bas, še ne pomeni, da ne znaš igrati kitare! In seveda jo znam, kakor tudi klavir, saj sem končal nižjo glasbeno šolo. Kakšno podlago ti šola da, ugotoviš sicer šele kasneje.«

V Trash Candy ste bili praktično lider banda, ne pa frontman.

»Ker je bilo dolgo obdobje, ko sem imel fetiš na ženski vokal. Od Guano Apes do Blondie. Ne vem, zakaj in od kod. In že tam sem pisal vsa besedila sam, glasba pa je nastajala približno pol-pol.«

Življenje gre bolj levo-desno

Ampak od kod potem preskok v Alo!Stari in premik pred mikrofon?

»Ko se mi je leta 2018 zgodilo ogromno sprememb. Predvsem v osebnem življenju: star sem bil 30 let, denarja in časa smo v Trash Candy zmetali še in še. In smo želeli še en zadnji veliki ‘push’. Res smo verjeli.«

In na tej točki, pri tridesetih, bi si marsikdo ne nujno priznal, vsekakor pa prešernovsko rekel, okej, probal sem, hvala lepa, adijo. Morda še tu in tam, bolj za hec kot zares – in zdravo.

»Samo zakaj? Pač… Greš od trnja do zvezd, ne? Življenje ni ravna linija, gre levo in desno. Ker prav takrat sem doma napisal dva, tri komade.«

Nastali so iz jeze, obupa, česa?

»Tudi iz jeze ja. Napisal sem tri komade, dveh ni na našem albumu, tretji pa je bil Nea vem kam.«

Napisali ste ga doma, sami, na akustiko?
»Na Tomšičevi, ko sem ostal v velikem stanovanju, kjer sem sicer imel še nenormalno dobre pogoje, ki sem si jih takrat še lahko privoščil. Bil je večer, malo sem se, khm, zadihano sprostil in brenkal. Ti pa težko razložim… Ker se komad kar zgodi. Večinoma se namreč snemam, kadar vozim avto, ampak tisto so le bežne melodije. La-la-le-le.«

Ampak kdorkoli od nas to počne, tega dejansko večinoma za nazaj ne posluša.

»Jaz paaaa! Saj tudi počakam par mesecev, da ti posnetki stojijo, ampak potem, ko jih preposlušam, predvsem upam, da se bom spomnil osnovnega občutka za tisto neko na pol posneto melodijo. In veš kaj? V 90 odstotkih mi uspe! No, v primeru Nea vem kam sem imel refren, ki pa je bil bolj ali manj ‘jaz bi rad spizdo’. Nato sem premetaval besede, res narejeno pa zgolj drugo kitico. Pomislil sem, ne vem zakaj, na Veliki briljantni valček, ki sem ga poznal, saj smo Draga Jančarja brali v srednji šoli in sem se spomnil, kako se tam na koncu simbolno igra na klavir. In tako sem se jaz počutil: da igram na klavir, v moji glavi pa raztur.«

Kaj si f…. to je ful dobro!

In kdaj iz tega »raztura« postane band?

»Najprej sem bil čisto sam, to sem res delal le zase. Smo pa ravno takrat na vajah s Trash Candy ugotovili, da se nam je pač nekje ustavilo. Delal sem še nek projekt, posneli smo dvanajst komadov, ki nikdar niso presegli demotov, bilo je pač nekaj, kar sem delal. Rekel pa sem Tomažu Medvarju in Jerneju Metežu, da imam neki komad. ‘Kaj si fukjen, to je ful dobro’ sta rekla oba. Vedeli smo, da želimo dve kitari, zato sem nato za vse to rekel še Maticu Mlakarju.«

Ste pa vedeli, da boste peli vi?

»Ja, itak.«

Če pa, še enkrat, nikdar prej niste peli. Meni je to nedoumljivo.

»Poslušali smo komad in pač. Stari, greš, vržeš se, zakaj pa ne? Saj sem vsaj približno vedel iz back vokalov, kakšen mora biti glas. Prišel je torej Matic, manjkal nam je pa samo še bas. In smo pomislili itak na Mateja Kosmačina, čeprav je igral in še igra v Happy Ol’ McWeasel. In tako smo v bistvu znova zbrali Low Value, haha. Posnel sem demo dveh komadov in pubecom rekel, čujte, jaz dam jurja in to je vse, kaj še dam.«

Za »boost« samo 30 evrov

Nočem zveneti, em, vsiljivo. Ampak… Kaj se dobi za jurja evrov?

»No, imeli smo rešeno vprašanje placa za vaje, ker smo ga že imeli. Pa opremo. In dejstvo, da je Matic dober in izkušen producent. In za ta denar dobiš videospot, v kolikor bolj ali manj delaš sam. Sicer pa bi za jurja dobil… Em… Kako pico, hehe. Mi smo pa posneli spot, scene so v Nea vem kam, kjer noter nastopamo in špilamo. Prvič smo se dobili decembra, do aprila smo imeli osem komadov in naložili spot za Nea vem kam. Ko smo ga objavili, smo rekli še našim puncam in par kolegom, če lahko delijo. In potem…. Vuuuuuuf! Kako? Zakaj? Si bolan? Trideset jurjev klikov v prvem dnevu! Za neznani band! Na facebook boost sem dal samo 30 evrov! Zdaj ima pa že skoraj pol milijona… Ne vem, ne znam si razložit’, ti mi povej.«

Hm. Generacija? Maribor? Tajming?

»Možno, moja teorija je, da smo 30 let potrebovali in skopirali vse od Američanov, zdaj smo se pa naučili dovolj in je priđel čas, da gremo dalje po svoje. Ker to ni le Alo!Stari. V tem noter so metal bandi, ki so se pojavili: Britof, Srd in podobno. Zdaj so bandi, ki imajo ime Travnik in podobno. Se mi zdi, da prej tega ni bilo.«

Saj, ampak… Nočem prcat, ampak je bil Alo!Stari (pre)premišljeno ime?

»Eh, kje. Sedeli smo doli na placu, tik preden je izšel spot. Vedeli smo, da rabimo ime, Medvar je imel svoje finte z Dreki in podobno, haha. Nato pa je kar od nekod med pitjem pira prišlo Alo!Stari.«

 

Itak se lektorji ne držijo zapisa

No, ampak saj veste, da ste zafrknili lektorje in vse jezikovne puriste, ker imate vmes klicaj in nobenega presledka. Ne da je pomembno, ampak najbrž se redki držijo izvirnega zapisa?

»Itak, da se ne držijo ‘pravilnega’ zapisa, haha. Sicer pa smo skupaj napisali tudi zato, ker je Alo nek srbski tabloid. In če si napisal Alo stari narazen, si dobil… No, poglej, samo rumenilo, hehe. Zato smo morali drugače in smo začeli pisati skupaj, sicer pa je najbrž zdaj že manj Cece, če guglaš to pri nas. Pa zdaj Alo!Stari deluje tudi kot logo.«

Je ime dajalo težo komadom ali obratno?

»Po moje je pomagalo, da smo krenili s komadi. Star je imel ta pridih naravnega izbruha. Isto ko prej je bil komad o, saj veš, nea več jamraj o ljubezni z mislijo, da če boš kaj spil ali skadil, bo pa vse bolje. Ne bo. Pa Nea mi govori in Danes se mi nea da sta nastala na začetku. Imeli smo še šus Alo!Stari, ki je bil pa narejen po imenu banda.«

Ker ja. Ta zveni res premišljeno.

»Ti priznam, hehe. Ja. Ta je morda celo malo preveč premišljen. Itak bi naj bil daljši, zato se začne s krikom, razmišljali smo, da bi bil uvodoma nek klic, češ, pridi danes vun, samo se ni izšlo, kot smo želeli, zato smo pustili, da se komad, ki je prvi na albumu, začne s krikom.«

Če bo v prvih petih sekundah

No, koncertno pa ste se prvič zadrli na prvi Štajerski čagi v Vetrinjskem dvoru, 14. junija 2019. Zdaj zveni daleč in blizu obenem.

»Na oder smo šli reeees brez pričakovanj. In je bilo super! Edino jaz sem bil mrtev, ker smo šli na glavo. Pa še vse je šlo narobe. Srečo sem imel, da mi je en kolega rekel, boli te kurac, kak bo, če boš kupil v prvih petih sekundah, te bo folk kupil. Do konca. In v prvih petih sekundah, mislim, da je bil ravno štikl Alo!Stari, sem se zadrl tako zelo, da bi mi skoraj zmanjkalo glasu. Ampak je ratalo! Potem smo igrali še na Štuku in v Kinu Šiška. In v Šiški smo po Nea vem kam, ko se je folku ftrgalo, vedeli, da je drugačna zgodba kot s Trash Candy. Že po Štajerski čagi me je klical Robert Novak Flik iz Mi2, da bi delal z nami. In rekel sem mu, da se jaz o denarju res ne znam menit, zato je bolje, da rastemo skupaj, ker smo že približno vedeli, kako v Sloveniji potekajo stvari. Kako? Tvoje grajenje, tvoja zgodba, tvoj vložek je tvojih minulih 20 let. Ker so te tudi na podlagi tega naposled ljudje sprejeli.«

Ne morem, da ne bi… Ste (od ne)kdaj hoteli biti rock zvezda?

»Veš, kak’ je? Imam teorijo…«

To ni odgovor. Rock zvezda vedno reče s prve ja!

»Neee! Nisem hotel biti v ospredju. Moja teorija je, da nočem biti prvi v vrsti, ampak v drugi. Ker v prvi pade res vse na prvega in veš, da ti bo ostal vedno tisti en korak. Pa saj vidim, Jaša, vidim, kak me gledaš. Misliš, da drugi ne dobi dobrih stvari, lepih punc. Pa da ne bo pomote, nikoli nisem igral zaradi tega, joj ne.«

Morske roke & Šiška

V Šiški je pa torej najbrž padel odgovor, zakaj se igra, poje, premika v prvo vrsto?

»Da je to nekaj več, ja. Veš, kako nor občutek? Nooorooo! Ampak po svoje je bilo toliko lažje, ker je bilo pri naših letih in še bolj izkušnjah naše edino pričakovanje, da se bomo imeli fajn. Mi in publika. Nobenih drugih pričakovanj. Rečemo tri-štiri in piči. Hudo nam je bilo samo, ko doooolgo nismo igrali in smo imeli vaje tri dni pred Punk Rock Holiday festivalom. Medvar je imel one morske roke. Veš kak slabo! Jooooj! Samo greš. Boli te. Pa je bil raztur, čeprav smo igrali, kar smo itak vedeli vnaprej, pred samimi tujci.«

In kje se je zgodil preskok? Da se zdaj igra za »fajn«? In to uspešno?

»Razlika je bila samo v tem, da smo imeli vsebino. Veš, kdo mi je rekel, da če nimaš komada, ki prepriča folk, nimaš nič, pa če ne vem kaj?

Kdo?

»Ti! In si imel prav. Če nimaš komada, ti res ne pomaga noben marketing.«

Je morda razlog slovenščina, no, mariborščina? Da ni več le vaša angleščina?

»Najbrž je kombinacija večih dejavnikov. Sicer pa, ja, so vsi teksti moji na albumu – no, razen komadov Maček Muri in Valovi, ki je prav tako priredba.«

Ste ste kdaj vprašali, zakaj tega…

»(vskoči v besedo) Nisem delal že deset let nazaj? Ker ni prišlo do te točke! Najboljše stvari narediš, ko si najbolj dol. Ker takrat jih najbolj čutiš. Pa vem, da to zveni kot največji bullshit. Pa ni. No, vsaj zame ne. Meni se je res fejst obrnilo.«

Zaradi Mozolja?

»Hahahaha. To pa si zdaj fstrelo tako dobro! Veš, za Mozolj vsi mislijo, da je fajterski komad. Ne. O mozolju je. Veš, kak’ je to folk prilimalo? Ker so vsi po refrenu ‘ki te je več’ mislili, da gre za nekaj čisto drugega.«

Kot da bi Nemec žrl krompir

Hodili ste na OŠ Prežihov Voranc, pa potem na III. gimnazijo. Od kod tako drzna mariborščina? Tudi zaradi Štajerskega argoja?

»Gor sem, ker vidim, da te zanima, rasel v četrti Koroška vrata, tam pri pedagoškem faksu blizu Štuka. Začeli smo pa z Alo!Stari sicer pred Štajerskim argom. Veš, mariborske rime so trde, nimamo mi valovitosti ljubljanščine. Mariborščina je, pardon, bolj nemščina, ko delaš verze. Kot da bi Zagrebčan krompir žrl.«

Hahahahaha.

»Ker Zagrebčani imajo skoraj enako nemških besed kot mi. No, tebi je smešno, samo daj Zagrebčanu jest krompir. Naj ti vmes nekaj pove, pa boš dobil mariborščino.«

Zdaj bom presekal… Je Pa kaj te s tao je konceptualni album?

»Ne bi rekel.«

Poskušali z Reko puno klora…

Koliko ste črpali iz mariborske preteklosti? Novi val, Dandrough, Tekochee Kru…

»Seveda smo črpali, želeli smo narediti priredbo Maribor (Reka puna klora) skupine Preporod, pa nam ni uspelo. Drugačen vajb so imeli tisti časi, ne paše na naš stil. Dandrough in Tekochee Kru je pa hip-hop, si pa kasneje pri Emkeju vseeno videl, da ven meče mariborščino in to – dela. Kar razumem že od nekdaj, ker vem, kako je, ko slovenski bandi pojejo v angleščini. Ker je bila vedno razlika. Ko delaš komad v angleščini in bi rad, da komad tako tudi zveni, moraš zapeljati glasbo, petje, besedilo na enak način kot oni. Ker sicer se bo slišalo tuje. In pri mariborščini je enako. Saj veš… Kaj. Te. S tao. Je.«

Ampak kako daš »tečn sn ko drek, raim pir« v punk rock komad?

»Zelo kmalu smo spoznali, kako mariborščina paše v melodičen, rahlo radiu prijazen punk rock.«

Ti niaš niti sebe rad ne zveni nujno kot pridiga. Vsekakor pa kot nagovor. Kaj pomeni?

»Kako smo lahko prišli v tem času iz enega razumnega razmišljanja do tega, da so zdaj dobili glas tisti, ki jih dejstva ne zanimajo, so pa močni, ker se čutijo slišane. Ne morem govoriti v njihovem imenu, ker ne vem, kako prideš do takega razmišljanja. S tem komadom sem želel povedati: stari, vse ti je samo bedno, vse narobe, daj, najprej bodi malo boljše volje, spij pir, pa bo drugače ratalo. Potem pa sem noter dal generacijo identitete, kar je najbrž samo pika na i.«

To. To smo mi.

Mimogrede, ste se sami poguglali, če ste generacija x ali milenijec?

»Ne, ker bi naj kao pripadal milenijcem, kar razumem, saj sem že gor rasel z vsem digitalnim.«

Nekdo mi je rekel, da je najlažje napisati komad, kako bi »spizdil« iz mesta, ta spodleteli latentni eskapizem, ki ga sicer sam ne razumem tako v Nea vem kam.

»Štekam. Poanta je, da pomisliš, kako bi najraje šel, torej, kot si rekel, spizdil, ampak nisi šel! To je komad (za) Mariborčana moje generacije. Tak’ ti je tu fajn, samo taaaaak ti gre na kurac. To. To smo mi.«

Hkrati pa… Vse bi dal za toto moje faking mesto.

»Ja, vse bi dal, samo s tem poveš, da je dovolj tega jamranja. Ne vem, če bo pomagalo – še manj pa bi, če bi vse pustil in šel.«

Vprašanje in focn hkrati

Naslov plate Pa kaj te s tao je? Je retorično vprašanje? Ima nevidni klicaj? Je focn?

»Mišljeno je bilo kot vprašanje in focn hkrati! Haha! Češ, haaaaaaaalo. Nimamo besede za to retorično vprašanje. Češ, zakaj moramo vedno, kako bi rekel… Em… Em…«

Em… Dreku focn dat?

»Jaaaa! Toooo! Dreku focn dat. Ker v moji generaciji je bilo tako, da ko se je kooooončno nekaj zgodilo, je takoj sledilo, kako je to brezveze. Zdaj se to spreminja, tudi sami delamo na tem: tu smo, priklopi se nam, skupaj gremo. V našem bandu od prvega dneva ni noben zastonj delal: od lučkarja do fotografa. Kar se izkaže za uspešno. V našem času je bilo pa hard-core, ono, turbokapitalizem: jaz, jaz, jaz. Američane, ko tako pomislim, gledamo narobe: ko tam enemu rata, se vsi gor priheftajo. Saj v našem bandu je tudi tako: za besedila sem kot avtor naveden jaz, za glasbo pa vsi.«

So vam na Štuku zamerili za verz »Poštna puna, ful je folka / Štuk pa Modrijane, jebote polka«?

»Ne, zakaj? Veš, s tem se pa res ne obremenjujem. Saj v punku pa ja nekaj še moraš povedati direkt, al’ ne? Tudi Valu 202 sem jasno povedal, da me moti cenzura kletvice. Andrej Karoli mi je rekel, da je on zadnji, ki je proti temu, ampak da je takšna pač politika. Malo mi je žal, da nismo vztrajali, ker je kmalu prišel komad, ki je imel gladko noter kletvice.«

Sprašujem, ker komadi delujejo zelo himnično, ampak kot da nočejo biti himne. Ne bi se branili, sploh ne, samo nočejo biti himne. Drži?

»Zelo.«

Ker Danes se mi nea da je recimo himna brezbrižnosti…

»Pa lenobi.«

No, ampak samo »danes«.

»Ja, ja. Ker ni permanentna lenoba. Samo danes, haha.«

Ona na Slomškovem…

Kaj pa Jaz bom hin? Je to himna, ki si jo bomo peli vsi, kadar trpimo v vrstah pred okenci in na koncu celo suicidalno slišimo, da smo stali v napačni?

»Čiiiiista zajebancija. Nastala je v glavi na pošti na Slomškovem trgu, kjer je najbrž najhujše, čeprav je podobno tudi drugje. Ko sem itak stal v vrsti. Smo želeli posneti spot, ampak smo se potem zaradi korone odločili za Vse bi dal. Čeprav je ta komad tako na prvo žogo. Namreč, želeli smo hoditi po Sloveniji, da bi se malo distancirali od Maribora. Ono, da bi bili ob krajevnih tablah. Ampak potem smo zaradi korone prosili ljudi, naj pošljejo selfieje. In so jih poslali, čeprav niso mogli vedeti, za kaj točno gre. Prišlo jih je jooooo. Iz cele Slovenije! Bo-la-no! In kamorkoli pridemo, se derejo ‘za tote moje faking mesto’. Ja, tudi v Ljubljani v Gali Hali. In kakor rečem na špilih: mi smo ga napisali za naše, vi pa ga čutite kot vaše mesto.«

In kako mesto je Maribor?

»Moje.«

Sam rad povem, da je to mesto, ki ga imaš raje, kakor ima mesto rado tebe…

»Najbrž ja, čeprav zdaj pol leta ne živim več tukaj. Ker je, žal, v okolici ceneje kot tukaj. Še pred desetimi leti ne bi šel, ni šans, zdaj pa imaš vse zraven v vsakem kraju. Pa starejši sem, ampak daaaaaleč največji razlog, da sem odšel? Tako prekleto draga stanovanja! In zdaj potrebujem do službe skoraj enako časa kakor prej iz centra mesta.«

Neca, hvala!

Moram še vprašati: zakaj Maček Muri? In… Neca Falk ve za vaš vzklik na koncu »Neca, hvala«?

»Maček Muri zato, ker je tako faking brezčasen! Večen! Jerko Novak nam je takoj dovolil uporabo, čeprav baje to ni pogosto. Maček Muri je najboljša stvar za slovenske otroke. To so, kakor rad rečem, slovenske lego kocke.«

In še dve kratki vprašanji. Za tiste, ki so prišli do konca intervjuja… Obstaja odgovor na Pa kaj te s tao je?

»Ne, naj si ga vsak sam da.«

Kdo je najboljši basist v Alo!Stari?

»Hahaha, pa idi v… Matej! Je (naj)boljši. Je.«