Skorajda ni lastnika živali, ki ne pozna veterinarke Natalije Hercog Gerbec iz Veterinarskega centra Pika. V Mariboru pa tudi širi okolici, je znana kot veterinarka z velikim srcem. Ne glede na to, ali je večer, vikend, prazniki, je vedno “tukaj” za živali. Zaupala nam je, da ni bila njena prva želja, da postane veterinarka, a so ji bile živali že od malih nog blizu.

Z njo smo se pogovarjali o njeni poti, trenutnih časih in težavami, s katerimi se v epidemiji srečujejo. Povedala nam je, da jo skrbi, da bodo ljudje zaradi razmer ob vse prihranke in si bodo težje privoščili veterinarja. Opaža, da marsikdo že zdaj prelaga obisk in želi nasvet po telefonu. Bralcem pa je svetovala tudi na kaj naj bodo v tem zimskem času še posebej pozorni.

Kdaj ste začutili, da želite postati veterinarka?

V otroštvu se imela to srečo, da sem odraščala z veliko živalmi. Moj oče je »bil nor« na njih, mama pa se je morala kmalu sprijazniti s tem. Imeli smo psa, mačke, kokoši, goske, kunce, papige, okrasno perjad, pravi mini zoo. Življenja brez njih si ne bi mogla predstavljati tudi po tem, ko smo se preselili v mesto. Že od malih nog so mi bile živali blizu, vendar ni bila moja prva želja, da postanem veterinarka. V gimnaziji me je zanimalo veliko področij: zgodovina, književnost, umetnost in seveda biologija.

Še danes me podžge, če mi kdo pravi, da česa ne zmorem.

Sprejeta sem bila na vse tri fakultete; medicino, biologijo in veterino. In prav v slednji sem videla izziv, saj mi je veliko ljudi govorilo, kaj pa bom delala v veterini, da to ni poklic za žensko. Še danes me podžge, če mi kdo pravi, da česa ne zmorem. Mama je bila mnenja, da medicina ni zame, ker se preveč »sekiram« za vse. Veterino sem izbrala predvsem zaradi velike ljubezni do živali. Le mama ni imela prav. Tudi sedaj si stvari jemljem zelo k srcu.

Kako se je vaša pot začela?

Žal v Mariboru ni bilo možnosti za zaposlitev. Moja želja, da bi ostala in delala v stroki, pa je bila tako velika, da sem sprejela izziv, da začnem z lastno prakso. Seveda brez moralne in finančne podpore družine ne bi šlo. Moj mož mi je nekoč dejal, da je dovolj tarnanja in da sem dolžna to storiti, ker imam možnost in vso podporo. Tako se je pred 7 leti začelo. Najprej na papirju, nato na gradbišču in končno v ambulanti, čeprav je marsikdo dejal, da ni pravi čas za nove investicije in odpiranje še ene ambulante.

Nastala je PIKA. Želela sem preprosto ime, ki bi hitro šlo v uho, hkrati pa bi nas spominjalo na kakšnega hišnega ljubljenčka, ki ga imamo sami ali smo ga imeli. Pika gre zlahka v uho in je primerna tako za muco, kužka, zajčka itd.

Ste tudi sami lastnica kakšne živali?

Marsikdo me vpraša, če imam doma tudi dalmatinca, saj ga imamo v logotipu Pike in pri nas smo pikčasto obarvani. Ker je med živalmi dalmatinec tisti, ki ima največ pik, pa smo ga vzeli za maskoto oz. ga vključili v logotip. Sama imam bokserja, že drugič. Ime ji je Pippa in je stara tri leta. Je zelo živahna, vesela ter »razcartana« kosmatinka. Takšna kot mora biti.  Doma imamo še druge živali. Kunca, ki ga je nekdo sredi poletja spustil med bloke in ga zapustil, dve skobčevki in morskega prašička. Veterinarski zborček živali. Na Veterinarskem centru Pika pa imamo dve rešeni in posvojeni muci: želvovinko Šeko in pa oranžno Eriko.

Ste mama, imate dve hčerki. Imata tudi onidve izrazit čut do živali? Ste že sami bili kdaj “rešiteljici”?

Hčerki imata seveda zelo radi živali in morata pomagati pri skrbi za njih. Psa je potrebno peljati na sprehod, ga hraniti, kuncu in pticam redno čistiti. Menim, da je to lep način, kako jim preko skrbi za žival privzgojimo čut odgovornosti in skrbi.

Na Piki velikokrat pomagamo ježkom, ki so ogroženi. V jesenskem času marsikateri mlad ježek ne pridobi dovolj na teži, da bi lahko prezimil in tako v tem času poginejo. Ker živimo ob parku, mi hčerki večkrat prineseta kakšnega majhnega ježka s sprehoda, za katerega kasneje poskrbimo. Najdeta pa tudi druge živali: ptice, poškodovanega netopirja, muce…

Kako je usklajevati delo, ki ste mu popolnoma predani, in družino?

Ko imate družino, je vedno potrebno loviti ravnotežje med delom in vlogo mame. Za žensko je največji izziv uskladiti poslovno-strokovno plat in družino. Danes nas je na Piki redno zaposlenih šest, tri veterinarji in tri veterinarski tehniki in je nekoliko lažje ob moji odsotnosti.

Ko smo začeli s Piko je bilo najtežje, saj sta hčerki bili stari tri in pet let in sta me potrebovali. K sreči so pri otrocih veliko pomagali moj mož in stari starši. Zdaj je drugače, saj sta hčerki že najstnici. Imam pa vedno slabo vest, ko veliko delam in me ni doma. Ko pa sem doma, bi morala še veliko postoriti na Piki. V šali pravim, da je Pika moj tretji otrok.

S katerimi živali vse se pri delu srečujete?

Na veterinarskem centru Pika v prvi vrsti zdravimo pse in mačke, kunce, druge glodalce. Pomagamo pa tudi drugim živalim, ki so žal nikogaršnje. Gre za naše prostovoljno delo. V Sloveniji imamo žal samo en azil za divje živali na Muti. Velikokrat se na nas obrnejo ljudje, ki so našli poškodovano ptico, vrano, goloba, ježka. Nikogar ne odklonimo, žival na naše stroške oskrbimo in pokličemo v azil za nadaljnjo oskrbo.

V spomladanskem in jesenskem času je veliko ježkov, ki so nam še posebej dragi. V šali rečem, da smo se že »specializirali« za to vrsto. Žal so ježi ogrožena vrsta. Veliko jih konča pod kolesi avtomobilov, krči se njihov življenjski prostor in težko najdejo hrano. Zlasti imam v mislih mladičke, ki morajo v jeseni pred zimskim spanjem doseči vsaj 500 gramov telesne teže, da zimo tudi preživijo.

Velikokrat je govora o tem, da smo skozi čas, ljubljenčke preveč počlovečili. Kakšen je vaš komentar na to?

V pretirani skrbi za živali in izkazovanju ljubezni lahko pride tudi do tega, da jih želimo spremeniti v svoje »majhne kosmate otroke« in jih nehote s tem počlovečimo. Svetujem, da jim damo dovolj svobode in prostora, da se bodo dobro počutile v vašem domu in naši družbi. Dobro jih opazujte in hitro boste razbrali, ali se slabo počutijo, so zboleli in potrebujejo pomoč.

Če se dotaknemo današnjih časov. Kako se je delo v času epidemije spremenilo?

Naše delo v času epidemije poteka normalno ob vseh preventivnih ukrepih, ki jih upoštevamo. Paciente naročamo, skrbimo, da ni naenkrat prevelika gneča in da hitro pridejo na vrsto. Kar najbolj pogrešam v teh časih pa je to, da smo zaradi nošenja mask tako prikrajšani za tisto pristno komunikacijo kot je stisk roke in nasmeh. Tega žal več ni mogoče videti na obrazih ljudi, naučili pa smo se smejati z očmi.

S katerimi največjimi težavami se trenutno srečujete?

Časi so napeti. To se odraža tudi na ljudeh in njihovem počutju. Dela je veliko, živali nas potrebujejo. Skrbi me le, da če bo epidemija predolgo trajala, bodo ljudje zaradi čakanja na delo ob vse prihranke in težje si bodo veterinarja privoščili. Marsikdo že sedaj prelaga obisk in želi nasvet po telefonu. Sicer do določene mere lahko pomagamo tudi tako, zdraviti na daljavo pa žal ne gre.

Skrbi me le, da če bo epidemija predolgo trajala, bodo ljudje zaradi čakanja na delo ob vse prihranke in težje si bodo veterinarja privoščili.

Druga skrb, s katero se srečujemo že od samih začetkov pa je, da zbolimo tudi sami in bomo morali za nekaj tednov zapreti prakso. Kolektiv je majhen in dodatne pomoči nimamo. Zaenkrat smo vsi zdravi in upam, da še dolgo tako ostane.

Na družabnih omrežjih lahko pogosto zasledimo, da je kakšna žival poginila zaradi nizkih temperatur. Kako komentirate to? Še vedno je ogromno živali, ki jim lastniki ne uredijo toplega zavetja.

Tudi sama se zgrozim nad krutim ravnanjem malomarnega lastnika, ki pusti svojo žival na verigi, brez toplega zavetja in hrane, da pogine. To je nedopustno trpinčenje živali in sram me je, da se to še vedno dogaja tudi pri nas. Začeti bi morali že pri odpravi in prepovedi samih verig, ki nikakor ne sodijo na tako plemenito žival, kot je pes. In seveda z večjimi kaznimi, ki bi dejansko zalegle.

Glede na to, da je zima, morda kakšni nasveti, na kaj naj bomo lastniki živali v tem času še posebej pozorni?

V zimskem času, ko se temperature spustijo pod ničlo, je potrebno za živali, še posebej dobro poskrbeti. Zima namreč  skriva kar nekaj pasti, ki lahko resno ogrožajo zdravje naših kosmatincev. Mladički in starejši psi, ki trpijo za različnimi kroničnimi boleznimi, kot so artritisi, obolenja srca, sladkorna bolezen in popuščanje ledvic, so na mraz še posebej občutljivi. Starejšim psom z obolenji sklepov in osteoartritis, lahko na poledeneli površini  zlahka spodrsne, podobno kot ljudem.

TOPLA UTA
Mrazu so najbolj izpostavljeni psi, ki živijo na prostem. Zato morajo imeti dobro zavetje – uto. Le ta naj bo dobro izolirana in dvignjena od tal. Dobro je, da ima predprostor in pa prostor za počitek, kjer naj bo tudi topla deka. Ko padejo temperature pod ničlo, pa naj psi prenočujejo pod vašo streho (garaža, klet, predsoba), kjer so temperature mnogo bolj prijetne. Napačno je prepričanje, da so psi žilavi in vajeni mraza. Žal smo v prazničnih dneh bili priča, ko so živali zmrznile na prostem.

VODA IN HRANA:
Skrb za svežo in čisto vodo je v zimskih mesecih, ko le ta hitro zmrzne, zelo pomembna. Tudi pozimi lahko živali dehidrirajo, saj zamrznjene vode ne morejo zaužiti. Majhna plavajoča žogica lahko prepreči nastajanje ledu v posodi z vodo. Najbolje pa je, da vodo dnevno večkrat zamenjamo.

Psi, ki zimo preživijo na prostem, potrebujejo bolj kalorično hrano in večji vnos: 10-15 % več hrane za vzdrževanje  normalne telesno temperature. Pomaga tudi dodatek maščob k hrani, vendar pozor, prevelike količine masti lahko povzročijo drisko in celo vnetje trebušne slinavke.

Pri psih, ki zimo preživijo v stanovanju, pa imamo obraten problem. Ker so sprehodi pozimi krajši in se živali splošno manj gibajo in več prespijo, so v zimskih mesecih nagnjenje k povečanju telesne teže ali debelosti.

In skrite pasti zime?

OZEBLINE

Ozeblinam so izpostavljeni deli telesa, kot so konice ušes, rep in pa tačke. Pri ljudeh prihaja do ozeblin, ko pad temperatura kože pod 23 stopinj.
Znaki ozeblin pri živalih so naslednji:
– bleda, siva ali pomodrela koža
– del telesa je mrzel na otip
– bolečina in oteklina prizadetega dela
– počrnela in odmrla koža

Včasih znaki omrzlin niso takoj vidni in se pojavijo šele po nekaj dneh od izpostavitve.

PODHLADITEV
Hipotermija je stanje znižane telesne temperature, ki lahko nevarno pade. Nekatere psi  majhnih pasem in pa kratke dlake se lahko podhladijo že pri temperaturi nad ničlo. Znaki podhladitve so:
– tresenje
– zaspanost
– okorelost mišic in izguba koordinacije
– blede dlesni
– razširjene zenice
– znižan pulz in dihanje
– kolaps in koma

LIZANJE IN POŽIRANJE (ŽRTJE) SNEGA
– težave / bruhanje in driska

ZAMRZNJENI RIBNIKI IN SPREHOD
Tanka plast ledu na ribnikih je zelo nevarna za pse, saj se jim zlahka udre. Najbolj varno je, če jih imamo na povodcu.

 MUCE IN GRETJE V AVTOMOBILU
Muce si zavetje pred mrazom in priložnost, da s pogrejejo lahko poiščejo pod pokrovom avtomobila kjer je tople motor. Potrkajmo po pokrovu preden sedemo v avto.

ZASTRUPITVE ETILENGLIKOLOM (ANTIFIZ)
Gre za eno od najpogostejših zastrupitev v zimskem času. Etilen glikol je glavna sestavina tekočin proti zamrzovanju. Le te so prijetnega, sladkega okusa in svetlo modre barve. Živali jih rade zaužijejo. Smrtna doza je zelo majhna: 5ml za muco in pol deci za 10 kg psa. EG se hitro resorbira in že v 3 urah po zaužitju doseže maksimalno koncentracijo v krvi. Toksični so njegovi presnovni produkti kot so različne kisline in oksalati. Pride do zakislitve krvi in pa do hudih poškodb ledvic, ki vodijo v ledvično odpoved.

Znaki nastopijo kmalu po zaužitju:
– bruhanje (draženje GI), povečano pitje in lulanje, živčni znaki
– v 24-72 urah pride do odpovedi ledvic, urin preneha nastajati, živali so anoreksične, apatične, dehidrirane, pospešeno dihajo in poginejo.

Terapija je v glavnem podporna, če smo dovolj hitri lahko poskusimo preprečiti nadaljnji metabolizem EG v toksične produkte, sicer pa infuzija in simptomatsko zdravljenje.

ZIMSKA OBLAČILA
Marsikdo se sprašuje ali psi res potrebujejo zimski »plašček« ali pa gre le za modno muho. Dejstvo je, da so zelo velike razlike med posameznimi pasmami, tako v velikosti kot tudi gostoti, kvaliteti in dolžini dlake. Pasme, ki imajo dolgo in gosto dlako, lažje prenašajo nižje temperature, kot pa kratkodlaki psi. Zlasti majhni in kratkodlaki psi, so bolj izpostavljeni mrazu in podhladitvi.

Razmerje med površino telesa in težo je pri malih pasmah večje kot pa pri velikih, zato se tudi hitreje ohlajajo. Čivave npr. izvirajo iz toplih krajev, medtem ko so nordijske pasme (malamut, samojed, husky) selekcionirane za mrzlo klimo in dobro prenašajo mraz. Torej, če imamo majhnega  kratkodlakega psa, ki pri nizkih temperaturah drgeta na sprehodu ali noče na sprehod, ga je dobro obleči. Škoditi ne more.

NEGA DLAKE IN KOŽE:

V zimskem času psov ne strižemo na kratko, paziti pa moramo, da se na dolgo dlako na nogah ne prijemajo snežne kepe, ki boleče bingljajo s telesa živali in lahko povzročijo vnetje kože. Centralna kurjava vpliva na nizko vlago v zraku in zelo suh zrak. To se pozna tudi na koži in dlaki živali, ki je lahko prhljajasta in bolj lomljiva. Živalim lahko pomagamo z vlažilnimi šamponi, ki obnavljajo maščobno kožno bariero in preprečujejo pretirano izsuševanje.

Pri tem lahko pomagajo tudi nenasičene maščobne kisline (omega3-omega 6), ki so sestavni del maščobnega sloja kože.

SKRB ZA TAČKE:

V zimskih mesecih so poti (če imamo srečo) posute s peskom in soljo.

Le ta lahko draži kožo med blazinicami tačk in povzroča iritacijo ter vnetje.

Drobni kamenčki se lahko zapletejo med dolge dlake med blazinicami in povzročajo bolečine in šepanje.  Priporočljivo je tačke umiti in obrisati po vsakem sprehodu, da odstranimo dražeče snovi.

Krempli na tačkah naj bodo primerno pristriženi, da je oprijem čim boljši.

Pomembno pa je, da pazimo zlasti na blazinice. Če so blazinice debele, raskave in celo razpokane, lahko povzročajo neugodje in bolečine, da o soli ki se še lažje oprime takšnih razpokanih  tačke , ne govorimo. Takšne blazinice je  dobro redno negovati z  kremo, ki vsebuje vit. E, nenasičene maščobne kislinein različna olja (ELASTOPAD, BIOBALM, BEPANTEN)…

V zimskih mesecih pride pogosteje do poškodb tačk, saj se v snegu in ledu lahko skrivajo različni ostri predmeti, ki jih težje opazimo.