Kako je vsak dan živeti, kot bi se vrnil v 50-ta leta, kdaj je preskočila iskrica, da njegova ljubezen iz srednje šole še kar traja in predvsem kaj vse skriva v svoji zbirki, smo izvedeli v pogovoru z glasbenikom, zbirateljem ter velikim poznavalcem pretekle ere 50-ih let 20. stoletja.

"Jos" v svoji dnevni sobi.

Ko v Mariboru beseda nanese na “staro glasbo”, “zlata 50-ta” ali nemara celo Johnnyja Casha, se debata nekako logično konča pri Josu, oziroma Josipu Segediju, Mariborčanu in tistemu Joe-ju, ki skupaj z mariborsko vokalno-instrumentalno zasedbo Joe & The Rhythm Boys preigrava glasbo iz časov, ko je bil rock n`roll še mlad. Pa ne le glasba, najstniški časi rokenrola so Josa, kot ga kličejo prijatelji iz srednješolskih dni, ko je skupaj s somišljeniki pritegoval poglede mimoidočih kot eden prvih mariborskih rokabilijev (berite: ja, tistih z zavihanimi hlačami, usnjenimi jaknami in frizurami “na Elvisa”), zaznamovali do te mere, da je ostal svojemu glasbenemu slogu zaprisežen vse do danes. Pa ne le glasba, 50. leta preteklega stoletja so ga s svojimi mehkimi pasteli, dovršenimi linijami in preprostimi grafikami prevzela v celoti in tako navdušila, da se je iz mariborskega James Deana, najstniškega upornika, ki je iskal svoj alter ego v glasbi, prelevil v velikega poznavalca, raziskovalca in predvsem ljubitelja omenjene ere. Je tudi predsednik Društva ljubiteljev ameriške glasbene kulture iz 50-ih let 20. stoletja, v svojih zbirkah pa skriva veliko neprecenljivih in pozabljenih zakladov.

Kdaj ste se srečali z glasbeno zvrstjo 50-ih? Kdaj ste ugotovili, da vas je ta zvrst in tozadeven način življenja prevzel?

“V srednji šoli sem nekako iskal samega sebe in takrat pač ni bilo veliko prostora za eksperimentiranje v mariborski soseski, kjer sem odraščal. Ali si bil metalec, punker, raver ali pa si hodil na Ribičijo. Prvič sem se s to glasbeno kulturo spoznal, ko sem gledal film La Bamba in takoj mi je postalo všeč.

To je bil moj odraz uporništva, vendar nisem bil edini. Klika rokabilijev se je že oblikovala v Novi vasi, med njimi sta bila dva na moji srednji šoli, in nekako sem se jim pridružil. Bilo nas je približno petnajst.

Kar hitro sem si nabavil kolidž jakno in daljše Levi`s kavbojke, da sem jih lahko zavihal. Svoje nekoliko daljše lase pa sem takoj ostrigel.”

Ko se je vse začelo. Jos v najstniških letih.

Kako je potekal vsakdan mariborskega rokabilija?

“Ob četrtkih smo imeli v nekdanji Hiški znotraj Pekarne rokenrol zabave, sicer pa če zabave ni bilo, smo jo priredili kar sami in večglasno peli stare pesmi. Med nami je bil tudi Rok Predin, sin legendarnega glasbenika, ki je obvladal igranje na kitaro, včasih pa smo peli kar brez spremljave.

Internet je takrat šele postajal del našega vsakdana, zato naše odkrivanje in raziskovanje glasbe ni šlo kar tako. Pa tudi pri imidžih smo se morali malo potruditi, da smo ugotovili, kaj spada zraven in kaj ne. Pravega rokabilija takoj prepoznam, a ne samo po zavihanih kavbojkah in frizuri. Pokaži mi pozicijo svojega pasu in povem ti, ali si pravi rokabili. Gre za detajl, ki se zdi nepomemben, pa ni. Rokabiliji namreč po zgledu takratnega obdobja nosimo pas s sponko na stran.

Pričeske smo si delali z briljantino in učvrstili z lakom, nosili zavihane kavbojke in usnjene jakne. Takrat smo bili v Mariboru prava eksotika. Rokabiliji, ki smo se družili, smo celo ustvarili svoj logotip in se poimenovali `Hell Cats`, eden izmed naših članov ga je nato narisal na usnjene jakne, ki smo jih nosili. Jaz pa sem si omislil čisto svoj motiv iz 50-ih, tega je upodobil na stari Levi`s jakni, ki jo nosim še danes.”

Jos ob svojem džuboksu AMI iz leta 1954, jakna, ki jo nosi, je še iz njegovih srednješolskih dni.

Kakšen je bil odziv družine in vrstnikov?

“V Mariboru je tako, da še danes pritegneš nemalo pogledov, če po videzu ne spadaš v večino. In tudi takrat je bilo. Seveda so me gledali postrani, a meni je bilo vseeno. Takrat mi je bilo `fajn` in še vedno mi je in najbrž bo tako do konca mojega življenja.”

Iz najstniške radovednosti in uporniškega Jamesa Deana iz Maribora ste tej zvrsti posvetili pravzaprav svoje življenje. Od kod ta preobrat?

“Po srednji šoli so se naše poti počasi razšle in naša subkultura je nekako izzvenela. Tudi sam sem se posvetil študiju in športni karieri, vendar se čez približno tri leta vrnil nazaj v te vode, se poglobil v glasbo in pustil, da me popolnoma prevzame. Obiskal sem veliko tujih festivalov in dodobra raziskal to zvrst. Moji vrstniki pa so večinoma opustili nekdanjo ljubezen do tovrstne glasbe in imidža, le tri oziroma štirje smo ji ostali zvesti vse do danes. Trije od teh smo člani vokalno-instrumentalne zasedbe Joe & The Rhythm Boys.”

Srednješolski prijatelji in ljubitelji ere 50-ih ob nastanku skupine Joe & The Rhythm Boys leta 2007.

Kaj je torej pravzaprav to, kar vas je v preteklem obdobju tako pritegnilo? Je to glasba, imidž?

“V ospredju je bila vedno glasba. Moj oče je bil glasbenik in kot otrok sem spoznaval veliko različne glasbe, tako legendarne bende, kot so The Beatles, The Rolling Stones, pa tudi Elvisove klasike in se navduševal nad njimi. 

Moj oče je umrl, ko sem imel 11 let, vendar je name prenesel ljubezen in dovzetnost do glasbe. Nikoli do nekega trenutka nisem pomislil, da bom v roke vzel njegovo kitaro in ustanovil svojo skupino.

Sicer pa mi je v obdobju med poznimi 40-imi, 50-imi in vse do začetka 60-ih všeč vse. Imidž, mehke linije interierja, grafike, tehnika, avtomobili, prav vse.”

Govoriva o glasbi. Natančneje o rockabilly zvrsti, katere poznavalec in velik ljubitelj ste. Za kakšno vrst pravzaprav gre?

“Rockabilly je mešanica črnske in belske glasbe, bluesa in countryja. Nastal je v 50-ih, začetnik pa je Elvis Presley, ki je rasel ob črnski in belski glasbi. Leta 1954 je za svojo prvo ploščo posnel priredbi črnskega bluesa z naslovom That`s alright Mama ter belskega countryja oziroma bluegrass komada Blue Moon of Kentucky. A posebnost plošče je prav v tem, da ju je odigral povsem v svojem stilu, ki je tlakoval njegovo pot do uspeha. Ljudje so bili šokirani, ampak se je praktično čez noč izstrelil med zvezde. A ne le v glasbi, tudi fizično je z glasbo rušil bariere in zamajal temelje takrat še vedno močno prisotnega rasizma. Vredno je še omeniti Chucka Berryja, sicer temnopoltega Američana, ki pa je v svojo glasbo vključeval prvine kantrija in vplival tako na rockabilly in razvoj rokenrola tudi v kasnejših obdobjih.

Rockabilly se je kot sama zvrst prijel kakšno leto kasneje. Country so imenovali tudi hillbilly (hillbilly sicer imenujejo tudi prebivalce podeželja, s katerimi so enačili izvajalce countryja, op.a.), ker pa so mu dodali blues, kjer so v pesmih pogosto uporabljal izraz `rock`, so za mešanico obojega rekli kar rock-a-billy. Nedolgo za Elvisom se je začel že pojavljati ta izraz. Ker je Elvisu uspelo, so vsi kantrijaši, logično, želeli svoj kos pogače, torej igrati rokenrol in uspeti. Tako pa se je oblikoval pravi najboljši rockabilly. Najboljši rockabilly je iz ust kantrijaša. Tudi rockabilly se loči na urban in južnjaški, meni je bolj pri srcu južnjaški.

Pravi rockabilly je nastal v drugi polovici petdesetih, trajal do začetka šestdesetih, ponekod na jugu ZDA celo do poznih šestdesetih, v osemdesetih je sledil nekakšen ponoven razcvet oziroma `rockabilly revival`, ko je postal spet popularen, predvsem zaradi benda Stray Cats, vendar tisto nima veliko opraviti s pravim rockabillyjem, ki je vladal v 50-ih, kljub temu pa je prav novejša različica zelo popularna še danes.”

Tudi sami ste ustanovili svojo skupino Joe & The Rhythm Boys, ki je velja za prepoznavno rockabilly zasedbo širom Slovenije in tlakuje svojo pot tudi v tujini. Je bil nastanek protiutež avtentike in odgovor na novodobne zvrsti?

“Res je. Pred približno ducat leti smo se s somišljeniki odločili, da ustanovimo bend. V Zagrebu je bila takrat močna rockabilly scena, veliko bolj kot v Ljubljani, kjer pa vse do danes prevladuje zanimanje nad novodobnim rockabillyjem. Kar nekaj zagrebških zasedb je preigravalo avtentični rockabilly in lahko rečem, da so me takoj kupili.

Denimo band Mad Men je bil tako dober, kot bi poslušal izvajalce iz 50-ih, pa tudi vizualno je `štimalo`. A pri nas je bilo nekoliko težje, ker nihče od nas ni imel glasbenega predznanja. Kar med seboj smo si razdelili vloge, jaz sem se odločil, da bom igral električno kitaro, ker sem imel očetovo kitaro doma, Aleš, ki je nekoč treniral akrobatski rokenrol in je imel dober ritem, naj bi igral bobne, naš bodoči kontrabasist pa se je v Zagrebu navdušil nad igranjem tega inštrumenta. In tako je bilo.

Odpravili smo se v glasbeno trgovino, ne da bi kdo imel veliko pojma o glasbi. Ko nas je prodajalec pred nakupom vprašal, ali želimo preizkusiti inštrumente, smo ga raje prosili, naj gre ven, ker nam je bilo preveč nerodno, da kupujemo inštrumente, a dejansko nihče od nas sploh ne zna igrati.

Po nakupu nove je šla njegova kitara v “zasluženo upokojitev”, častno mesto pa je dobila nad odrom, kjer je Jos z njo odigral največ koncertov.

Od tega je preteklo kar nekaj časa, kar nekaj koncertov in predvsem kar nekaj izkušenj. Svojo kitaro sem tako po dogovoru z lastnikom kavarnice Rokaj obesil prav nad odrom, kjer smo odigrali največ koncertov, v mariborskem Rokaju.”

A ne le, da ste se naučili igranja, uspešno sodelujete že vrsto let.

“Res je, v vseh letih smo sicer menjali veliko kitaristov, osnovna zasedba pa je ostala. Z nami je prvih nekaj let sodeloval Nikola Niki Stojanović, uveljavljen mariborski glasbenik, ki nas je veliko naučil in nam pomagal, da smo let 2007 imeli svoj prvi koncert v Kibli Narodnega doma in teden zatem v dvorani Gustaf, kjer smo tudi vadili.

Zasedbi Joe & The Rhythm Boys lahko v živo prisluhnete v soboto zvečer, 30. oktobra 2021 ob 21.00 uri v kavarnici Rokaj na Lentu.

Vse do danes je za nami okrog 200 koncertov na domačih in tujih odrih. Pred približno štirimi leti pa se je naša kalvarija s kitaristi končno srečno zaključila, saj se je naši zasedbi pridružil Miran Perko, ki je nepogrešljiv član benda. Sicer nekdanji punker je sedaj postal pravi rokabili. Obenem se nam je pridružila tudi Stacey, pianistka in vokalistka, ter popestrila našo zvočno in tudi vizualno podobo.”

Joe & The Rhythm Boys with Stacey leta 2018 na koncertu na Trgu Leona Štuklja.

Kakšen je repertoar skupine?

“Preigravamo številne avtorske skladbe v stilu pristnega rockabillyja, naš repertoar pa sicer zajema še veliko priredb bolj znanih imen, kot so Johnny Cash, Elvis Presley, Jerry Lee Lewis, Carl Perkins, pa tudi nekaj eksotike, oziroma manj znanih izvajalec tistega obdobja.

V bližnji prihodnosti bomo vsekakor izdali svoj prvenec na plošči, saj se je doslej nabralo precej več materiala kot za eden album. Skrajni čas je, da ga obelodanimo.

V zagrebškem studiu smo leta 2016 posneli kar nekaj materiala, ki smo ga želeli izdati na albumu, vendar se je naše sodelovanje s takratnim kitaristom zaključilo in zadeva ni ugledala luči sveta.”

Preizkusili ste se tudi v vlogi uličnega glasbenika. Kakšne izkušnje ste pridobili na ulici?

“Situacija glede covid-19 me je nekako potisnila na ulico. S prijateljem Juretom Šprahom, uličnim glasbenikom, s katerim naju združuje glasbeni okus, sem končno zaigral skupaj na mariborskih ulicah. Sicer pa mi je igranje na ulici dalo veliko pozitivnih izkušenj in več glasbene kilometrine.”

Josip Segedi in Jure Šprah, prijatelja in ulična glasbenika. Oblečena sta v več kot 70 let stare uniforme iz korejske vojne, del Josipove zbirke.

Kakšen je odziv ljudi na glasbo, ki jo preigravate?

“Dober, navdušeni so nad pristnostjo in preprostostjo glasbe, ki se je v današnjem svetu ob poplavi nekakšne `instant glasbe` kar nekako izgubila. 

Velikokrat se nam zgodi, da ljudje poslušajo naš koncert in kar ne morejo verjeti, da prihajamo iz Maribora, ne pa recimo Memphisa. K dobri zvočni sliki pripomore tudi naša oprema, sam imam okrog dvajset starih ameriških mikrofonov in stojala, vsi pa so še delujoči in jih uporabljamo na odru. Najstarejši med njimi je prvi dinamični mikrofon iz leta 1941 znamke Shure.

Tudi sam imam to glasbo vsa leta tako zelo rad, ker je preprosta, a še vedno tako zelo pristna, iskrena in povedna.”

Dva mikrofona iz zbirke, ki ju skupina Joe & The Rhythm Boys uporablja na koncertih.

Kaj je dragulj vaše zbirke, na katerega ste najbolj ponosni?

“Zbiram male gramofonske plošče t.i. `singlice` na 45 obratov, torej da je na vsaki strani plošče ena pesem v zbirki pa imam tudi ogromno LP plošč (velike plošče, na katerih se nahaja več pesmi, običajno albumi, op.a.). Redno delujem kot didžej na raznih festivalih in dogodkih, več kot deset let sem ob vikendih vrtel plošče v nekdanjem Jazz klubu Satchmo.

V svoji zbirki, ki jo dopolnjujem in nadgrajujem že dobrih petnajst let, imam približno 1500 malih plošč. Večina od njih je ameriške produkcije, med njimi so tudi izjemno redki primerki, ki jih je pri nas in celo v svetovnem merilu zelo težko dobiti. Če bi jih zavrtel eno za drugo, bi lahko glasbo neprekinjeno poslušal približno 100 ur. Znotraj zbirke sestavljam tudi celoten nabor plošč, ki jih je izdajala založba Sun Records iz Memphisa, prestolnice rockabillyija ter rock n` rolla in na dobri poti sem, da bo zbirka popolna.

Med drugim imam pa tudi tri originalne džubokse iz leta 1954, 1957 in 1961, ki še vedno delujejo, med njimi sta dva znamke Wurlitzer in eden znamke AMI.”

Jos pri džuboksu Wurlitzer iz leta 1957.

In pred džuboksom Wurlitzer iz leta 1961, oba del njegove zbirke.

Kaj si še želite v svoji zbirki?

“Rad bi postal lastnik starega ameriškega avtomobila iz obdobja 50-ih.”

Torej ne le glasbenik, ste tudi ljubitelj starin. Gre le za starine iz 50-ih iz Amerike ali zbirate tudi kose iz drugih obdobij in držav?

“Držim se načela, da starin ne kopičim po nepotrebnem, ampak da so uporabne in obenem delujejo. Sicer pa sem bolj orientiran na starine iz 50-ih, ne glede na to, ali so ameriške ali ne. Gre za to, da je takratna ameriška glasba in estetika dobesedno preplavila svet. Tudi če torej najdem kakšen neameriški kos, ki je bil narejen v  takratnem obdobju, bo zagotovo imel tipične lastnosti sloga 50-ih, torej mehke zaobljene linije, pastelne barve, morda kakšen kromiran detajl in podobno.”

Utrinki Josipovega doma.

Kaj je še mogoče zaslediti v vaši zbirki?

“Najraje imam stare kovinske znake, ki imajo porcelanasto prevleko. Sicer pa bi lahko rekel, da zbiram vse. Oblačila, tekstil nasploh, pohištvo, aparate, pravzaprav vse. Stanje, v kakšnem včasih dobim kakšne reči, me sploh ne ovira, saj sem jih veliko restavriral kar sam. 

Tudi moj dom je opremljen s starinami v slogu stanovanja iz 50-ih. Ves čas sem “na preži” za zanimivimi kosi, vendar ta proces traja, saj se včasih nekaj nenadoma pojavi, na nek kos pa čakaš več let. Reči, ki jih zbiram, namreč ni več mogoče izdelati in kupiti, zato je vsak tak kos dragocen in nenadomestljiv, ker je morda zadnji svoje vrste.

V moji zbirki se tako najdejo tudi ameriške uniforme, čelade, Zippo vžigalnik in drugo iz korejske vojne izpred 70 let, originalna baseball oprema iz 50-ih, pa tudi celotna ameriška mornarska obleka.”

Od kod dobivate predmete? Ste vi tisti, ki izpraznite »dedkovo omaro«, ko vas pokličejo?

“Tako je, jaz sem ta. Največ kosov pa imam iz tujine, ki sem jih kupil prek spletne platforme Ebay. Danes je to vse lažje, ker je vse veliko bolj dostopno, včasih pa smo se pošteno namučili, da smo dobili kakšne nepogrešljive kose. Sicer pa je moj dom opremljen večinoma z avtentičnimi kosi, ker pa gre v določenih primerih za redkosti, ki so tudi dokaj drage, smo starine tu in tam nadomestili z izdelki retro videza, ki pašejo v kontekst. Včasih se kaj zanimivega najde tudi na bolšjih sejmih, vendar večinoma v tujini, kjer so dejansko v ospredju starine. Veliko pametnega se najde tudi na zbirališčih kosovnih odpadkov, ki so včasih prave zakladnice starin, ki jih na žalost, a mojo srečo, ljudje zavržejo zaradi nakupa novih.”

Ali potemtakem vse vaše aktivnosti gredo z roko v roki z vašim navdušenjem nad preteklo kulturo?

“Res je. Imam srečo, da sem našel svojo sorodno dušo, s katero si deliva navdušenje nad preteklo ero. Več let že tako dopustujeva s prvo Adriino prikolico Adria 305, ki je bila zasnovana v 60-ih. V notranjosti je v celoti originalna in popolnoma ohranjena, trenutno čaka na osvežitev. Kjerkoli dopustujeva, vedno pritegneva veliko pogledov in zanimanja, nazadnje sva imela dobesedno `vodene oglede` navdušenih turistov po prikolici.”

Tudi dopustuje v stilu.

Adria 305 v originalnem stanju vse do danes.

Je v Mariboru in Sloveniji mogoče živeti slog 50-ih ali ste kdaj razmišljali o selitvi v tujino. Morda ZDA?

“Seveda je, nikoli nisem razmišljal o selitvi v Ameriko, ker se zavedam, da tam življenje ni rožnato, predvsem pa je era, ki sem ji predan in jo občudujem, mimo, ne glede na to, ali grem v Ameriko ali ne.”