Poleg umetelne obnove šipe na Krekovi ulici 14 je Mariborčan Aleš Lombergar zaslužen tudi za to, da bo poleg številčnice na Prvi gimnaziji ura mariborske Stolnice zasijala v novi podobi. Z mojstrom jedkanja pa smo govorili tudi o odnosu do kulturne dediščine pri nas, zakaj je obrt jedkanja tako zapostavljena in katero od propadajočih stavb bi ohranil “za svojo dušo”.

Foto: Facebook Aleš Lombergar

Njegovo prvo spogledovanje s tehniko jedkanja se je začelo z izzivom narediti kozarec iz jedkanega stekla, ta pa ga je tako navdušil, da je nadaljeval in s svojimi šipami okrasil številne pomembne zgradbe v Ljubljani in Mariboru ter pripomogel k ohranjanju kulturne dediščine v tujini. Čeprav v njegov nabor ohranjanja dediščine sodijo najrazličnejša restavratorska dela, je njegov podpis najbolj izrazit prav na do potankosti izumetničenem jedkanem steklu, eden redkih mojstrov, ki sebe tako ne imenuje, pa sicer svoje delo dojema kot poslanstvo. Njegova zapuščina je toliko bolj imenitna ne le zaradi prefinjene tehnike jedkanja, ki sploh ni tako prefinjena, kot nam zaupa sam, temveč zaradi dejstva, da je Aleš Lombergar le eden izmed desetih mojstrov, ki omenjeno tehniko obvlada v Evropi.

Foto: Facebook Aleš Lombergar

Odkod vaša želja, da se ukvarjate z restavratorstvom?

Sprva nisem razmišljal, kaj naj bi to pomenilo v mojem življenju, temveč je zame predstavljalo izziv. Ko sem bil študent arhitekture, sem se namreč ukvarjal z grafično pripravo za tisk, sodeloval sem tudi z znanim slovensko-hrvaškim oblikovalcem Rankom Novakom, ki je takrat dejal, da smo tako dobro opravili delo, da njegovemu lokalu na Malem Lošinju manjkajo le še kozarci iz jedkanega stekla. Mislil je torej le še »češnjo na torti«, ki bi dopolnila celotno sliko. Takrat sem prvič slišal za jedkano steklo, zastrigel z ušesi in rekel, da bomo tudi to naredili, če je potreben še ta detajl. V centralni tehniški knjižnici v Ljubljani sem našel knjigo s konca 19. stoletja o jedkanem steklu, preštudiral tehniko in naredil kozarec.

Kozarec je bil torej vaš prvi izdelek, kaj vas je spodbudilo k temu, da ste nadaljevali?

Kasneje sem dobil občutek, da nosim odgovornost in da je to moje poslanstvo. Projekt v lokalu na Malem Lošinju smo izvedli, v lokalu sem poskrbel za druge komponente, a kozarec je v mojem spominu ostal kot zanimiv izziv, ker me je zanimalo, zakaj je tehnika jedkanja tako pozabljena. Nagnjen sem k temu, da ne delam tega, kar delajo vsi, zato sem ostal v tej obrti in se mojstril. Dolgo je trajalo, da sem naredil dobre šipe. Kasneje je to postajala trajna zveza in vedno bolj sem ji bil zapisan. Danes mi na misel ne pride, da bi zaključil.

Jedkanje je vaša primarna dejavnost, kaj vse še spada v vaš nabor restavriranja?

Znan sem po tem, da jedkam, a hkrati restavriram, se ukvarjam z obnovo kulturne dediščine, obnavljam tudi stanovanja. Po poklicu sem restavrator. Študij arhitekture sem opustil, končal študij oblikovanja, a v celoti opravljam delo restavratorja. 

Kateri so vaši odmevni projekti?

Ljubljanska stolnica konec 80-ih, sledila je mestna hranilnica. Prvi odmeven projekt je bila slovenska filharmonija leta 1993, kar je bilo dobro medijsko sprejeto. Kasneje sem ugotovil, da je to za mojo osnovno prepoznavno dejavnost, ne preživetveno, zelo primerno, zato sem vztrajal. In tudi zato, ker je bil naslednji mojster na Dunaju, danes pa še tega ni več.

Takšno stvar je treba jemati kot profesionalno odgovornost. Če neham še jaz, bo konec. V Ljubljani sem študiral, kjer je veliko jedkanih šip nasploh, tam jih je več kot na Dunaju ali v kateremkoli mestu nasploh. Med drugo svetovno vojno je bilo veliko bombardiranih, v Mariboru je ena, v Ljubljani 140, ene so med najlepšimi na svetu.

Koliko zanimanja danes obstaja za jedkane šipe?

Od zaslužka bi lahko živel, če bi bila množična proizvodnja takšnih stekel, kar bi pomenilo večji trg in dostopne cene. Dokler pa je to delo študiozno, traja dlje časa in je izvedeno po naročilu, so takšni izdelki razmeroma dragi. 

Odkod prihajajo vaše stranke?

Iz Slovenije in tujine. Pri zasebnikih je povpraševanje ves čas enako, torej ni posebno veliko, ker ima veliko ljudi rada moderno oblikovan interier, vendar se najdejo ljudje bolj prefinjenega okusa, ki imajo radi stilno pohištvo, tisti pa imajo posluh tudi za to. V Ljubljani sem opremil veliko lepih stanovanj s svojimi šipami. Takšnih stanovanj širom Slovenije ni veliko. Ljubljana ima višji standard kot kjerkoli v Sloveniji, ljudje so bolj dovzetni za takšne reči. V Mariboru denimo zasebnega naročila še nisem imel. Velik vpliv na moje delo je imela kriza leta 2008, v zadnjih treh letih pa se je število naročil povečalo, tako da lahko rečem, da živim od tega. Sicer pa menim, da je treba živeti od tega, da slediš svojemu poslanstvu.

Koliko časa ste se kalili v tej dejavnosti?

Začel sem sredi 80-ih let, do prvih uspehov je trajalo nekaj tednov, da sem torej naredil vzorec tistega kozarca (prej omenjenega za lokal na Malem Lošinju op.a.). Spremljala me je sreča, ker po tistem, ko mi je uspel kozarec, mi stvari dolgo časa niso šle od rok. Menim, da če takrat ne bi bil uspešen, bi vse pustil, a sem zdržal vse kasnejše neuspehe. Po enem letu sem zmogel in znal, mojstrstvo pa dobiš kasneje. Sam sem naredil večinoma rekonstrukcije in sem ter tja kakšno kopijo.

V času, ko je bila ta obrt v razcvetu, torej v poznem 19. stoletju in do prve svetovne vojne, je bila želja po okrasju velika, zato je bilo tudi teh delavnic veliko, samo v Avstro-Ogrski približno 20, vsi pa so imeli delo. Tehniko so do leta 1955 poučevali na steklarski šoli na Tirolskem, kasneje pa ljudem takšno okrasje ni bilo več všeč. Prva svetovna vojna je namreč za ljudi pomenila šok, zato se je posledično okus ljudi spremenil, zato je veliko teh delavnic zamrlo.

Na kateri izdelek ste najbolj ponosni?

Po vseh letih, odkar sem naredil šipe na filharmoniji, me tako mika, da bi enake naredil zase, ker me zanima, kaj pomeni še dodatnih dvajset let. Nikoli ne dosežeš mojstrstva, to je vseživljenjski proces. Prav bi bilo, da bi bil vse boljši in mislim, da sem. S svojimi šipami sem okrasil ljubljansko Narodno galerijo, na te pa sem tako zelo ponosen, ker se pravzaprav ne vidi, da gre za kopijo, ampak so šipe kot original.

Svoje delo opravljate sami ali za vami stoji ekipa?

Večine stvari nočem in ne zmorem narediti sam, vedno za projektom stoji ekipa. Tudi Stolnica, aktualen projekt, s katerim se ukvarjamo, je projekt velike ekipe. To so dragoceni in nenadomestljivi ljudje. Na Krekovi ulici denimo šipe brez sinove pomoči ne bi naredil tako lepo.

Jedkana šipa, ki krasi Krekovo ulico v Mariboru.

Bo vaš sin nadaljeval z delom?

Sin najbrž ne, ker je zelo zaposlen s svojim delom, ker je profesor na visoki šoli, morda pa kateri od otrok. Sicer pa mi sin tudi ne pomaga toliko pri jedkanju, ampak bolj pri pripravah.

Kako zahteven postopek je jedkanje?

Če ne bi bil tako zahteven, bi bilo več ljudi, ki bi se ukvarjalo s tem, namreč ni za vsakogar. Vse knjige o jedkanju stekla so strokovne, ni slikanice, tudi to je velika zapostavljenost te umetnostne obrti. Ni razloga, da je ta dejavnost tako zapostavljena. Nekega človeka iz Rusije sem preko spleta naučil jedkati in je postal je zelo uspešen. Rad namreč pomagam tistim, ki se sami trudijo in pokažejo nekakšen angažma, nato pa potrebujejo le nekaj usmeritev in pomoči. 

Jedkanje namreč ni dejavnost, ki bi bila hobi, je prenevarna in preveč strupena, odvisna je od številnih elementov, pa tudi učiteljev ni. Razlog pa je tudi ta, da ni dobičkonosno.

Kdaj ste ugotovili, da je to vaše poslanstvo?

Pravzaprav povsem od začetka. Že s tem ko je Ranko Novak dejal, da manjkajo le še jedkani kozarci v lokalu, je povedal, da je to največ, kar je lahko. Morda to ni najdražji element, a je prefinjen in takšen, pri katerem se “najbolj vzdihne”. Od vsega začetka je povezano z edinstvenostjo in očarljivostjo, tega ni veliko.

Kje lahko občudujemo vaše delo v Mariboru?

Na steklo na Krekovi ulici sem ponosen zaradi zgodbe, ko mi je dedek kazal to steklo, Prva gimnazija in Stolnica pa sta bili medijsko precej izpostavljeni. Maribor me v začetkih ni tako fasciniral, ker ima samo črepinjice, a šipa na Krekovi me je spremljala vse od otroštva dalje, ko me je nanjo opozoril dedek. Pri številčnici na Prvi gimnaziji smo namreč imeli občutek, da popravljamo stanje, ki priča o preteklem obdobju. Kmalu, ko smo popravljali, smo ugotovili, da ima stvar veliko večji pomen, kot ga vidimo.

Tako je Aleš Lombergar prvič obnovil številčnico na Prvi gimnaziji v Mariboru. Vir: Facebook Aleš Lombergar

Zakaj torej odločitev, da restavrirate številčnico na Prvi gimnaziji?

Že v času, ko smo bili na gimnaziji, smo vzpostavili s stavbo poseben odnos. Leta 1976 sem prišel na gimnazijo, dve leti kasneje postal predsednik kulturno umetniškega društva. Ker smo si lično uredili kletne prostore društva, me je ravnatelj kasneje povabil, da bi izbral barve za hodnike. To sem tudi naredil. 

Nova številčnica Prve gimnazije, kot sta jo uredila Gorazd Šifrer in Aleš Lombergar. Foto: Andrej Walter z dronom.

S plakatom sem pozval tudi sošolce, da smo gimnazijo med počitnicami spravili nekako v red in prebarvali tri nadstropja. Dobili smo stole iz zapuščenega kina Pobrežje in jih smo vzidali v gimnazijske niše. Ko so se učenci vrnili jeseni v šolo, so bili šokirani. Prej bela stavba je zasijala v zeleno-vijoličnih odtenkih, kino stoli so bili na hodnikih, med njimi velika korita za rože.

Ste takrat obnovili tudi uro?

Že takrat me je motila ura na gimnaziji, zato smo se z nekaj fanti dogovorili, da smo že leta 1979 za silo popravili uro. Sedaj smo po 40-ih letih z vso ohranjeno ljubeznijo in izkušnjami popravili uro. 

Namesto pločevine smo naredili emajlirano uro, tako da izgleda kot da je iz porcelana in je lepša kot original. To je prva takšna številčnica, mislim da tudi v tujini takšne še ni. Po enem letu lahko rečem, da ne bi mogla biti boljša. Letos smo se odločili, da bi uredili tudi uro Stolnice. Tudi ta ura ni takšna, kot bi morala biti. Prepričan sem, da bodo tudi te številčnice velik okras.

Oktobra lahko pričakujemo novo številčnico?

Res je, če bo vreme zdržalo, upamo, da bo prenovljena številčnica nared do občinskega praznika 20. oktobra. Veliko del bo opravljenih z našim angažmajem in zbranimi donacijami, saj je za kulturno dediščino namenjenih malo sredstev. V prihodnje bi jih želel več. Imamo veliko načrtov, nekatere med njimi bomo lahko izpolnili, nekatere pa so v nasprotju z lastniki. Predlagal sem, da bi prihodnje leto obnovili cel zvonik, a to je velik zalogaj, veliko detajlov je potrebno urediti.

Kakšen je odnos do mariborske kulturne dediščine?

Šipa ne bi zasijala tako, če ne bi bil celoten objekt obnovljen, a obnovljena je bila le fasada. Dediščine je dovolj, da bi jo človek negoval in vzdrževal, odnos pa je milo rečeno slab. Veliko stvari se je sicer ohranilo. Maribor ima veliko zanimivih hiš, nekatere so lepo obnovljene, nekatere manj. 

Aleš Lombergar in Gorazd Šifrer med poskusnim nameščanjem številčnice. Fotografijo je posnel Matjaž Wigele. Vir: Facebook

Vila Robič pri parku je denimo odlično obnovljena, nekatere pa slabo. Problem je finančno stanje, saj je Maribor precej v denarnih škripcih. Srednjeveški hiši na Koroški cesti 22 in 24 sta sedaj po obnovi denimo kot bi bomba treščila na Koroško, ker sta nekaj povsem posebnega. Na nasprotni strani pa je grozljiva razpadajoča hiša.

Zakaj je po vašem mnenju tako?

Mislim, da je nekaj lastnikov, ki iz nekega vzgiba pustijo objekt, da neslavno propade. Gre za preračunljivost, da dobijo lastniki prazno parcelo. Nočejo stare hiše, zavod za spomeniško varstvo želi, da objekt obnovijo, lastnik nato počaka, da propade in hišo podre. Takšna je tudi vila Transilvanija na Mladinski, ki jo je arhitekt Friedriger postavil sebi, a je popolnoma propadla. Veliko mi je do tega, da bi rešili to vilo, da bi tja umestili avstrijski kulturni center, vendar ne vemo, ali se bodo s tem strinjali.

Kot zavod imate to možnost, da usmerjate projekte? Kakšen ima posluh občina?

Kot zavod lahko le izražamo svoje želje in usmeritve. Župan je zgodaj dejal, da se zgleduje po ljubljanskem županu Jankoviću, ena izmed njegovih potez pa je projekt Ljubljana moje mesto, kjer Ljubljana s svojim denarjem poskrbi za renovacijo opuščenih stavb. Maribor je lani prvič objavil razpis za obnovo fasad, letos so ga ponovili, tako da mislim, da je županov odnos čudovit.

Ko smo prvi dan objavili članek o obnovi številčnice in prosili za donacije, smo prvo donacijo dobili prav s strani župana. Je zelo dovzeten, a župan razpolaga z malo denarja, veliko denarja pa je namenjenega drugim projektom, saj je veliko dotrajanega in veliko stvari je potrebno urediti.

Je to naš nacionalni problem?

Slovenski problem je, da se ne spodbuja, da so starine lepše kot novogradnje, a to je potrebno privzgojiti. Ure na Stolnici denimo ne obnavljamo, da bi bolje videli nanjo, a Mariborčani se bomo z lepšo uro bolje počutili. Teh primerov je veliko, a nekje je potrebno začeti. Mestu manjka kritičen odnos do stanja nepremičnin. To je dolg proces, ki ga bo potrebno nekoč preseči. Pri nas tudi nimamo strokovnih člankov, ki bi spodbujali k temu in krepili ozaveščenost.

Je za določen objekt odvisno od lastnikov, v kolikšni meri ohranijo kulturna dediščina? Zavod izda soglasje ali ne, kakšen pa bo končen izgled, določijo lastnik in delavci…

Tako je. Pri nas ljudje niso bili vajeni biti lastniki, to so postajali v večji meri šele po denacionalizaciji. V Nemčiji je v veljavi celo zakon, da hiša ne sme imeti več kot enega lastnika. V Sloveniji pa je denimo blok s 126 lastniki, kjer je nemogoče gospodariti.

Tako bo po obnovi izgledala številčnica mariborske Stolnice. Vir: Aleš Lombergar.

Kaj bi obnovili, v primeru, da niste omejeni s sredstvi, lokacijo? Kaj bi restavrirali tako, “za vašo dušo”?

Najverjetneje bi rešil enega od približno 120 uničenih gradov, ki so jih med in po vojni uničili. Nikjer na svetu ni bilo tega, razen v naših koncih. Morda je primerljiva Japonska in V Nemčija, a ne v tolikšni meri. Ko pustiš grad tako propasti, nimam besed. Veliko gradov je delno konzerviranih, restavriranih, a nobeden izmed teh ni rekonstruiran in obnovljen v celoti. Moj prijatelj je kupil grad in ga pričel rekonstruirati in celo naletel na inšpekcije. Pri nas je tudi malo zanimanja tujcev za takšne velike investicije. Običajno zavod za kulturno dediščino predlaga, kako mora biti stvar obnovljena, a ta znesek je tako visok, zato je zelo pomembno, da takšni objekti dobijo lastnike, ki imajo posluh in sredstva za to.