Intervju: mag. Djordje Žebeljan, Služba Holdinga Slovenske elektrarne za energetske politike in zadeve EU.

Mag. Djordje Žebeljan je že desetletja eden od bolje poučenih Mariborčanov v slovenskem energetskem svetu. Poznavalcu energetskih sistemov menda tudi znotraj Holdinga Slovenske elektrarne, ki ima sedež v Ljubljani, pravijo legenda, nikoli mu ni odveč misterijev energije pojasnjevati tako, da razumejo tudi ne energetiki . Hkrati pa je kreativen in vedno gleda naprej.

1. Pogosto uporabljamo termin »nizkoogljično«, pa se najbrž kdaj vprašamo, kaj to sploh pomeni? Kako se nizkoogljične družbe ali denimo podjetja ločijo od brezogljičnih?

Najprej malo za šalo: kot človeštvo nikoli ne bomo brezogljični, saj je ogljik gradnik vseh živih bitij. Če resno odgovorim na vaše vprašanje, pa takole: izraz »brezogljičen« je namenjen predvsem izpustom ogljikovega dioksida oziroma vseh toplogrednih plinov, ki so posledica človeških aktivnosti. Vožnja z avtom, proizvodnja elektrike iz premoga in plina, kmetovanje, proizvodnja jekla, proizvodnja aluminija, proizvodnja piva, proizvodnja vina, proizvodnja soka, proizvodnja mleka, proizvodnja kruha… vse to so dejavnosti, ki povečujejo izpuste ogljikovega dioksida.

Če bi malce poenostavil, bi lahko rekel, da podjetja ločimo po količini porabljene energije na enoto proizvoda in emisiji ogljikovega dioksida na enoto proizvoda. Manj je obojega, bližje je podjetje tako imenovani brezogljičnosti. Poleg tega pa moramo upoštevati še nekaj: proizvodnja tone jekla ali aluminija, denimo, zahteva bistveno več energije kot proizvodnja enega avtomobila – a brez aluminija in jekla tudi avtomobila ne bo. Kar želim povedati je, da moramo stopnjo brezogljičnosti upoštevati glede na panogo in tudi v celotni proizvodni verigi oz. življenjski dobi izdelka, od surovine preko uporabe pa vse do razgradnje.

2. Koliko Sloveniji manjka do tega, da postane nizkoogljična, koliko bi ji manjkalo, če bi se odločila za brezogljičnost (če bi bilo to sploh izvedljivo). Kaj vse še moramo storiti, da zares preidemo v nizkoogljičnost?

Ključna pri prehodu v nizkoogljično ali brezogljično družbo je učinkovita raba energije na vseh področjih človekovega bivanja, seveda ob hkratni opustitvi rabe energije iz fosilnih goriv in njenem nadomeščanju z obnovljivimi viri energije. Pri tem procesu pa moramo slediti ohranitvi globalne konkurenčnosti družbe kot celote in tehnološkim možnostim ter hkrati pospešiti izobraževanje in razvoj inovacij, ki ustvarjajo nove možnosti.

Slovenija je z doseženo stopnjo brezogljičnosti primerljiva s preostalim svetom: vsi smo še zelo daleč od tega. Bi pa želel poudariti, da doseganje lokalne brezogljičnosti, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne vpliva bistveno na podnebje v okolju, kjer je bila brezogljičnost dosežena. Zato je predpogoj za učinkovito zmanjšanje klimatskih sprememb in znižanje nivoja emisij toplogrednih plinov globalen in usklajen pristop na vseh petih kontinentih. Brez izjeme! Ta proces bo zahteven in dolgotrajen.

3. Katera področja so s stališča »ogljičnosti« najbolj problematična? Kako se jih namerava v prihodnjih letih obvladati, da postanejo nizkoogljična?

Načelen odgovor je, da so to področja, ki trenutno nimajo tehnološke alternative oziroma so vezana na trenutne navade ljudi in proizvodnjo dodane vrednosti na enoto produkta. Primer rešitev ni zapiranje energetsko intenzivne industrije – proizvodnje aluminija, jekla, umetnih gnojil, umetne mase – v EU ali njihova selitev na druge kontinente, kjer so manj strogi predpisi in okoljske zahteve, kar se trenutno dogaja. Nasprotno: rešitev je v pozicioniranju industrije na globalno optimalnih lokacijah tako za okolje kot družbo ter logistiko  po primerljivo enakih predpisih.

Smiselnost nizkoogljičnosti oziroma brezogljičnosti je tudi v tem, da vsak posameznik in vsak gospodarski subjekt na vsakem koncu sveta delujeta in razmišljata, kako vsak dan porabiti manj energije, proizvesti manj odpadkov in nasploh manj obremeniti svoje okolje. To je pravzaprav predpogoj prehoda v »zeleno« družbo. Ne bomo pa ga dosegli s prisilo in omejitvami; potrebna sta ciljno usmerjanje in trajnostno angažiranje kapitala za naložbe v ljudi, okolje in gospodarstvo.

4. Kaj o nizkoogljičnosti narekujejo slovenske in evropske direktive – do kdaj bi naj postali nizkoogljični? Ima morda Slovenija kak časovni rok do kdaj in, kako? Nam lahko in če, da, kako nam lahko to uspe?

Direktive na področju EU so izraz skupne volje vseh prebivalcev EU, kar velja tudi za področje klimatskih sprememb. Direktive torej Sloveniji ne »narekujejo« ampak se je naša država z njihovo vsebino strinjala in jo tudi soustvarjala. Cilj je, da Evropska unija do leta 2050 postane ogljično nevtralna skupnost. Slovenija je svoj del izziva sprejela s sprejetjem celovitega Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta Republike Slovenije. V njem se je zavezala, da bo naredila vse, kar je v njeni moči ter v okviru naravnih in ekonomskih danosti, da kar najbolj prispeva k doseganju podnebne nevtralnosti v EU. Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt, bolj znan po kratici NEPN, temelji predvsem na ukrepih, ki bodo pospešili ukrepe učinkovite rabe energije, znižali emisije CO2 na vseh področjih ter povečali rabo obnovljivih virov energije v končni rabi energije. To pa posledično pomeni  veliko potrebo po izgradnji velikega števila hidro, sončnih in vetrnih elektrarn.

V splošnem trdim, da lahko Sloveniji uspe samo na en način: tako, da politika in stroka, gospodarstvo in javni sektor, prebivalstvo in nevladne organizacije dosežejo konsenz o tem, kako znotraj Slovenije, ob upoštevanju vseh naravnih danosti ter kapitalskih in intelektualnih možnosti, doseči maksimizacijo rabe obnovljivih virov energije, povečanje učinkovite rabe energije in zniževanje emisij toplogrednih plinov.

5. Katere prednosti Slovenije lahko v prehodu v nizkoogljično družbo izpostavimo, kaj lahko Slovenija za bolj zeleno prihodnost izkoristi? Kaj pa slabosti, pomanjkljivosti, šibke točke?

Prednosti so njene naravne danosti in intelektualni kapital, pomanjkljivosti so pa mnenjska in lokalna razklanost pri reševanju ključnih izzivov, ki jih pred nas postavlja NEPN. Tako imenovani NIMBY pristop, ko so ljudje za, a ob pogoju »samo ne na mojem dvorišču,« problemov ne bo rešil, ampak jih bo, nasprotno, poglobil. Ukrepi, ki jih predvideva NEPN, se bodo vedno izvajali na dvorišču nekoga. Pristop mora biti dvosmeren: vsak posameznik mora razmišljati o tem, kako bi lahko bil čim bolj samooskrben, in o tem morajo, na drugi strani, razmišljati tudi država, EU, cel planet. Rešitev je, kot vedno, nekje vmes.

6. Kakšno vlogo v prehodu v nizkoogljično družbo igra posameznik?

Ključno. Začeti je treba pri sebi.

7. Če se kot mariborski in podravski medij osredotočimo na našo, podravsko regijo – je v smislu ogljičnosti kakorkoli posebna? Se v našem okolju nahaja kakšna problematična infrastruktura, ima morda naše območje kake prednosti, potenciale za prehod v nizkoogljično družbo?

V našem Podravju se proizvede največji delež električne energije iz obnovljivih virov v Sloveniji s HE na reki Dravi, ki so ključni steber proizvodnje električne energije skupine HSE, po konkurenčnih cenah. Delež proizvodnje hidroelektrarn na Dravi, združenih v družbo DEM, predstavlja skoraj četrtino celotne Slovenske proizvodnje električne energije in skoraj dve tretjine električne energije iz obnovljivih virov oddane v prenosno omrežje. Kljub temu dejstvu ima regija še vedno veliko potenciala v dvigu rabe obnovljivih virov, vode, vetra, sonca, biomase, geotermalne energije ter izboljšanja učinkovite rabe energije v industriji in gospodinjstvu. Vse to je zelo dobra popotnica v čistejšo prihodnost, le izkoristiti jo moramo premišljeno in okolju ter lokalni skupnosti sprejemljiv način. Če želimo izvesti učinkovit prehod v nizkoogljično družbo na slovenski ravni, na področju proizvodnje električne energije, ki je za skupino HSE ključnega pomena, mora od za to potrebnih naložb imeti koristi tako družba, lokalna skupnost kot vsak njen posameznik, ob hkratnem pozitivnem prispevku vsakega posameznika k umestitvi potrebnih objektov (hidro, sončne, vetrne, geotermalne,… elektrarne) v prostor, ki so dobri za celotno skupnost. To se lahko doseže samo z vzajemnim dialogom in močjo argumentov vseh udeležencev od investitorjev do lokalne skupnosti.

8. Finančne, infrastrukturne in znanstvene premike je (vsaj v teoriji) mogoče doseči, kaj pa miselne? Smo Slovenci kot narod pripravljeni na prehod v nizkoogljično družbo? Razumemo situacijo podnebne krize, trenutno dogajanje v svetu ter ukrepe, ki jih moramo, da zavarujemo planet ter sebe, sprejeti? Kaj lahko naredimo na tem področju, se pravi na področju izobraževanja, osveščanja, miselnih premikov …?

Narodova samozadostnost na ključnih področjih bivanja in ustvarjanja je predpogoj za narodov razvoj in obstoj. To moramo ponotranjiti in izvajati na vseh področjih: pri oskrbi z energijo, hrano, vodo, na področju globalne konkurenčnosti… ter hkrati upoštevati načela trajnostnega razvoja in krožnega gospodarstva. V nasprotnem nas bo premetavalo kot brodolomce na ladji brez motorja in jader po razburkanem morju brez jasne prihodnosti.

9. Bi še sami kaj dodali, komentirali, izpostavili?

Pomemben napredek bomo dosegli, ko se bomo brezogljičnost »šli« zaradi nas samih, ne pa samo zaradi predpisov. Ko bo takšno ravnanje postalo avtomatizem. Verjamem, da smo temu vedno bližje.