Peter Kokol je šahovski mojster, ki od leta 2017 poučuje šah na Kitajskem oz. natančneje v Šanghaju. Svoje prve šahovske korake je naredil v Mariboru, kjer so nekoč bili kar trije šahovski klubi. Njegova šahovska kariera se je pričela zaradi poškodbe pri športu. Po rojstvu hčerke skupaj z družino živi v Mariboru in razmišlja o vrnitvi na Kitajsko.

Kakšni so bili vaši šahovski začetki?

Tega se še zelo dobro spomnim. Bil sem star šest let in sem si pri smučanju zlomil nogo. Gledal sem televizijo in igral Tetris, kar je šlo mojemu očetu zelo na živce. Pokazal mi je igro šah oz. škatlo s črnimi in belimi polji. Tedaj me je šah popolnoma prevzel.

Kakšni so bili vaši šahovski dosežki?

Bil sem državni prvak v kategorijah do 12, 18 in 20 let. Osvojil sem tudi nekaj drugih in tretjih mest. Na evropskih in svetovnih prvenstvih pa nisem dosegel kakšnih odmevnejših rezultatov. Na evropskem prvenstvu v Budvi leta 2003 v kategoriji do 14 let sem zasedel 24. mesto, na svetovnem prvenstvu v Turčiji štiri leta kasneje pa sem v kategoriji do 18 let zasedel 28. mesto.

Kako je prišlo do tega, da ste pričeli poučevati šah na Kitajskem?

Do 23. oz 24. leta sem bil aktivni igralec šaha, nato pa je bilo igranja vse manj, saj sem se več posvečal trenerskemu delu, ki sem ga opravljal v najuspešnejšem šahovskem klubu v Sloveniji, Železničarskem šahovskem klubu Maribor. Dobil sem nekaj učencev, ki sem jih poučeval. Leta 2015 sem se odločal med študijem in kariero šahovskega trenerja. Odprl sem s.p. in poučeval na 11 šolah v Sloveniji.

Toda plačilo ni bilo dovolj visoko oz. zdi se mi, da so storitve pri nas zelo slabo plačane. Nekateri športi imajo dokaj dobre urne postavke, medtem ko jih večina nima. Šah se npr. ne more primerjati s tenisom, saj ni tako popularen. Nato je prišla ponudba s Kitajske in odločil sem se, da grem tja.

Toda plačilo ni bilo dovolj visoko oz. zdi se mi, da so storitve pri nas zelo slabo plačane. Nekateri športi imajo dokaj dobre urne postavke, medtem ko jih večina nima. Šah se npr. ne more primerjati s tenisom, saj ni tako popularen. Nato je prišla ponudba s Kitajske in odločil sem se, da grem tja.

Kako pa ste se srečali s svojo sedanjo delodajalko?

Eden izmed mojih znancev je imel že pred tem poslovne vezi na Kitajskem in je ustanovil tudi turistično agencijo, preko katere je iskal svoje poslovne partnerje. Tako je prišel v stik z mojo sedanjo šefinjo, s katero še zdaj poslovno sodelujeta. Na spletni strani Šahovske zveze Slovenije je objavil oglas, da na Kitajskem iščejo šahovskega trenerja. Ideja o odhodu v tujino se mi je že od nekdaj zdela zelo mikavna. Stopili smo v stik in se odločili za sodelovanje. Od oktobra 2017 sem tako na Kitajskem.

V kakšnem stanju je šah v Mariboru in kdo so najbolj znani mariborski šahisti?

Šah v Mariboru je glede na velikost mesta popularen med mlajšo in starejšo generacijo, imamo pa tudi imena svetovnega kova. Mislim, da imamo enega najboljših trenerjev, ki ima slovensko državljanstvo, a prihaja iz Ukrajine. To je Adrijan Mihaljčišin. Drugo veliko ime je Aleksander Beljavski, ki je prav tako naturaliziran, in živi v Mariboru. Beljavski je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih eden glavnih kandidatov za izzivalca za naslov svetovnega prvaka.

Glede klubov pa lahko rečem, da smo v Mariboru nekoč imeli tri zelo močne. Poleg Železničarja je to bil še Kovinar, ki je na žalost propadel, in najstarejši slovenski šahovski klub Maribor Branik. Vsi omenjeni na žalost nimajo mladinskega pogona, kar jih v zadnjem času zelo tepe in se pozna tudi pri rezultatih.

Najbolj znano ime je Georg Mohr, ki je napisal številne knjige o šahu, piše pa tudi članke za različne slovenske časnike. Izpostavim lahko tudi Tadeja Sakelška, ki je mednarodni mojster, in prihaja iz Hoč. Glede klubov pa lahko rečem, da smo v Mariboru nekoč imeli tri zelo močne. Poleg Železničarja je to bil še Kovinar, ki je na žalost propadel, in najstarejši slovenski šahovski klub Maribor Branik. Vsi omenjeni na žalost nimajo mladinskega pogona, kar jih v zadnjem času zelo tepe in se pozna tudi pri rezultatih. Branik se je sicer letos vrnil v prvo ligo, deluje pa v prostorih NK Maribor.

Kakšne razlike v zanimanju za šah opažate med otroki v Mariboru in Šanghaju?

Težko bi rekel, kakšno je vsesplošno zanimanje. Rekel bi, da je v Sloveniji oz. v Mariboru šah dokaj popularen. V času, ko sem še sam bil mladinec, je bilo ukvarjanje s šahom pogosto zasmehovano, medtem ko danes vlada prepričanje, da človek, ki igra šah, mora biti pameten.

V Šanghaju oz. na Kitajskem pa je po mojem mnenju drugi najbolj popularen špor,t takoj za namiznim tenisom in vanj se vlaga čedalje več sredstev. Tudi urna postavka za šahovskega trenerja je precej višja kot pri nas.

V Šanghaju oz. na Kitajskem pa je po mojem mnenju drugi najbolj popularen špor,t takoj za namiznim tenisom in vanj se vlaga čedalje več sredstev. Tudi urna postavka za šahovskega trenerja je precej višja kot pri nas.

Koliko stanejo vaše inštrukcije v Šanghaju in koliko bi v Mariboru?

O natančni števiki ne bi govoril, lahko pa rečem, da je razmerje 1:5 v korist Šanghaja. Za eno uro dela tam zaslužim petkrat več kot v Mariboru.

Ali je kateri izmed vaših učencev dosegel kakšne odmevnejše rezultate na šahovskih tekmovanjih na Kitajskem?

Treniral sem deklico, ki jo vidim kot bodočo svetovno prvakinjo, in je dvakrat zapored osvojila prvenstvo vrtcev v Šanghaju. V mestu, ki ima 25 milijonov prebivalcev, je to kar velik uspeh. Pri šestih letih je na državnem prvenstvu do osmih let osvojila 33. mesto, kar se morda ne sliši nič posebnega, ampak ona je tam sodelovala kot šestletnica med osemletnicami. Prijavljenih je bilo okoli 100 tekmovalk. Lahko rečem, da je izmed vseh mojih varovank in varovancev  zares izstopala.

Kako je pandemija covida-19 izgledala na Kitajskem? Kako se je vse skupaj začelo?

Bilo je pred natanko enim letom, ko sva se s partnerko odpravila v Slovenijo na dopust. Po letu in pol sem si vzel daljši premor, saj se je bližalo novo leto. Bil je tudi čas pred kitajskim novim letom, ki se običajno začne konec januarja ali v začetku februarja, in v tem času se ponavadi kaj dosti ne dela. Poleg tega poteka tudi izpitno obdobje, v katerem se študenti pripravljajo na zaključne izpite, nato pa imajo počitnice, ki sledijo po kitajskem novem letu.

Po moji vrnitvi na Kitajsko se je začelo govoriti o virusu in 23. januarja je bilo mesto Vuhan hermetično zaprto, v ostalih mestih pa so veljali strogi varnostni ukrepi. Morali smo nositi maske, glede katerih se ni nihče spraševal, ali pomagajo ali ne.

Skratka, prišla sva v Slovenijo in se v začetku januarja vrnila v Šanghaj oz. najprej se je vrnila partnerka, medtem ko sem jaz še malo potoval po svetu. Po moji vrnitvi na Kitajsko se je začelo govoriti o virusu in 23. januarja je bilo mesto Vuhan hermetično zaprto, v ostalih mestih pa so veljali strogi varnostni ukrepi. Morali smo nositi maske, glede katerih se ni nihče spraševal, ali pomagajo ali ne. Je pa seveda res, da so ljudje na Kitajskem bili vajeni nositi maske že prej, kar gre pripisati njihovi kulturi in onesnaženemu zraku, hkrati pa je bil spomin na virus sars pri marsikom še precej živ. Vuhan je od Šanghaja sicer oddaljen okoli 800 kilometrov.

Kako pa so izgledali ukrepi v Šanghaju?

Oblasti so nas pozivale, naj ostanemo doma in si umivamo roke. V primeru, da bi se zgodilo, da bi nas zaprli v domove, kot je to bilo v Vuhanu, sva s punco opravila tudi velik nakup hrane oz. riža.

Kako pa so inštrukcije potekale v času covida-19?

Preko Zooma. Nekaj učencev sem že prej učil preko spleta, a sem uporabljal Skype, za katerega so rekli, da na Kitajskem ni popularen, zato sem začel uporabljati Zoom.

Kdaj ste se ponovno vrnili v Maribor?

11. februarja sva s punco, ki je bila noseča, pobegnila pred virusom in se vrnila v Slovenijo. Želel bi se vrniti nazaj na Kitajsko, a zdaj nisem več sam, saj imam družino. Večino posla imam še vedno tam in vse poteka preko spleta. Moram pa reči, da se je Kitajska proti virusu borila zelo ostro in ga praktično premagala.

Izpostavil bi tudi, da se brez naložene aplikacije za sledenje okuženim na pametnem telefonu ne moreš odpraviti v trgovino, kjer na podlagi kode ugotovijo, ali si zelen in brez tveganja za okužbo. Preostali dve barvi sta oranžna, ki pomeni nizko tveganje, in rdeča, ki pomeni visoko tveganje.

Meje za tujce so bile popolnoma zaprte, kar nam je onemogočilo vrnitev, prav tako pa so nam preklicali vize. Virusa so se tako rešili in imajo le še redke primere, ki jih rigorozno zatrejo. Izpostavil bi tudi, da se brez naložene aplikacije za sledenje okuženim na pametnem telefonu ne moreš odpraviti v trgovino, kjer na podlagi kode ugotovijo, ali si zelen in brez tveganja za okužbo. Preostali dve barvi sta oranžna, ki pomeni nizko tveganje, in rdeča, ki pomeni visoko tveganje.

Je pa »olajševalna« okoliščina tudi to, da tam ni demokratičnega sistema, zato je takšne ukrepe lažje izvajati.

Se strinjam. Nikjer na svetu ne moreš sprejeti tako rigoroznih ukrepov. Hočem samo reči, da je to uspešen način za boj proti virusu. Nihče ne govori o tem, da so mu kršene človekove pravice, ker mora zunaj na pločniku nositi masko. Zdaj bo sicer kmalu na voljo cepivo, vendar s takšnim obnašanjem bitke z virusom ne moremo dobiti.

Kdaj pa se nameravate vrniti na Kitajsko?

Imel sem rezervirano letalsko karto za konec marca, a je bilo vse tedaj popolnoma zaprto. Nato sem želel iti septembra, a je to tudi to padlo v vodo. Celoten proces vrnitve je precej bolj zapleten, kot je bil pred pandemijo. Potrebuješ negativen test na covid, ki ne sme biti starejši od 48 ur, ko se vkrcaš na letalo za Šanghaj. Neposrednih linij iz Slovenije ni. Če bi letel iz Brnika v München in nato v Šanghaj, je skoraj nemogoče, da bi ob prihodu imel 48 ur star izvid. Letalske vozovnice so se precej podražile. Za eno smer lahko daš tudi do 3500 evrov.