V Lidlu trdijo: »Sindikalno organiziranje je ustavna pravica, ki je nikomur ne odrekamo.« Iz različnih virov pa smo izvedeli, da izvajajo pritiske na zaposlene, ki se pridružijo sindikatu. Generalni sekretar SDTS Ladi Rožič nam je povedal: »Tiste, ki se včlanijo v sindikat, področne vodje sprašujejo, zakaj so se včlanili, kaj je narobe s podjetjem… Da takšne informacije sploh pridejo ven, je nedopustno. Vodstvo sicer članarino odteguje, ampak takšna vprašanja in pritiski so nesprejemljivi.« Zaposlena, ki želi ostati anonimna, nam je povedala, da so jo, ko se je pridružila sindikatu, poklicali na zagovor. Sicer prijazno so jo vprašali, če je vse v redu, če se tukaj dobro počuti in ali ve, da sindikat ni več kar je bil nekoč.

Naš drugi zanesljiv vir pa nam je sporočil, da so v eni izmed štajerskih poslovalnic članice sindikata sklicali v pisarno. Kaj točno se je tam dogajalo sicer ni znano, lahko pa sklepamo, da je poslovodja zaposlene skušala prepričati, da lahko včlanitev v sindikat ogrozi njihovo zaposlitev. Druga trgovka, ki prav tako želi ostati anonimna, nam je zaupala, da so tudi v njihovi poslovalnici nadrejeni izvajali pritisk nad članicami sindikata.

Da Lidl izvaja pritiske na člane sindikata, je potrdila tudi Tjaša Kozole, ki trdi, da so se odnosi med njo in vodstvom, odkar so začeli ustanavljat sindikat, drastično spremenili. Premeščali so jo iz ene poslovalnice na drugo, v desetih letih jih je menjala kar osem. Službene ocene so ji naenkrat padle na slabo dvojko, vse kar je naredila pa je bilo kar naenkrat narobe.

Da Lidl izvaja pritiske na člane sindikata, je potrdila tudi Tjaša Kozole, ki trdi, da so se odnosi med njo in vodstvom, odkar so začeli ustanavljat sindikat, drastično spremenili. Premeščali so jo iz ene poslovalnice na drugo, v desetih letih jih je menjala kar osem. Službene ocene so ji naenkrat padle na slabo dvojko, vse kar je naredila pa je bilo kar naenkrat narobe.

Na zadnje je delala v več kot sto kilometrov oddaljeni poslovalnici in kljub stalnim prošnjam je niso premestili bližje domu. Premeščali so jo z izgovorom, da je zelo sposobna in da jo na teh mestih potrebujejo. Naj omenimo še to, da je Tjaša Kozole mama samohranilka in da je vsakodnevna vožnja ob visoki intenzivnosti dela zanjo izjemno naporna. Na koncu pa so ji, namesto nagrade za deset let dela pri njih, vročili odpoved iz krivdnih razlogov.

Zmanjšan ali povečan obseg dela

Lidl je poznan po tem, da delavke zaposluje za krajši delovni čas, za 30 ur tedensko. »Ključni razlog za takšen model zaposlovanja je fleksibilnost pri organizaciji delovnega procesa. V prodajalni se denimo tako lažje prilagajamo številu kupcev v naših trgovinah v posameznih dnevih in urah ter tako optimalno planiramo urnike dela. Takšna organizacija dela nam omogoča visoko konkurenčno ponudbo za naše kupce, nenazadnje pa tudi – kar gotovo ni zanemarljivo – na tak način lahko zaposlujemo večje število zaposlenih in torej zagotavljamo večje število delovnih mest. Ocenjujemo, da lahko zaradi tovrstne organizacije dela v našem podjetju zaposlujemo za približno 40 % več ljudi na delovno mesto prodajalca, kot bi jih, če bi bili naši prodajalci zaposleni za polni delovni čas.«

Delavka pa nam pove, da se pogosto dogaja, da so trgovke pisane za 8 ur na dan, kar ni v skladu s povedanim. Razloži nam, da je to po besedah vodstva in inšpekcije zakonsko urejeno in dodatni dve uri dela krije socialna, nadure pa delavke koristijo v okviru prostih dni. Druga sogovornica prav tako potrdi, da delavke delajo več, kot je zapisano v pogodbi. Včasih se dogaja tudi to, da presežejo maksimalno število ur, ki je 42 ur tedensko. Potrdi nam tudi, da se je že dogajalo, da so bile delavke kak dan v službi več kot deset ur.

Druga sogovornica prav tako potrdi, da delavke delajo več, kot je zapisano v pogodbi. Včasih se dogaja tudi to, da presežejo maksimalno število ur, ki je 42 ur tedensko. Potrdi nam tudi, da se je že dogajalo, da so bile delavke kak dan v službi več kot deset ur.

Glede na zmanjšan obseg je problematično tudi to, da se vplačujejo manjši prispevki v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenjenega problema se zavedajo in odgovarjajo: »Že pred leti smo državo opozorili na pomanjkljivosti sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki trenutno pri izračunu mesečnih pokojnin poleg zneska, ki ga posameznik vplača v pokojninsko blagajno, upošteva tudi dopolnjeno delovno dobo – čas zaposlitve v urah. Ker so bila naša opozorila zavrnjena, smo z 2016 za vse naše zaposlene pristopili k dodatnemu kolektivnemu pokojninskemu varčevanju, s katerim smo za svoje zaposlene omilili, po našem mnenju, neenakopravno obravnavo v okviru veljavnega pokojninskega sistema.« Sogovornica nam pojasni, da je Lidl res uredil sklad za varčevanje za pokojnino, vendar se vplačuje zgolj 40 evrov, kar ni znesek, ki bi omogočal dostojno pokojnino.

»Če je za vas družini prijazno podjetje to, da se mama samohranilka vozi v službo na drugi konec Slovenije, potem pa res ne vem. Ali pa to, da ti javijo ob 11. uri dopoldne, da boš moral podaljšati za eno uro, ti pa ne moreš zavrniti, ker moraš za kaj takega javiti eno dan prej.« »Edina ugodnost, ki jo imam, je redna plača,« še doda.

Družini (ne)prijazno podjetje?

V Lidlu se promovirajo kot družini prijazno podjetje in navajajo, da imajo kar nekaj ugodnosti, ki jih nudijo svojim zaposlenim, ki so obenem tudi starši. Od različnih projektov, ki jih izvajajo pod okriljem certifikata Družini prijazno podjetje, do raznih ugodnosti pri nakupih, ki jih lahko zaposleni koristijo zase in družinske člane. Vendar pa se delavka na to le nekoliko cinično nasmehne in odvrne: »Če je za vas družini prijazno podjetje to, da se mama samohranilka vozi v službo na drugi konec Slovenije, potem pa res ne vem. Ali pa to, da ti javijo ob 11. uri dopoldne, da boš moral podaljšati za eno uro, ti pa ne moreš zavrniti, ker moraš za kaj takega javiti eno dan prej.« »Edina ugodnost, ki jo imam, je redna plača,« še doda.

Izgorele delavke poročajo o nemogočih pogojih dela

»Norm v našem podjetju nimamo, je pa naš model je oblikovan tako, da zaposleni v trgovini v enem delovnem dnevu opravlja več posameznih nalog, kar je v dotičnem času potrebno: zalaga police, skrbi za dopeko kruha, skrbi za svežost sadja in zelenjave, skrbi za urejenost trgovine, dela na blagajni, ko je naval kupcev večji in podobno. Naše delo je organizirano v skladu s kolektivno pogodbo in slovensko zakonodajo, vsaka minuta dela je plačana,« povedo v Lidlu na naše vprašanje o intenzivnosti dela.

Delavke in v sindikatu pa opozarjajo, da je intenzivnost dela previsoka. Vse trgovke, s katerimi smo govorili, so povedale, da bi absolutno potrebovali več zaposlenih na eno izmeno. Omenjeno sta potrdila tudi Kozoletova in Rožič. Delavke morajo opravljati več nalog hkrati, zaradi visoke intenzivnosti pa pogosto prihaja do napak in kršitev zakonodaje, kar pa vodstvo dopušča, dokler so te napake v njihovo korist, za nas razloži Tjaša Kozole. Ko pa zaposlenega želijo znebiti, pa to enostavno vržejo pod nos.

Rožič nam pojasni: »Oni imajo take predpise in take zahteve do ljudi, da se človek glede na obseg dela lahko hitro zmoti. Ene črtice ne naredi, da je sadje tisto uro pogledal, ker mora počet nekaj drugega in že lahko dobi opomin. Če se ga hočejo znebi, se ga lahko znebijo tako, da pošljejo področne vodje (in jaz se bojim – tega sicer ne morem dokazat – da te področne vodje tudi podtikajo blago s potečenim rokom trajanja).«

Ena izmed sogovornic nam še razloži, da dobijo dodatni par rok zgolj takrat, ko pridejo na obisk nadrejeni iz uprave.Takrat je tudi mogoče spraviti trgovino v takšno stanje, kot bi morala biti ves čas, vendar pa na račun dodatnih rok pomeni, da bo v naslednjih dneh ponovno manj zaposlenih kot jih je sicer. V običajnih razmerah pa žal enostavno ni mogoče, da bi bile zahteve spoštovane. Izpostavi tudi nenehne spremembe urnikov, ki se sicer delajo dva tedna vnaprej. Pogosto se namreč dogaja, da poslovodje kličejo delavke domov, ko bi naj bile proste in jih prosijo, da naj pridejo delat. Zaposlene so tako pod pritiskom, saj se poslovodji  ne upajo zameriti.

Poškodbe hrbtenice so skoraj del vsakdana

Rožič nam pove: »Lidl je podjetje, ki ima izredno dobro urejene akte. Problem pa je, da se ti akti ne izvajajo na nižjih nivojih. Mi smo ustanovili sindikat, da bi kot socialni partner opozorili, kje so kršitve posameznih poslovodij ali področnih vodij, vendar pač poslovodstvo verjame svojim službam in kršitve so tukaj.« Tudi obe delavki nam razložita, da ima Lidl dobro urejene formalnosti.

Na primer takoj, ko se zaposliš, te pošljejo na opravljat tečaj varstva pri delu, kjer te naučijo pravilnega dvigovanja težkih stvari. Imajo tudi notranjo inšpekcijo, ki nadzoruje zaposlene, če te predpise upoštevajo. Če inšpektor vidi, da katera narobe dvigne kakšno stvar, te fotografira in inšpekcija ima tako dokazilo, da se je delavka poškodovala zaradi lastne malomarnosti. Upoštevanje varnosti pri delu je ob takšnih obremenitvah in če želiš delo opraviti, nemogoče. »Eno je teorija, drugo pa praksa. V teoriji iz udobnega naslonjača lahko tudi jaz marsikaj povem. Ampak kako pa je potem v praksi, je pa čisto druga zgodba,« še doda naša sogovornica.

Po slovenski zakonodaji lahko delavec v enem dnevu dvigne največ eno tono. Naš vir nam je sporočil, da zjutraj samo v desetih minutah dvignejo 200 kilogramov banan, zato je prepričan, da predpisano mejo vsakodnevno prekoračijo.

Po slovenski zakonodaji lahko delavec v enem dnevu dvigne največ eno tono. Naš vir nam je sporočil, da zjutraj samo v desetih minutah dvignejo 200 kilogramov banan, zato je prepričan, da predpisano mejo vsakodnevno prekoračijo.

Poškodbe hrbtenice so tako skoraj del vsakdana Lidlovih delavk. Tjaša Kozole opozori, da se delavke, ki zaradi zdravstvenih razlogov več ne zmore tako učinkovito opravljati dela, znebijo. Sama se je zavzela za delavko, ki so jo želeli odpustiti in kaj so storili? Rekli so, da naj bo ta primer dobre prakse, torej da se lahko oni pohvalijo, da dajo možnost invalidom. Obljubili so ji poseben ortopedski stol na blagajni in prilagojeno delo. In kaj se je od tega uresničilo? »Nič. Danes dela kolegica kot da bi bila zdrava, kljub svojemu slabemu zdravstvenemu stanju. Ne more si pa privoščit izgube službe, ker je mama samohranilka.«

Ena izmed sogovornic poroča še o neprimernih načinih odpuščanja. Prestrašeno in zmedeno delavko pregovorijo, da podpiše sporazumno odpoved, saj bo v primeru odpovedi iz krivdnih razlogov morala posredovati policija. Večina se tako ustraši policije in raje podpiše sporazumno odpoved, kar pa posledično pomeni, da se odpove odpravnini.

Dve resnici o zadovoljstvu zaposlenih

V Lidlu na vprašanje o zadovoljstvu delavcev odgovarjajo: »Zadovoljstvo naših zaposlenih redno preverjamo z raziskavami zadovoljstva na delovnem mestu in na podlagi rezultatov tudi pripravljamo ukrepe, ki bi zadovoljstvo še izboljšali. Lahko pa zaupamo, da se zaposleni v našem podjetju dobro počutijo.

Vsako leto izvedemo raziskavo zadovoljstva zaposlenih, več kot 80 % zaposlenih je v zadnji raziskavi zadovoljstva junija 2019 povedalo, da so zelo zadovoljni oziroma zadovoljni z zaposlitvijo v našem podjetju.« Zaposlena potrdi, da vodstvo sicer res pošilja ankete, vendar je vprašanje, koliko ljudi dejansko to reši in vidi – prepričana je, da zelo mali odstotek. Prav tako se zaposlene bojijo povedati resnico, saj dvomijo v dejansko anonimnost anket. Pove, da je iste strahove imela sama, ko je anketo pred leti nazadnje rešila. Zdaj je ne rešuje več. Ena izmed zaposlenih pa na moje vprašanje o omenjenih anketah odgovarja: »Kakšne ankete vendar? V desetih letih so me očitno vse zgrešile. Jaz nisem v desetih letih prejela in rešila nobene. Recite jim, naj vam jih pokažejo.«

So pa se raziskovanja odnosov med zaposlenimi lotili tudi v sindikatu in v Centru za družbeni razvoj (CEDRA), ki sodeluje pri organiziranju delavk v maloprodaji. S pomočjo ankete, ki jo je rešilo okoli 150 zaposlenih, so ugotavljali njihove ključne probleme. Njihovi rezultati so bili precej drugačni. Dve tretjini sodelujočih je namreč odgovorilo, da jim previsok tempo dela predstavlja problem. Prav tako jih je več kot polovica navedla, da jih motijo nenehna razporejanja iz poslovalnice v poslovalnico in da se v službi počutijo nespoštovani s strani nadrejenih in vodstva. Anketa je prav tako pokazala, da se znaten delež zaposlenih sooča z zdravstvenimi težavami, ki so povezane z njihovim delom.
Anketa je  pokazala, da se znaten delež zaposlenih sooča z zdravstvenimi težavami, ki so povezane z njihovim delom. 

Rožič nam še pove, da se je glede Lidlove problematike že obrnil na vodstvo, ampak je naletel na gluha ušesa: »Preseneča me, da je vodstvo na dogajanje tiho. Jaz sem jim pisal, ampak sem dobil zgolj odgovor njihove odvetniške službe, da je vse v redu, da oni težav ne zaznavajo. Ampak, hudiča, če mi zaznavamo, bi nas lahko vprašali kaj in kje je narobe. Ne pa da pač odvetnika najamejo in odvetnik pove. V sindikatu smo jim ponudili sodelovanje, vendar so nas ignorirali.«