V okviru konference slovenske reciklažne industrije je v Rimskih termah potekala zanimiva okrogla miza, na kateri je sodeloval tudi Jure Fišer, direktor mariborske Surovine in predsednik Sekcije zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov.

V okviru osme konference reciklažne industrije, ki je včeraj in še danes poteka v Rimskih termah, so udeleženci na okrogli mizi z naslovom Tržno ravnanje z odpadki – zlo ali ključ do uspešnega krožnega gospodarstva? v razpravi o predlogu zakona o varstvu okolja opozorili, da je pristojno ministrstvo pripravilo štiri verzije predloga zakona, a brez javne razprave. Moti jih tudi, da so o vsebini zadnje verzije izvedeli iz medijev. Kot je na omizju povedala predstavnica Gospodarske zbornice Slovenije Antonija Božič Cerar, bi bila pri pripravi omenjenega zakona nujna javna razprava. Po njeni oceni je dobro, da se po predlogu združujejo postopki pri pridobitvi okoljevarstvenih dovoljenj glede ravnanja z odpadki. Dejala je tudi, da predstavniki gospodarstva resno jemljejo problematiko odpadkov, in da jim je mar, kje bo končala odpadna embalaža. Poudarila je tudi, da v Sloveniji pogosto spreminjamo zadeve, ki v praksi dobro delujejo, pustimo pa zaprte zadeve, ki ne funkcionirajo.

Zakon predvideva eno neprofitno organizacijo, ki bo v imenu proizvajalcev iskala najugodnejše ponudnike za predelavo odpadkov

V Sloveniji imamo 62 komunalnih podjetij in 6 družb za ravnanje z odpadno embalažo (Interseroh, Slopak, Surovina, Embakom, Dinos in Recikel). Težava, ki se pojavlja, je nepobrana nekomunalna odpadna embalaža, ki je letno nastane za približno 350.000 ton. Država namreč do zdaj ni vzpostavila tako imenovane proizvajalčeve podaljšane oziroma razširjene odgovornosti, kar naj bi zdaj uredil novi zakon o varstvu okolja  (ZVO-2). Zakon, ki je trenutno v vladni proceduri, bo za vsak masni tok odpadkov določil le eno neprofitno organizacijo, ki bo v imenu proizvajalcev iskala najugodnejše ponudnike, ki bodo nato predelali odpadke. “Z uveljavitvijo tega zakona je vprašanje, kaj se bo zgodilo z družbama Slopak in Interseroh, medtem ko se za ostale, ki imajo infrastrukturo za logistiko, sortiranje, predelavo, ne bo kaj bistveno spremenilo. Oni bodo pri tej eni organizaciji, ki bo izbrala najcenejše izvajalce za posamezne regije, še vedno imeli posel, tako da bodo lahko ta vertikalna podjetja še vedno isto delala kot sedaj. Razlika bo le v tem, da ta podjetja  ne bodo mogla več upravljati sistema. Evropska direktiva pravi, da v primeru, če je teh neprofitnih organizacij več, mora biti ustanovljen neodvisen organ. Vse s Slovenijo primerljive države po Evropi gredo na eno organizacijo, ker je manj težav pri nadzoru, upravljanju in tudi kontroli izpolnjevanja okoljskih ciljev,” je pojasnil eden izmed udeležencev okrogle mize Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva.

Jure Fišer: Sistemi, ki nimajo konkurenčnih temeljev, enostavno ne delajo v dobrobit gospodarstva

Direktor družbe Surovina Jure Fišer, ki opravlja tudi funkcijo predsednika Sekcije zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov, je pojasnil, da v Surovini letno zberejo vsaj 50.000 ton nekomunalne odpadne embalaže, ki jo predelajo v reciklate. Med ostalim pa se, znotraj lastne sheme, ukvarjajo tudi s pobiranjem deleža mešane komunalne embalaže v letni količini približno 30.000 ton. Opravljajo pa še izvajalske storitve za druge sheme. Glede predloga novega zakona o varstvu okolja pa je dejal: “Nad določenimi stvarmi smo zaskrbljeni, zlasti tistimi, ki pomenijo uvajanje nekega monopola na embalaži. Zdaj je podaljšana proizvajalčeva odgovornost urejena tako, da proizvajalci izpolnjujejo svoje obveznosti s tem, da jih prenesejo na shemo, ki v njihovem imenu pobere embalažo, ki jo proizvajalci dajo na trg. V tem trenutku je možnih več shem, ki med seboj tržno tekmujejo, in skozi optimizacijo procesov, tehnologij in načinov zbiranja ponujajo cene zavezancem. Po novem predlogu bi bila ta ena organizacija načeloma neprofitna, v resnici bi pa bila zadolžena, da v imenu vseh zavezancev skrbi za embalažo po vsej Sloveniji. Menimo, da taki sistemi, ki nimajo konkurenčnih temeljev, enostavno ne delajo v dobrobit gospodarstva. Ne ozirajo se na stroške, kar je ključno. Surovina sicer ni življenjsko odvisna od tega toka odpadkov. Imamo podjetja v štirih državah, imamo več kot 30 odstotkov trgovine, delujemo v mednarodnem okolju in večino dobička ustvarimo v poslih s tujino. Je pa to kljub temu pomemben tok odpadka, s katerim se ukvarjamo že dolgo. V zvezi s tem smo realizirali več investicij.”

Surovina sicer ni življenjsko odvisna od tega toka odpadkov. Imamo podjetja v štirih državah, imamo več kot 30 odstotkov trgovine, delujemo v mednarodnem okolju in večino dobička ustvarimo v poslih s tujino.

Družbe za ravnanje z odpadno embalažo sicer že od maja, ko je stopila v veljavo uredba o embalaži, čakajo tudi na nova okoljska dovoljenja, na kar je opozoril tudi Fišer: “Nova dovoljenja naj bi dobili naslednji teden. Z njimi bo ministrstvo prvič poskrbelo, da bodo ustvarjene zakonite podlage, po katerih morajo družbe za ravnanje z odpadno embalažo prevzemati vso odgovornost za vso embalažo, ki nastaja na trgu. To je osnova k temu, da na dvoriščih komunalnih podjetij ne bodo več nastajali kupi embalaže.”

Kaj so menili ostali udeleženci okrogle mize?

Po besedah Simone Lesar iz Steklarne Hrastnik v večini podjetjih le ena oseba skrbi za izvajanje ukrepov za varstvo okolja. Meni tudi, da je okoljska zakonodaja obširna in obsežna, spremljanje novosti v zakonodaji pa je velik izziv. “Žal pa podjetja pri pripravi zakonov pogostokrat nismo uslišana,” je dejala. Dodala je tudi, da Steklarna Hrastnik deluje na principu tržnega gospodarstva. Pri objavi razpisov za izbiro predelovalcev odpadne embalaže tako poleg cene upošteva tudi kakovost ponudbe, odzivnost potencialnega predelovalca, pomembno jim je tudi, ali je temu predelovalcu mogoče zaupati.

Predstavnik podjetja Dinos Goran Ambrož je dejal, da niso seznanjeni z argumenti, zakaj bi bil monopol pri razširjeni proizvajalčevi odgovornosti primerna rešitev. Razširjena odgovornost proizvajalca pomeni, da mora proizvajalec izdelka ali embalaže, ki jo daje na trg, plačati celotne stroške – od ločenega zbiranja transportne embalaže do obdelave končnih odpadkov zavrženega izdelka.

Ker razprava o razširjeni proizvajalčevi odgovornosti traja že nekaj let, nas bo to zelo drago stalo, je opozoril direktor podjetja Slopak Srečko Bukovec.

Slovenija ta sistem uvaja na podlagi zahtev evropskih direktiv, same aktivnosti pa so bolj podrejene prenosu teh direktiv v uveljavljen sistem, kot pa izvajanju samih direktiv. Zaradi tega se v praksi pojavljajo številne težave. V Sloveniji se je instrument razširjene odgovornosti proizvajalca prilagajal obstoječemu pravnemu okviru ravnanja z odpadki, namesto da bi bilo obratno. Pristopi pri različnih tokovih odpadkov so bili različni, skozi leta so se akutne težave reševale z različnimi delnimi in ad hoc rešitvami, so ocenili udeleženci omizja.