Ko optimistični ljudje razmišljajo o prihodnosti, njihovi možgani delujejo presenetljivo podobno. Nedavna študija japonskih znanstvenikov razkriva, zakaj imajo samozavestni posamezniki pogosto občutek, da so z drugimi »na isti valovni dolžini« in to dobesedno.

Pozitivna pričakovanja krepijo povezanost

Raziskovalna skupina pod vodstvom Kuniakija Yanagisawe z Univerze v Kobeju je želela razumeti, zakaj so optimisti običajno uspešnejši pri gradnji in vzdrževanju socialnih odnosov. »Naš cilj je bil osvetliti nevronsko osnovo ene ključnih razlik: zakaj optimistični ljudje lažje ustvarjajo in ohranjajo socialne vezi?« je Yanagisawa povedal za ORF.at.

140 možnih scenarijev

V raziskavi, objavljeni v ugledni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, je sodelovalo 87 ljudi. Najprej so izpolnili osebnostne vprašalnike, nato pa si skušali čim bolj živo predstavljati 140 različnih scenarijev iz prihodnosti. Ti so segali od navdušujočih, kot je »potovanje okoli sveta«, do izjemno zahtevnih, na primer soočanja z diagnozo raka.

Med nalogo so jim z magnetno resonanco merili možgansko aktivnost, še posebej v medialnem prefrontalnem korteksu – predelu, povezanem z načrtovanjem in obdelavo prihodnjih dogodkov.

Skupni vzorec v možganih

Rezultati so pokazali, da imajo optimistični posamezniki pri razmišljanju o prihodnosti zelo podobne vzorce možganske aktivnosti. »To ne pomeni, da si zamišljajo enake dogodke, ampak da njihovi možgani prihodnost obdelujejo na strukturno podoben način. To jim lahko olajša sočutje, boljšo komunikacijo in gradnjo močnejših odnosov,« pojasnjuje Yanagisawa.

Pesimisti pa so pokazali veliko večjo razpršenost, vsak si je prihodnost predstavljal na svoj način, zaradi česar se je lahko težje počutil razumljenega ali povezanega z drugimi.

Prenosljiv optimizem

Udeleženci so morali prihodnje scenarije zamišljati tudi skupaj s partnerjem. Tudi tu so optimisti pokazali podobne možganske odzive, čeprav nekoliko manj izrazite. To nakazuje, da se njihov »skupni pogled na prihodnost« lahko prenaša tudi na bližnje odnose.

Raziskovalci pa opozarjajo, da ima študija omejitve. Vzorec je bil majhen in sestavljen iz mladih, zdravih, poročenih ljudi, zato rezultati niso reprezentativni za celotno populacijo. »Potrebne bodo dodatne raziskave, da bi ugotovili, ali se podobni vzorci pojavljajo tudi pri različnih starostih, kulturah in oblikah odnosov,« dodaja Yanagisawa.