Dogajanje v Venezueli po mnenju dr. Uroša Lipuščka ni zgolj regionalna kriza, temveč resno opozorilo svetu o nevarni preobrazbi globalnega reda. Kot je poudaril dr. Uroš Lipušček v izjavi za TV AS Murska Sobota, je ugrabitev venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in njegove žene s strani ameriških specialnih enot sledila le dva tedna po objavi nove ameriške varnostne strategije. Ta po njegovih besedah prvič odkrito priznava, da ZDA zaradi vzpona Kitajske in držav skupine BRICS sveta ne morejo več obvladovati same.
Venezuela ni naključna tarča
Do teh premikov prihaja v simbolnem letu, ko bodo ZDA obeleževale 250 let neodvisnosti. Država, ki je bila nekoč pionirka protikolonialne revolucije, se je po Lipuščkovem prepričanju preoblikovala v največjo svetovno imperialno silo. Ključno vlogo pri tem ima tako imenovana Monroejeva doktrina iz leta 1823, ki je sprva varovala zahodno poloblo pred evropskim kolonialnim vmešavanjem, pozneje pa ZDA omogočila uveljavljanje hegemonije. To potrjujejo številne vojaške intervencije v Latinski Ameriki, ki so se nadaljevale vse do danes.
V tem kontekstu Venezuela po njegovem mnenju ni naključna tarča. Gre za državo z največjimi dokazanimi zalogami nafte na svetu. Očitanja, da je Maduro vodja narkokartela Cartel de los Soles, Lipušček označuje kot »dimno zaveso«, s katero naj bi prikrivali resnične motive. Spominja, da naj bi bil omenjeni kartel ustanovljen že konec osemdesetih let na pobudo Cie, z namenom diskreditacije levičarskih gibanj.
Ameriški neokonzervativci, prisotni v obeh glavnih političnih strankah, odstranitev Madura slavijo kot veliko zmago. Čeprav se je Donald Trump v predvolilni kampanji predstavljal kot njihov nasprotnik, po Lipuščkovem mnenju v praksi nadaljuje isto politiko. Trump je celo javno dejal, da bi morala naravna bogastva Venezuele, predvsem nafta, postati ameriška lastnina, podobno kot ZDA že leta izkoriščajo nafto v Siriji.
Posledice bodo občutile predvsem Kitajska in Rusija
Posledice bodo po oceni analitikov občutile predvsem Kitajska in Rusija. Kitajska v Latinski Ameriki intenzivno vlaga v infrastrukturo, iz Venezuele pa uvaža približno dva odstotka svoje nafte, medtem ko je Venezuela na Kitajsko izvažala večino svoje proizvodnje. Odstranitev Madura bi lahko bila povezana tudi s pripravami na morebiten nov napad na Iran. Če bi Iran zaprl izvoz nafte iz Perzijskega zaliva, bi ZDA izpad skušale nadomestiti z venezuelsko nafto, s čimer bi znova neposredno prizadele Kitajsko.
Zaradi slabega finančnega položaja bi omejili dostop do nafte
V ozadju vsega je po Lipuščkovih besedah tudi slabšanje finančnega položaja ZDA. Tekoči primanjkljaj naj bi dosegal več tisoč milijard dolarjev, edina država, ki bi ga lahko pokrila z nakupom ameriških obveznic, pa je Kitajska. Prav zato naj bi Washington z omejevanjem dostopa do nafte skušal Peking prisiliti v nadaljnje financiranje ameriškega dolga, čeprav Kitajska že več kot dve leti postopno zmanjšuje obseg ameriških obveznic v svoji lasti.
Svet se približuje eni najhujših mednarodnih finančnih kriz
Odstranitev Madura Lipušček vidi kot del širšega globalnega soočenja in razpada finančnega sistema, utemeljenega na ameriškem dolarju. Opozarja, da se svet približuje eni najhujših mednarodnih finančnih kriz, v središču katere je imperij, ki svojo moč skuša ohraniti z agresijo. »ZDA imajo po svetu več kot 850 vojaških oporišč,« poudarja in dodaja, da takšna pot v zgodovini ni rešila še nobenega imperija.
Trump voditelj, ki ne spoštuje ne mednarodnega prava ne lastne ustave
Posebej kritičen je do kršenja mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN. Sprašuje se, ali ima Organizacija združenih narodov sploh še prihodnost, saj vse bolj spominja na Društvo narodov pred drugo svetovno vojno. Po njegovem mnenju Trump vse pogosteje ravna kot voditelj, ki ne spoštuje ne mednarodnega prava ne lastne ustave.
Tudi slovenski politiki zadržani, da se ne bi zamerili
Kriza v Venezueli se s tem po Lipuščkovem opozorilu šele začenja. Rubio, eden najglasnejših zagovornikov trde linije v Trumpovi administraciji, je že namignil, da bi lahko bila naslednja tarča Kuba, sledile pa bi lahko tudi druge latinskoameriške države, ki ne sledijo ameriški politiki. Mlačen odziv Evrope na ugrabitev venezuelskega predsednika vidi kot znak sprijaznjenosti z izgubo suverenosti, podobno zadržani so bili tudi slovenski politiki.
»Zadnja Trumpova akcija odpira boj za novo prerazdelitev svetovnih interesnih sfer,« sklene Lipušček. Če bo obveljala nova ameriška strategija, bi lahko Ukrajina kljub nasprotovanju Evrope končala v ruski interesni sferi. Ključno vprašanje pa ostaja, ali ima Trump sploh še nadzor nad tako imenovano globoko državo - in odgovor se zdi vse bolj negativen.
