V javnost je prišlo pričanje matere Danke Ilić, ki je tožilstvu natančno opisala, kaj naj bi se dogajalo usodnega dne. 

Na Višjem državnem tožilstvu v Zaječarju so zaslišali starše dveletne deklice Danke Ilić iz Bora, njihove izjave pa so bile vključene v obtožnico za umor zoper Dejana Dragijevića, Srđana Jankovića in Radoslava Dragijevića. 

Obtožnica sicer še ni potrjena, je pa srbski Telegraf.rs danes objavil pričanje Dankine mame Ivane Ilić o tem, kaj se je dogajalo usodnega 26. marca, ko je deklica izginila, torej ko so jo ubili. 

Na dedkovo posestvo zaradi igranja nogometa

Ivana Ilić je povedala, da se je za odhod na dedkovo posestvo v Banjsko polje odločila, ker je njen sin rekel, da želi streljati žogo. "Odpeljali smo se v Banjsko polje, kamor smo prispeli okoli 13:06 ali 13:07. Mislila sem namreč, da se bosta otroka lahko tam v miru igrala. Otroke sem po prihodu na posestvo vzela iz avta, sinu dala žogo in ga slikala, Danka pa je medtem krenila proti poti, ki vodi proti zemeljskemu griču na dvorišču, ki je bil od avtomobila oddaljen pet ali šest metrov," je po poročanju Telegraf.rs povedala Dankina mama na tožilstvu.

Danka se je od nje oddaljila največ tri metre

Povedala je še, da je Danka plezala po kupu zemlje. Z žogo so se igrali kakšnih 5 min, vendar Danke žoga ni pretirano zanimala. "Največ, kar sem se od otrok odmaknila je bilo tri metre. Potem je sin postal žejen, Danka pa se je medtem ponovno začela vzpenjati na hrib, kar je bilo kakšnih 5 metrov oddaljeno od avta, torej čisto na začetku poti, ki sem jo že opisala," je nadaljevala mati.

Opisala je še, da je bil njen sin ves čas zraven, ko je šla po vodo v nahrbtnik, ki je bil na sovoznikovem sedežu. Vse skupaj je po njenih besedah ​​trajalo približno kakšni dve minuti. »Ko sem pogledala v hrib, Danke več ni bilo. Klicala sem jo, pogledala po bližnjem travniku, kjer smo se predtem igrali in ko sem ugotovila, da je nikjer ni, sem prijela sina za roko in sva šla skozi odprta vrata hiše. Dvorišče, ki je meter ali dva od hriba, poteka mimo sosednjih dvoriščnih vrat, ki so bila prav tako odprta, in tako sva naredila krog okoli hiše, ki je dolg približno 100 metrov,« je zgodbo nadaljeva Ilićeva.

Okoli 13.42 je poklicala soproga in mu povedala, da otroka ni več. Takoj po tem klicu je poklicala še policijo. Nadaljevala je z iskanjem otroka, nato pa je v bližini zagledala belo službeno vozilo komunale in dva moška, ki sta kmalu zatem sedla v avto in se odpeljala. Dodala je, da se v tistem trenutku in paniki ni spomnila, da bi moška vprašala, ali sta videla deklico. 

Kmalu se je pripeljal mož ter njegov prijatelj, s katerima smo pričeli z iskanjem. Kasneje so se začeli zbirati ljudje, ki so pomagali iskali Danko.

Družina ni imela sovražnikov

Dodala je še, da "Danka ni govorila, se ni odzivala na svoje ime ter ni sledila ukazom. Včasih je rekla le "mama", se z gibi odzivala na pesmi in imela svojo najljubšo odejo. Deklica je včasih izgubila zavest, ko je imela vnetje ali se je dušila od joka." Zato je mati sumila, da ima Danko neko obliko avtizma, vendar je zdravniki niso potrdili. "Kljub vsemu pa Danka ni imela navade, da bi se ločila od nas in se ne vrnila."

V zaključku pričanja mati še pojasni, da družina ni imela nobenih sovražnikov, z vsemi je v dobrih odnosih, razen z dedkom, s katerim že več let ne govori. Prav tako ne pozna osumljencev in jih še ni nikoli videla.