»Zbogom, # splošniHRT. Ponedeljek nikoli več ne bo enak,« je po objavi zadnje epizode TV serije General na hrvaški javni televiziji HRT zapisal en uporabnik Twitterja.

Serija, ki pripoveduje o življenjski zgodbi hrvaškega generala Anteja Gotovine, sicer ključnega poveljnika operacije Nevihta avgusta 1995, ko je hrvaška vojska strmoglavila uporniške srbske sile, je sprožil široko razpravo o družbenih medijih pod ključnikom #GeneralHRT. Osemdelna TV-serija je nastala iz istoimenskega državnega sponzoriranega celovečernega filma režiserja 88-letnega hrvaškega filmskega ustvarjalca Antuna Vrdoljaka, ki je bil premierno prikazan prejšnje poletje. Bil je najbolj gledan domači hrvaški film leta 2019.

Serija sprožila veliko kritik

Vladimir Matijanič, novinar s spletne strani Index, ki je poglobljeno preučil serijo in prebral njene scenarije, je za BIRN povedal, da so kritiki do nje »soglasno negativni«. Dodal je, da so nekateri od teh kritikov »ljudje, ki naj bi jih obravnavala serija, na primer združenja vojnih veteranov ali nekdanji pripadniki enot hrvaške vojske, ki so bili zelo nezadovoljni z prikazom vojne«.

Bil je nacionalna ikona

Gotovina je postal nacionalna ikona, ko ga je julija 2001 obtožilo Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) za zločine nad srbskimi civilisti med in po operaciji Nevihta. Širok del hrvaške javnosti je podprl njegovo prizadevanje, saj ga je videla kot žrtev nepoštenega obravnavanja mlade hrvaške države s strani mednarodne skupnosti.

Decembra 2005 so ga v begu pred haaškim sodiščem s pomočjo hrvaških tajnih služb aretirali v restavraciji na Kanarskih otokih. Na MKSJ je priznal, da ni kriv, skupaj s svojimi obtoženimi kolegi, generaloma Mladenom Markačem in Ivanom Čermakom.

Aprila 2011 so ga spoznali za krivega in ga obsodili na 24 let zapora. Novembra 2012 pa ga je pritožbeni senat MKSJ oprostil, zato se je vrnil na Hrvaško.

Opazili so vrsto napak

Med projekcijo serije, od decembra do januarja, so mnogi opazili vrsto napak: od napačnih zgodovinskih dejstev do uporabe napačnega narečja za določene like, do prizorov, kot je na primer na zaslonu plastičnih steklenic hrvaške vodne znamke Jana, ki v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ni obstajala, pa tudi sodobnih modnih dodatkov in oglasov tujih supermarketov.

»Bilo je tudi nekaj naivnih pripomb od gledalcev o pomanjkanju realizma, vendar bi odstopanje od realizma lahko veljalo za umetniško svobodo, če bi ta odklon privedel režiserja in njegovo ekipo k produkciji neke višje kakovosti vsebine,« je dejal Matijanič, a zatrdil, da se je serija dejansko izkazala za »redko vidno kombinacijo slabega scenarija in slabo odigranih likov«. Vrdoljak pa je ob stiku z BIRN kritike zavrnil, prav tako ni želel govoriti z drugimi mediji o negativnih reakcijah na serijo, medtem ko je vodstvo HRT priznalo, da niso bili zadovoljni s tem, kako se je izkazala serija. Vodja poslovne enote programskega oddelka HRT Renato Kunič je tudi dejal, da »scenarij ni bil dober«.

Predstavitev vojne propagande

Zgodba filma General sicer temelji na knjigi z naslovom Bojevnik: Pustolov in general novinarja, pisatelja in politika Nenada Ivankovića. »Dotaknila se me je njegova usoda, ker so nekateri ravnali z njim zelo slabo,« je lokalnim medijem povedal Vrdoljak, ki je bil tudi poslanec konservativne Hrvaške demokratske zveze, stranke HDZ v devetdesetih.

Kritiki se strinjajo, da film in TV-serija, tako kot večina hrvaških vojnih filmov, podpira prevladujočo pripoved, da je bila vojna iz devetdesetih let obrambna in osvobajajoča, legitimen odziv na srbsko in jugoslovansko agresijo. Matijanič je še trdil, da film in nadaljevanke predstavljajo vojno propagando zelo podobno tisti iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, vendar da je to le en del problema, saj je bila tako kot vse v filmu in TV oddajah propaganda »karikirana«.

Množična podpora filmu in seriji

In čeprav naj ne bi bilo uradno znano, koliko denarja so porabili za “Generala«, Matijanič meni, da je stal med 2,7 in 4 milijone evrov. Hrvaška javna radiotelevizija HRT naj bi za film in serijo zagotovila 1,28 milijona evrov, hrvaški avdiovizualni center HAVC pa dodatnih 554.000 evrov. Ministrstvo za obrambo je 65 dni zagotavljalo tanke, helikopterje, letala, tovornjake, topništvo in čete, finančno naj bi pomagala tudi nekatera državna podjetja in institucije. Zagrebška mestna služba za kulturo je projekt od leta 2016 do 2018 podprla s skupno 241.800 evri.

Leta 2017 je projekt podprla še naftna družba INA, državna elektroenergetska družba HEP pa je s sponzorskim in donacijskim programom v letih 2016 in 2017 za film odobril skupno 80.600 evrov. Po poročanju časnika Slobodna Dalmacija so pri projektu finančno pomagale tudi številne občine v regiji Dalmacija. Občina Pakoštane in mesto Biograd Na Moru sta darovala vsak po 33.600 evrov, Šibensko-kninska županija in zadrska županija pa okoli 16.000 evrov, mesto Šibenik in občina Sveti Filip i Jakov pa približno 13.440 evrov.

Matijanič je ob komentiranju stroškov trdil, da ima Hrvaška »tradicijo šibkega nadzora nad porabo javnega denarja in to je vse, kar vse politične sile, ki so vladale državi, sploh niso poskušale spremeniti«.