Zima je resda bolj zaspani letni čas, a ljudje, za razliko od nekaterih vrst živali, nimamo sposobnosti hibernacije. A nova študija 430.000 let starih ostankov hominimov v jami Sima de los Huesos (kostni prepad), ki je del obsežnega kompleksa jam Cave Mayor v španskem gorovju Sierra de Atapuerca kaže na to, da so ti homo heidelbergensis zime preživljali v hibernaciji podobnem stanju. In od kod jim tak sklep?
Medvedi zbudijo iz zimskega spanja, so njihove kosti in mišice več ali manj enake kot takrat, ko so »legli k počitku«. Da telo ne začne prebavljati samo sebe poskrbi njihov presnovni proces, ki večinoma svojo nalogo dobro opravi, a le, če je žival pred zimo poskrbela za dovolj maščobnih zalog. Če teh ni dovolj, se lahko pojavi cela vrsta zdravstvenih težav, od rahitisa preko fibroznega ostitisa do hiperparatiroidizma (povečanega izločanja paraščitničnega hormona PTH). Vse te bolezni so izraz kronične ledvične bolezni, imenovane ledvična osteodistrofija, posledice pa so vidne na morfologiji kosti. In enake spremembe kot pri »neuspeli hibernaciji« pri živalih so znanstveniki našli na omenjenih kosteh, ugotovili pa tudi to, da se je bolezen pojavljala ciklično. To bi lahko pomenilo, da so ti hominini poskušali dolge hladne mesece prespati, kar pa njihova telesa niso najbolje sprejela. Pomanjkanje maščobnih zalog in vitamina D je povzročilo ciklično zbolevanje in zdravljenje, posledice pa so na kosteh vidne v obliki brazgotin, v primeru odraščajočih osebkov pa v neenakomerni rasti.
Študija, ki je bila objavljena v publikaciji L’Anthropologie, dokončnega odgovora ali so omenjeni predhodniki sodobnega človeka bili dejansko sposobni neke vrste hibernacije, še ni dala, daje pa še en kamenček v mozaik zgodovine razvoja sodobnega človeka. Pomeni namreč (lahko), da je človek, dokler ni izpopolnil svojih lovskih, poljedelskih in živinorejskih sposobnosti, pomanjkanje hrane v zimskih mesecih prežive tako, da je spal. Ali vsaj poskušal spati…
Vir: T3tech
