V sodobnem svetu, kjer so konflikti in vojne vedno bolj pogosti, je ključno predvsem vprašanje povojne obnove. Nedavni dogodki na območju Ukrajine in Palestine, odpirajo nova vprašanja o humanitarni pomoči, razvojni poti in doseganju miru. Vpogled v kompleksnost tega procesa nam je ponudila Zorica Bukinac, diplomirana obramboslovka, ki je bila 17 let dejavna na področju zaščite in reševanja, obrambe in mednarodnega sodelovanja na področju obrambe na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Ob tem pa nas je opozorila tudi na izzive, s katerimi se obe prizadeti skupnosti trenutno soočata.

Obramboslovka je v prvi vrsti poudarila, da se konflikti le redko zgodijo hipoma. V mnogih primerih so znaki konflikta vidni že pred njegovim izbruhom, kar pa mednarodni skupnosti omogoča, da le-ta načrtuje pravilni odziv. "Poudariti hočem, da so zametki konfliktov, žal, večinoma že praktično znani. In humanitarne (običajno tudi razvojne) potrebe prav tako. Neodgovorjene razvojne potrebe pa možnosti za izbruh konfliktov znatno povečujejo. Prav zato lahko slišite tudi politike, ki pogosto omenjajo, da je treba odvračati izbruh konfliktov pri viru. Tri procesi, ki jih lahko identificiramo v vsakem konfliktu so: humanitarne potrebe, razvojne potrebe, izgradnja miru. In tako približno skušajo številne organizacije organizirati svoje delovanje za preprečevanje konfliktov, za blaženje njihovih posledic in razvojna prizadevanja," nam je zaupala. Dodala je še, da ukrajinski in palestinski konflikt nista edini krizi, ki sta terjali ogromno človeških življenj. Glede na podatke ZN, potrebuje ta hip skoraj 300 milijonov ljudi, v kar 72 državah, humanitarno pomoč. Za letošnje leto pa napovedujejo še slabšo situacijo.

Raznolikost situacij

Če izpostavimo Ukrajino in Palestino, moramo poudariti, da si, razen tega, da sta v vojnem stanju, nista podobni. "Ukrajina je od svoje samostojnosti dalje neizpodbitno članica mednarodne skupnosti, država z vsemi atributi državnosti, z vzpostavljenimi odnosi z državami in mednarodnimi organizacijami, aktivna v mednarodni gospodarski menjavi, država z mnogimi naravnimi bogastvi in velikim razvojnim potencialom. Vojno pustošenje na vzhodu, jugu in okupiranih ozemljih je notranje razselilo približno 5,3 milijona ljudi. Ljudi v begu je verjetno več, vendar primeri niso zabeleženi. V preteklem letu je 17,6 milijona ljudi potrebovalo humanitarno pomoč. Od samostojnosti dalje pa je soočena z razvojnimi izzivi, na katere je iskala in še išče odgovore," nam je pojasnila obramboslovka.

Palestina pa si, po drugi strani, zaenkrat še prizadeva za priznanje države, spopada se ne le z razvojnimi izzivi, pač pa je v stanju humanitarne krize, zlasti od leta 2000, ter v konfliktu z Izraelom. "Gospodarska zaostalost, ki je delno tudi rezultat več kot 16 let trajajoče blokade, ponavljajoči se izbruhi sovražnosti, kronična energetska kriza, begunska kriza, notranji razkoli, humanitarna situacija in poglabljanje revščine so realnost Palestincev že pred zadnjo vojno. Že pred tem je 40% prebivalstva potrebovalo katero od oblik humanitarne pomoči. Skratka, ne pri eni ne pri drugi ni težava v tem, da ne bi mednarodna skupnost poznala njunih potreb, jih spremljala čez čas in načrtovala oblike in vrste pomoči. Kar je obema skupno je odsoten osnovni pogoj življenja – varnost in mir," je dodala.

Za zagotavljanje ukrajinske varnosti, je najbolj odmevna vojaška pomoč, ki jo zagotavljajo države v Evropi in ZDA. Prav zato si Ukrajina prizadeva, da vstopi v odnose, ki so kar najbolj podobni zavezništvom za zagotavljanje varnosti. V Palestini pa je zaenkrat zagotavljanje varnosti prebivalstvu, ki je sicer osnovna funkcija oblasti, neobstoječa.  

Izzivi pokonfliktne obnove

[[image_2_article_62748]]

Pokonfliktna obnova je kompleksen in večdimenzionalen proces, ki se ne začne takoj ob koncu sovražnosti. Izgradnja miru tako vključuje razorožitev, izgradnjo družbenih ustanov in vzpostavitev koherentne nacionalne vizije. "Za vsako od družb v konfliktu pa je to [vzpostavitev koherentne nacionalne vizije] ideal, ki redko obstaja že znotraj ene države. Pomanjkanje soglasja med nacionalnimi oblastmi in njihovimi mednarodnimi partnerji o prednostnih nalogah miru in razvoja je lahko ovira za okrevanje družb. Pogosto je to tudi razlog, da do okrevanja nikoli ne pride in družba hitro zapade v nov ciklus konflikta. Tak primer je Palestina, Afganistan in ozemlja na afriškem kontinentu," je dejala.

Poleg tega je proces pokonfliktnega okrevanja pogosto obremenjen z različnimi pogledi donatorjev, pomanjkanjem učinkovite implementacije in tveganjem korupcije. "Na primeru Ukrajine lahko vidite, kako lahko neravnotežje med kratkoročnimi dolgoročnimi cilji razvoja ali odsotnost skupne vizije privede državo v izjemno ranljiv položaj navznoter in navzen."

Pri pokonfliktni obnovi veliko izzivov izvira tudi iz same strukture pomoči. "Varnostne potrebe vidijo in obravnavajo ločeno od potreb na področju učinkovitega pravosodja, korupcije ali socialnih programov rehabilitacije invalidov. Tveganje predstavlja tudi osredotočanje na "rešitve, ki delujejo", na primer, opiranje na centralne oblasti ali celo kreiranje nekih središč koncentracije pomoči in zanemarjanje preostanka države oziroma družbe. Tak izziv je tudi tradicionalna delitev med mesti in podeželjem, ki jo mednarodna pomoč še poglobi (npr. izseljevanje prebivalstva s podeželja v mesta, ki niso pripravljena na tak skok prebivalstva)," je pojasnila Bukinačeva.

[[image_3_article_62748]]

Človeška raven pokonfliktne obnove

"Tukaj gre za namerno uničenje človeških življenj in namerno povzročeno človeško trpljenje, uničenje vezi in tkiva skupnosti in razpad njenih funkcij do neprepoznavnosti, nepovratno izgubljene priložnosti in možnosti. Nobena pokonfliktna obnova tega ne nadomesti. Ta hip smo pozorni na Palestino in Ukrajino. A kot rečeno, ljudje umirajo, trpijo, cele skupnosti izginjajo ali se rušijo tudi drugod. To so posledice, ki jih je v neki družbi najtežje zaceliti. To so travme, ki vztrajajo prek več generacij, se prek generacij tudi prenašajo in ostanejo nezaceljene. Zato pokonfliktna obnova ni celovita in vzdržna, če proces rehabilitacije ne upošteva prve dimenzije vojne, to pa je človeška dimenzija," je grozljivo plat konfliktov orisala Zorica Bukinac.

[[image_4_article_62748]]

Pri tem pa je dodala, da je pri obnovi pogosto zanemarjen izredno pomemben dejavnik – sodelovanje vseh kategorij prebivalstva v obnovi, sodelovanje civilne družbe in njenih organizacij v procesu, ki ga lahko le tako prepoznajo za svojega. "Pogosto se rešitve zunanjih partnerjev v pomoči vrtijo okoli državnih ustanov in gospodarskih središč. To pa oslabi vezi med državljani in državo ter zanemari izgradnjo skupnih instrumentov za prepoznavanje potreb državljanov. To je zelo pomemben steber v primerih, ko je pokonfliktna obnova hkrati tudi izgradnja države. Vse to se mora odvijati tudi transparentno in razumljivo. Učinkovito obveščanje ljudi o obnovi, o ciljih, smotrih in pogosto tudi težavnih reformah, je redko med prednostnimi cilji pokonfliktne obnove, slabosti tega pa se lahko pokažejo, ko je nastalo škodo že težko popraviti."