Primarna socializacija je osnovni proces, v katerem otrok v zgodnjem otroštvu pridobiva vsa temeljna znanja, vrednote, norme in vedenjske vzorce, ki oblikujejo njegov pogled na svet in prihodnje delovanje v družbi. Gre za ključno obdobje, saj otrok v svojih prvih letih življenja vzpostavi temelje, ki bodo kasneje vplivali na njegov osebnostni in socialni razvoj skozi vse življenje. V tem času se tako oblikujejo temeljni procesi, kot so jezik, čustvena povezanost z drugimi, osnovni koncepti pravičnosti, ljubezni, skrbi in zaupanja.
Prva tri leta so ključnega pomena
V zgodnjem otroštvu, še posebej v prvih treh letih, je stik z otrokom ključen za njegov normalen razvoj. Znanstvene raziskave so že večkrat dokazale, da je kakovostna in dosledna interakcija med otrokom in odraslimi v tem obdobju izjemno pomembna za njegovo kasnejše vedenje v družbi. Otroci, ki prejemajo dovolj pozornosti, ljubezni in občutka varnosti, razvijajo pozitivno samopodobo, samozavest in čustveno stabilnost. Takšni otroci so kasneje bolj tudi pripravljeni na izzive, ki jih prinaša življenje, saj so se naučili osnovnih veščin reševanja konfliktov, sodelovanja in empatije.
Pomembno vlogo pri tem procesu ima predvsem družina. Starši in skrbniki otrokom zagotavljajo ne zgolj osnovne fizične potrebe, kot so na primer prehrana, zdravje in varnost, ampak tudi čustveno oporo, ki jim pomaga razumeti svet okoli sebe. Zgodnji stiki in kakovostna čustvena navezanost pomagajo otroku pri razvoju njegove socialne inteligence, torej sposobnosti za razumevanje in obvladovanje lastnih čustev ter čustev drugih.
Vesna Vuk Godina, priznana socialna in kulturna antropologinja, v svojih številnih delih pogosto poudarja pomen zgodnje socializacije, saj oblikovanje identitete posameznika in njegovih socialnih sposobnosti močno vpliva na to, kako bo nato posameznik vključen v širšo družbeno skupnost. Po njenem mnenju je primarna socializacija proces, v katerem družba prenaša svoje vrednote in norme na prihodnje generacije. Ta prenos vrednot in norm je ključnega pomena za ohranjanje stabilnosti in nadaljevanje kulturnih praks.
Prav tako po njenih besedah zgodnja socializacija ni le prenos določenih veščin, temveč tudi proces oblikovanja socialnih in kulturnih identitet, ki posamezniku omogočajo, da se uspešno vključi v družbo in izpolnjuje njena pričakovanja. Ključna naloga pri tem procesu je ravno vloga primarne družine, ki otroku omogoča, da si ustvari notranje norme in vrednote, skozi katere bo gledal na svet.
Pomembno vlogo igra primarna družina
Primarna družina je v času primarne socializacije otroka najpomembnejši dejavnik, saj je otrok v tem obdobju najbolj izpostavljen vplivom staršev.. Starši so tako odgovorni za oblikovanje otrokovega čustvenega okolja in za to, da mu omogočijo, da se nauči osnovnih socialnih veščin. Vzporedno z družino ima pomembno vlogo tudi širše okolje, ki vključuje tako vrstnike, vzgojitelje ter kasneje tudi šolo, ki vsi skupaj oblikujejo otrokovo razumevanje sveta, družbenih pravil in socialnih odnosov.
Zgodnja socializacija je še posebej pomembna, saj otrok kasneje v življenju celotne temelje svoje socialne povezanosti uporablja na teh zgodnjih izkušnjah. Otroci, ki so imeli v zgodnjem otroštvu podporo in ljubezen staršev, so pogosto tudi bolj odprti za svet in se lažje prilagajajo različnim socialnim okoljem. Tako zgodnja socializacija, ki je podprta s kakovostnimi odnosi z odraslimi, lahko ustvarja temelje za vseživljenjski razvoj posameznika.
