Da Libija ni le bogata z nafto, ampak tudi s fosilno vodo, je bilo odkrito slučajno. Med iskanjem novih naftnih virov, so v Libiji naleteli tudi na vir fosilne vode, ki se razprostira na površini več kot dveh milijonih kvadratnih kilometrov in velja za največji sistem fosilnih voda na svetu. Po odkritju vira sladke vode se je pojavila ideja, da bi z njo lahko oskrbeli obalni pas, kjer živi največ ljudi. Kljub temu, da se je ta ideja pojavila v 60. letih prejšnjega stoletja, se je projekt začele šele v 80. letih.

Kljub veliki količini sladke vode si strokovnjaki niso povsem enotni, kako dolgo bi vir lahko uporabljali, saj se fosilne vode ne obnavljajo tako kot denimo podtalnica.

Projekt “Velika umetna reka” bi se naj zaključil leta 2030

Takratni libijski voditelj Muamer Gadafi si je zadal cilj, da bo v petih fazah zgradil veliko umetno reko. Končal naj bi jo do leta 2030. Kot poroča portal RTV SLO, je ocenjena vrednost projekta najmanj 25 milijard dolarjev, kar pa je še vedno ceneje, kot če bi vodo s pomočjo razsoljevanja pridobivali iz morja.

Dokončano omrežje bo imelo zmogljivost 6,5 milijona kubičnih metrov vode na dan.

“Končna dolžina vsega omrežja naj bi znašala prek 4000 kilometrov cevovodov, ki bi obalo povezovali z več kot 1300 vodnjaki v puščavi, od katerih nekateri segajo prek 500 metrov globoko. Cevovode so sestavljale štiri metre široke in sedem metrov dolge posamezne betonske cevi, ki so jih izdelovali v dveh velikih tovarnah v Libiji,” poroča še RTV SLO.

Pri projektu so sodelovali tudi Slovenci

Za izpeljavo projekta so se morali Libijci obrniti na strokovnjake z tujih držav, med njimi se je znašla tudi enota za aerosnemanje iz Geodetskega zavoda Slovenije. V prvi fazi so vodnjake v Tazerbu in Sarirju na jugu povezali s Sirto in Bengazijem na severu. Pred začetkom te faze pa so se Slovenci tja odpravili že dve leti prej, da so zarisali traso, po kateri bodo položili več sto kilometrov cevovoda.

“Do nas je prišla informacija od nemškega partnerja, da iščejo podizvajalca, ki bi bil sposoben izdelati temeljni ortofoto načrt, na podlagi katerega bodo polagali cevovode,” je o začetkih libijske odprave za RTV SLO povedal Andrej Šegula z nekdanjima sodelavcema, snemalcem navigatorjem Borisom Krotcem in vodjo fotolaboratorija Zoranom Gregoričem.

Za celotnim projektom je stala Amerika, natančneje podjetje Halliburton, ki je imela nemškega partnerja. Ker pa se je odnos med ZDA in Libijo zaostroval so iskali izvajalca in ga našli v družbi Roland Fladner, ki pa je bila že v stiku s Slovenijo. “Roland Fladner je poznal naš geodetski zavod že zaradi poslov v Nemčiji v 70. letih in ker so pri njih delali tudi slovenski geodeti, ki so šli v tujino s trebuhom za kruhom,” je dejal Krotec. Do sodelovanja Slovencev pa je prišlo tudi zato, ker so imeli na razpolago veliko strokovnega znanja in dobro usposobljene strokovnjake.

Kljub znanju pa je prišlo do zapleta pri referencah, ki jih slovenski geodeti niso imeli. Zato je na pomoč priskočilo podjetje Rudis, ki je že gradilo v Libiji in prek katerega so se nato prijavili na razpis: “Rudis nam je posodil ime, ker sami nismo imeli tako velikih poslov, a so tudi dobili provizijo od tega, saj so oni podpisali pogodbo. Na terenu so nam tudi nudili logistično podporo.”

Puščavski teren je povsem drugačen o našega

Ko so geodeti začeli z delom v puščavi, so precej hitro ugotovili, da je teren povsem drugačen od tega v Sloveniji. “Ko v puščavi skozi daljnogled vseskozi gledaš pesek, se ti po dveh, treh urah površina postavi pokonci, izgubiš orientacijo in lahko zaideš. Po nekaj urah letenja smo bili krepko utrujeni,” je delo v saharski puščavi opisal navigator letenja.

Tudi pri klasičnem opravljanju meritev so se pojavile težave, saj strokovnjaki v puščavi niso imeli točk, na katere bi se lahko navezali.

“Da je snemanje uspelo, je bil potreben kvaliteten posnetek in pravilna navigacija. Ker so imeli zaradi puščave pred seboj za navigacijo samo kos belega papirja, so najprej opravili ‘nadletanje’ na višini 7300 metrov, kjer so v grobem posneli celotno traso za pripravo načrta detajlnega aerosnemanja,” poroča RTV SLO.

Zaradi ostrih razmer med ZDA in Libijo so se strokovnjaki poleg neznanega terena morali soočati tudi s pol vojnim stanjem. Tako so denimo na cestah bile postavljene številne kontrolne točke. Veliko časa in truda je strokovnjakom zaradi izrednega stanja vzelo tudi pridobivanje številnih dovoljenj.

Projekt je ustavila vojna

Prva faza projekta je bila v celoti dokončana leta 1996, druga je bil zaključena 5 let kasneje. “Do leta 2011 je bila zaključena tretja faza projekta, ki je omrežje iz prve faze navezala črpališče v Kufri in bi zagotovila dodatnih 1,6 milijona kubičnih metrov dnevno, a to je že bil čas arabske pomladi, ki je pljusknil tudi v Libijo in se njegove posledice še danes čutijo v širši regiji,” poroča RTV SLO. Takrat je napad NATA poškodovala tovarno, ki je izdelovala cevi.

Zaradi vojnega dogajanja in številnih dogodkov, ki so še sledili se Libija danes spopada z uničenim gospodarstvom in neobstojem oblasti. Zato je danes težko oceniti, v kakšnem stanju je vodovodni sistem, saj je bil v številnih spopadih zadnjih desetletij poškodovan, prav tako ga noben ni vzdrževal.