V intervjuju za avstrijski Heute, je učiteljica jezika iz ene izmed osnovnih šol na Dunaju, izrazila skrb nad znanjem nemškega jezika. V štirih razredih ima okoli 100 učencev, vendar pa po njenih besedah, le eden izmed njih govori nemščino kot materni jezik.

Krivo je domače okolje

Po mnenju izkušene pedagoginje, se težave kažejo predvsem zaradi domačega okolja, saj pogosto naleti celo na odklanjanje otrok, da bi govorili nemško. Otroke večkrat opozori, naj spregovorijo v nemškem jeziku, vendar jo zavrnejo. Po njenih besedah, obstajajo družine, ki predstavljajo že tretjo generacijo v Avstriji, z otrokom pa govorijo izključno v njihovem jeziku, pa čeprav sami znajo nemško. Vpliv staršev je opazen tudi zaradi tega, ker doma gledajo samo arabsko ali turško televizijo, posledično pa otroci ne pridejo v stik z nemškim jezikom. Namesto da bi nemški jezik postal njihov materni jezik, je ta še vedno potisnjen v ozadje. 

Jezikovne težave se začnejo zgodaj

Podatki Avstrijskega integracijskega sklada izpred nekaj let, so razkrili, da vsak drugi šolar v vsakdanjem življenju ne govori nemško. Približno 35 odstotkov otrok, ima poleg avstrijskega namreč tudi drugo državljanstvo. Po ocenah naj bi okoli 15.600 učencev le s težavo sledilo pouku v nemščini zaradi slabega znanja jezika.

Brati znajo, vendar ne razumejo kaj so prebrali

Učiteljica je v intervjuju povedala, da se veliko otrok nauči brati, vendar pa jim vseeno primanjkuje bralnega razumevanja, ker se doma sploh ne govori nemško. Ko preberejo besedilo, učiteljica hitro opazi, da tega kar so prebrali sploh ne razumejo. Šele v četrtem razredu, dosežejo otroci primeren nivo razumevanja, ko se je mogoče z njimi tudi pogovarjati

Potrebna sta zgodnja podpora in motivacija

Spodbujanje nemščine bi se po mnenju učiteljice moralo začeti že v vrtcu, od 3. leta starosti. Pomanjkanje jezikovne podpore v domačem okolju, se pozna tudi pri kasnejšem šolanju, saj se za nadaljnje šolanje odločajo predvsem otroci, ki imajo tudi podporo iz domačega okolja. Učiteljica je v intervjuju izrazila veselje do opravljanja svojega poklica, a je istočasno razočarana in žalostna nad trenutnim stanjem v izobraževanju. Skrbi jo predvsem za prihodnost teh otrok, ki jim po neuspešnem šolanju, preostane le socialna pomoč ali kriminal, za ženske pa, da zgodaj postanejo matere.