Z območja nekdanje jedrske elektrarne v Černobilu so te dni zaokrožile fotografije psov s svetlo modro dlako, ki so takoj vzbudile pozornost javnosti in številne špekulacije o morebitnih mutacijah zaradi sevanja. A kot kaže, je razlaga veliko bolj preprosta.

Valjali so se v kemični tekočini

Raziskovalci programa Psi Černobila, ki že vrsto let spremljajo in oskrbujejo živali, zapuščene po katastrofi leta 1986, so potrdili pristnost geooznačenih fotografij. Modre pse so prvič opazili 6. oktobra 2025, v bližini območja, kjer še vedno živijo številni potomci nekdanjih hišnih ljubljenčkov. Po nekaj neuspelih poskusih ujetja so raziskovalci odkrili verjetnega krivca - pokvarjeno prenosno stranišče.

»Zdi se, da so se psi valjali v snovi, ki se je nabrala na njihovem krznu. Sumimo, da gre za kemično tekočino iz starega prenosnega stranišča, ki je bilo na istem mestu kot psi,« je za IFLScience povedala dr. Jennifer Betz, veterinarska medicinska direktorica programa.

Ne gre za sevanje

Dodala je, da primer ni povezan s sevanjem, temveč gre najverjetneje za posledico stika z modro kemično tekočino, ki se uporablja za razgradnjo odpadkov v prenosnih toaletah. Po njenih besedah psi sicer niso kazali znakov bolezni ali slabega počutja: »Videti so bili zdravi, tako kot vsi drugi psi, ki smo jih srečali med našim bivanjem v Černobilu. Menim, da jim barva ne bo škodila, razen če bi zaužili večje količine snovi

Zgodba o modrih psih je hitro zaokrožila po svetu, saj gre za redko viden prizor tudi v tako posebnem okolju, kot je černobilska izključitvena cona.

»Ti psi so dokaz, da življenje v Černobilu še naprej kljubuje«

Znanstveniki zdaj načrtujejo analizo vzorcev dlake, kože in krvi, da bi dokončno potrdili izvor nenavadne obarvanosti. Kljub temu, da so modri psi povzročili precejšnje presenečenje, pa raziskovalci mirijo javnost, saj ne gre za posledico mutacij ali sevanja, temveč za nekoliko nenavadno, a nenevarno posledico človeške malomarnosti.

»Včasih je narava bolj trdoživa, kot si mislimo. Ti psi so dokaz, da življenje v Černobilu še naprej kljubuje vsem pričakovanjem,« zaključuje dr. Betz.