Prebivalci mesta Whittier se v službo in v trgovino vozijo z dvigalom, govori pa se, da nekateri med njimi že leta niso stopili iz stavbe, v kateri živijo. Nekoč je bila edina pot do majhnega mesta Whittier na jugozahodu Aljaske mogoča le z ladjo ali vlakom, pa še to le takrat, kadar so to dopuščale vremenske razmere. Po obnovi železniškega predora iz časa II. svetovne vojne, pa so prebivalci in obiskovalci do tega nenavadnega kraja na severu lahko prišli tudi z avtomobilom.

Ljudje včasih ostanejo tik pred predorom

Vožnja skozi predor, ki je za obiskovalce klavstrofobična, za prebivalce pa osvobajajoča, je vsekakor olajšala življenje v Whittieru. Tisti, ki se želijo podati po tej poti, morajo dobro načrtovati čas, saj se smer vožnje izmenjuje vsako uro, kdor pa se želi v mesto vrniti po 22.30, pogosto nima sreče. Ljudje, ki spijo v avtomobilih nedaleč od predora, ker so zamudili zadnji prehod, so povsem običajen prizor.

Pandemija še povečala izolacijo ljudi od sveta

Ko je izbruhnila pandemija, so se prebivalci znašli v še večji izolaciji, saj so v mesto smeli vstopiti le oni sami, njihovi najbližji in zaposleni v podjetjih, ki tam poslujejo. To nenavadno mesto od preostalega sveta ločujejo tudi neusmiljene padavine, saj letno povprečje snega znaša kar 6,7 metra.

Kljub temu pa ob sneženju stanovalcem ni treba zapustiti stavbe, v kateri živijo, zato ni presenetljivo, da mnogi prebivalci nosijo majice z napisom »ujetnik Whittierja«.

Neuničljiva stavba

V betonski stavbi iz obdobja hladne vojne so nameščena stanovanja, bolnišnica, mestna uprava in šola. Begich Towers Incorporated s 14 nadstropji in 196 stanovanji, v teh krajih znan preprosto kot BTI, v zasneženem okolju Whittierja deluje kot fatamorgana.

Zgrajen je bil tako, da preživi obstreljevanje, vsako leto pa prenese šest mesecev dežja, ki jim sledi še šest mesecev snega in vetra, ki divja s hitrostjo do 130 kilometrov na uro.

Notranjost ponuja več kot okolica izven kompleksa

V notranjosti BTI deluje kot katerikoli velik stanovanjski kompleks v velikem mestu, a če stopite ven na sprehod, ne boste našli veliko krajev, kamor bi lahko šli.

Pot v službo v času prometne konice v Whittierju pomeni ustavljanje z dvigalom v vsakem nadstropju. Toda tudi kadar je mrzlo, lahko zaposleni v službo pridejo v sandalih. Pred prihodom na delovno mesto se starši spustijo v klet, da skozi prehod, podoben bunkerju, odpeljejo otroke v šolo. V kompleksu se nahajajo tudi trgovine, restavracije, pošta, knjigarna in celo cerkev.

Nekateri prebivalci pravijo, da nekateri ljudje tedne, mesece ali celo leta niso stopili iz kompleksa BTI.

Sosedje so kot ena velika družina

Prebivalci stavbe oziroma mesta so podobni eni veliki družini, v kateri vsi vedo skoraj vse o vseh. Nekateri ljudje so se preselili v ta izolirani kraj, da bi začeli znova in zaslužili več denarja, nekateri pa so se preprosto želeli skriti pred oblastmi in so v BTI-ju našli idealno zatočišče.

Obiskovalka mesta je v intervjuju za CNN povedala, da je ob izhodu iz predora bila prestrašena, saj ji je mesto delovalo kot iz grozljivke.

Čeprav se od zunaj zdi nenavadno, so se prebivalci Whittierja sprijaznili s tem, da narava oblikuje njihovo življenje. Za srečo v tem nenavadnem mestu pa je zelo pomembno, da so prebivalci v dobrih odnosih sami s seboj, saj lahko v nasprotnem primeru življenje postane zelo neprijetno.