Na drugem največjem pokopališču v Evropi, sredi tisočerih nagrobnikov, se dogaja nekaj povsem nepričakovanega. Dunajsko osrednje pokopališče, poznano kot večni dom slavnih imen – med njimi Beethoven, Schubert, Brahms, Hedy Lamarr in Falco, skriva zgodbo, ki presega običajno predstavo o teh krajih.

Če se zgodaj zjutraj sprehodite po njegovih poteh, vas lahko preseneti nenavadno gibanje med grobovi. A to niso prikazni iz preteklosti, temveč presenetljivo živahna bitja veliki hrčki (Cricetus cricetus), ki spadajo med ogrožene živalske vrste, poroča BBC.

[[image_1_article_78995]]

Barviti glodalci v Parku miru in moči

Glodalci so si svoj dom našli v severnem delu pokopališča, znanem kot Park miru in moči. Tam, med ozkimi travnatimi potkami, brez motenj kopljejo rove in se gibljejo po svojem ritmu. Nekoč so jih ljudje obravnavali kot škodljivce, danes pa uživajo strogo zaščito. Zaradi intenzivne urbanizacije in kmetijstva so njihovi življenjski prostori ogroženi do te mere, da bi po podatkih IUCN lahko izumrli že do leta 2050, če jih ne bomo ustrezno zaščitili.

Pokopališče kot varno zatočišče

Prav pokopališče – prostor, kjer človek najmanj pričakuje življenje – hrčkom ponuja varno zavetje. Delavci skrbno prilagajajo košnjo, da ne poškodujejo njihovih rovov, obiskovalci pa hrčke včasih razveselijo s prigrizki. Pozimi, ko hrane primanjkuje, hrčki uporabijo svojo iznajdljivost – z grobov odnesejo voščene sveče in se prehranjujejo z oljnim voskom.

Mestna tišina, polna življenja

Z 2,4 kvadratnega kilometra površine je Dunajsko osrednje pokopališče izjemen primer urbanega prostora, ki kljub svoji simbolni vlogi omogoča obstoj številnih živalskih vrst. A ni edino: študija iz leta 2019 je pokazala, da je bilo na pokopališčih po svetu evidentiranih kar 140 zaščitenih vrst. Ti tihi kotički mest tako igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Pokopališča pogosto ostajajo nespremenjena zaradi svojega duhovnega pomena in tako ohranjajo naravno podobo. To jim omogoča, da postanejo dragocena ekološka zavetišča in povezovalni člen med večjimi zelenimi površinami v urbanih okoljih.

Znanstveni projekt: Biodiverziteta na pokopališčih

Ta skriti svet že nekaj let raziskuje biolog Thomas Filek z dunajske Univerze za naravne vire in biološke vede. Od leta 2021 vodi projekt Biodiversität am Friedhof, ki spremlja rastlinske in živalske vrste na avstrijskih pokopališčih. Letno zabeležijo več kot 3.000 opažanj.

»Sodelujemo z delavci pokopališč, ki določene površine puščajo nepokošene. Pomembno je razmišljati v ciklih – rastline privabljajo žuželke, žuželke ptice in tako dalje,« pojasnjuje Filek ob enem od sprehodov po poteh, ki jih zdaj poseljujejo hrčki.

Več kot 240 vrst na enem pokopališču

Poleg velikih hrčkov so raziskovalci na dunajskem pokopališču odkrili še številne druge redke in ogrožene vrste: zelena krastača, alpski kozliček (vrsta hrošča), evropska tekunica in smrdokavra – ptica, ki je v Evropi razširjena, a lokalno ogrožena. Do danes so potrdili več kot 240 različnih rastlinskih in živalskih vrst.

Kraj koncev ali nov začetek?

Kar se sprva zdi kot kraj tišine in slovesa, je v resnici tudi prostor novega začetka. Za številne drobne prebivalce, ki v zavetju spominov pišejo svojo zgodbo preživetja, so pokopališča postala ključna oporišča. V svetu, kjer narava vse težje najde prostor, ti tihi kotički dokazujejo, da življenje najde pot – tudi tam, kjer bi ga najmanj pričakovali.