Ob mednarodnem dnevu beguncev spregovorimo o zgodbah, ki nas opominjajo na moč vztrajnosti, poguma in integracije. Ena takšnih zgodb prihaja iz Maribora, kjer je mlada ženska, begunka iz Bosne, s trdim delom in neomajno voljo premagala številne izzive in si ustvarila uspešno življenje. Njena pot ni bila lahka, a je pokazala, kako pomembno je, da družba odpira vrata in srca ter omogoča vsakomur priložnost za rast in vključevanje. To je zgodba o moči človeškega duha, ki združuje preteklost, sedanjost in prihodnost. To je zgodba Aide Kamišalić Latifić, državne sekretarke  na ministrstvu za digitalno preobrazbo. 

"Beg od doma"

Zvornik, 6. april 1992. Mesto, ki je dotlej pomenilo dom, se je tistega dne spremenilo v izhodiščno točko za beg. "Z mamo sva zapustili Zvornik," začne pripoved. "Oče je takrat še ostal, ni mogel kar tako oditi. Njegova najboljša prijateljica, sicer Srbkinja iz Sarajeva, ga je opozorila: 'Nekaj se pripravlja, nekaj hudega. Umakni družino.'"

Vojna je bila realnost, a ljudje je niso želeli dojeti. "To zaupanje v bratstvo, enotnost, skupno življenje ... Mi smo še vedno živeli normalno življenje. Kot da se nič ne dogaja, kot da vojne ne bo. Malo utopično."

Brat, deset let starejši, ju je z avtom odpeljal v Vojvodino, v Rumo, k mami omenjene prijateljice. "Midve z mamo sva ostali tam. Brat je šel v Beograd, oče pa je še vedno vztrajal v Zvorniku." A že 8. aprila se je začel napad na mesto, Jugoslovanska ljudska armada in paravojaške enote. "Tako se je vojna tudi tam začela," doda. 

Skrivanje

Oče je uspel priti do Tuzle in čez nekaj časa tudi iz Bosne. "Za vojaškega obveznika, čez 50 let starega moškega, ni bilo enostavno." V Rumi so se skrivali. Družina, ki ju je sprejela, ni želela, da kdo izve, da skrivajo koga, v tem primeru muslimansko družino. Pridružila se jima je tudi soseda iz Zvornika, Slovenka, poročena z Bosancem. "Bilo jo je strah, da jo bodo kot 'prvo ubili', ko pridejo. Ko je slišala, da odhajava, je rekla: 'Jaz grem z vama.'"

Prihod v Maribor

Tako so se poti razcepile. Soseda je šla z možem v Maribor, družina pa je še nekaj časa ostala v Vojvodini. "Ni bilo rešitev. Ne moreš se skrivat večno. Kam zdaj?" sprašuje. Edina znanka, ki je v tistem trenutku živela izven Bosne, je bila prav ta gospa iz Maribora. "Ko smo prišli, smo ugotovili, da ima garsonjero. Nismo mogli biti pri njej."

 

[[image_1_article_78341]]

 Potem je preko očetovih starih poslovnih partnerjev, bil je direktor večjih trgovskih podjetij v Bosni, prišla pomoč. "Našli so nam namestitev v begunskem centru na Pobrežju, na Železnikovi. Tako smo sredi maja prispeli v Slovenijo."

Begunski center

Spomini na begunski center so mešani. "Prišli smo v okolje, kjer smo bili vsi enaki. Vsi begunci. Vsem se je zgodila neka krivica, vsak je imel svojo težko življenjsko zgodbo." Bilo je poletje, polno otrok, športnih iger in druženja. "Tam nas je bilo iz Zvornika celo nadstropje. Vsi na istem."

A življenje tam ni bilo lahko. "Zajtrk in kosilo, večerje ni bilo. Če si si kaj prišparal od prvih dveh obrokov, si imel kaj za večerjo. Če ne, pač ne." Ljudje so odhajali naprej v Nemčijo, Švedsko, Kanado, Avstralijo. "Te države so nudile stanovanja, tečaje jezika, integracijo. Slovenija pa seveda pravkar osamosvojena je naredila, kar je lahko."

Begunska osnovna šola

Najpomembnejšo potezo pa je po njenem mnenju naredilo takratno Ministrstvo za šolstvo. "Poslušali so begunce. Bilo je veliko učiteljev, profesorjev. Moja mama je bila profesorica kemije. Organizirali so begunske osnovne šole, jaz sem hodila v enoto v prostorih OŠ Ivana Cankarja."

Poučevanje je potekalo v bosanskem jeziku, slovenščina kot dodaten predmet. "Ni bilo stika s slovenskimi otroki. Za izhod iz begunskega centra si potreboval dovolilnico." Prava integracija se je začela šele s srednjo šolo.

Njen oče je medtem dobil službo, s tem pa so dobili možnost, da zapustijo begunski center in najamejo stanovanje. "Začelo se je koliko toliko normalno življenje. Začela sem hoditi na Prvo gimnazijo. Učenje slovenščine je bil zdaj temelj vsega. "

Prva gimnazija

Sprejem v novo okolje ni bil brez zapletov. "Ministrstvo je določilo, da mora vsaka srednja šola sprejeti tri begunce. Ravnatelj Prve gimnazije se je temu upiral. Ravnateljica II. gimnazije je bila pripravljena sprejeti še nas." Na koncu so jih le sprejeli tudi na Prvi. "V klasični oddelek sem želela zaradi latinščine."

Mama je prosila, da jih razdelijo po razredih. "Zato, da se socializiramo, da smo prisiljeni govoriti slovensko. Takrat se nam je to zdelo grozno, zdaj vidim, da je bilo to ključno."

 

[[image_2_article_78341]]

Jezik je bil prva ovira. "Stala sem pred šolo, razrednik kliče priimke, mene ne pokliče. Gledam, vsi grejo noter. Kaj zdaj? Sem se mu v polomljeni slovenščini predstavila. Rekel je: 'Ja, ja, idi gor.'"

Prvi spis

Še posebej ji je v spominu ostal prvi spis. "Pisali smo spis o Iliadi in Odiseji. Naslednjič profesor pride v razred: 'V karieri še nisem videl kaj takega.' In govori o mojem spisu, dve strani popolna slovenščina, dve strani bosansko. Niti vedela nisem, da sem preklopila." Dobila je dvojko. "Ker vsebinsko je bilo v redu samo pač polovica v drugem jeziku."

Sprva so begunce obravnavali kot "hospitante", ki se jih ne ocenjuje. "Ampak nekateri profesorji se tega niso držali in so ocenjevali. Ko me je profesor zgodovine vprašal, sem rekla: 'Jaz sem hospitant.' On pa: 'Ja, ja, v redu pridi.' In takrat sem dojela, da ni heca. Moraš delat."

Vse to je pustilo sledi, a tudi zgradilo nekaj novega. "V šoli je največ pomenilo, da te obravnavajo kot enakega. In mi smo imeli to srečo. Bili smo del skupine, trudili smo se, učili smo se. In počasi smo postali domači."

Slovenščina in matura

Potem ko se je v srednji šoli začela intenzivno učiti slovenščino, je Aida s pomočjo zavzete profesorice dosegla nekaj, kar se je na začetku zdelo težko, uspešno je opravila maturo iz slovenskega jezika.

“Razrednik je po prvem letniku šel učiti na fakulteto, prišla je nova razredničarka, tudi profesorica slovenščine. Bila je ocenjevalka na maturi in mi je takoj rekla glej, tvoje znanje in to, kako se učiš slovenščine, je super, ampak midve morava priti do tega, da boš v četrtem letniku lahko pisala maturo. Tam so pač kode, številke, noben ne bo vedel, da si Aida, ki se je začela učit slovenščine šele dve leti nazaj.”

Vsak test je ocenjevala brez popuščanja. Aida je počasi napredovala. “Začela sem z ocenami dve, tri, potem tri, štiri … in na koncu maturo brez težav odpisala. Mislim, da sem dobila štirico.” Ni šlo le za njen trud, ključen je bil tudi sistematičen in realen pristop profesorice. “Če bi imel profesorja, ki bi rekel: ‘Eh, ti si super’, pa te ne bi postavil v okvir, v katerem moraš biti, potem vprašanje, kako bi matura in vse ostalo izgledalo.”

 Pragmatična izbira poklica

Po uspešni maturi je nadaljevala študij na FERI-ju (Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko) v Mariboru, izbira, ki je bila racionalna, pragmatična in posledica življenjskih okoliščin. 

“Na klasični gimnaziji smo imeli informatiko samo eno leto. Doma nisem imela računalnika. Ampak glede na to, kakšna je bila življenjska izkušnja sem razmišljala priti moram do poklica, ki mi bo dal prihodnost.” Ko je prebrala študijski program, je videla, da je v prvem letniku več kot polovica matematike. “Matematika, fizika to mi gre. Dajmo probat." Prvi računalnik si je kupila šele nekaj mesecev po začetku študija. 

Ni vedela, ali ji bo študij sploh všeč. “Na koncu se je izkazalo, da je bila super odločitev. Ampak sem se zanjo odločila čisto pragmatično, zaradi svojih življenjskih izkušenj in podprta z informacijami, da bo v prihodnje velika potreba po takšnih kadrih.”

 Diskriminacija?

Čeprav je študirala v tehničnem okolju, kjer so bile ženske prej izjema kot pravilo, diskriminacije ni občutila v klasičnem pomenu besede. “Verjetno so bile kakšne zadeve, ki jih v tistem trenutku nisem dojela kot diskriminacijo. Mogoče ne zato, ker si begunka ali Bosanka, ampak ker si ženska.”

Spominja se enega profesorja, ki je rekel: “Eh, vi imate dovolj sedem.” To jo ni prizadelo. Ravno obratno. “Takrat sem si mislila super, sedem! Moj cilj je bil, da vse izpite zaključim junija, potem pa grem za nekaj mesecev na obisk k teti v Los Angeles. Ampak zdaj, z distance, si mislim, da sem jaz tam znala vsaj za osem ali devet.”

Namesto da bi ob tem podvomila vase, jo je to še bolj podžgalo. “Jaz sem takšna, da če kdo reče, da ne bom zmogla bom pokazala, da bom. To je mogoče tisti bosanski gen, ta upor, inat, kot pravimo. Kljubovanje. Jaz bom navkljub vsemu pokazala, da zmorem.”

Podpora staršev in odločitev, da ostane

Čeprav sta bila starša velik del časa v Sarajevu, sta ji omogočila, da je ostala v Mariboru.

»Sprva je bil dogovor, da se vsi po zaključeni vojni vrnemo v Sarajevo, skoraj sem bila že vpisana v tretji letnik gimnazije. Ampak sem rekla, da si želim ostati tukaj. Starša sta me  razumela, zavedala sta se, da imam boljšo perspektivo tukaj in mi to dovolila. Tako sem pri 16 letih začela živeti sama. Oče je prihajal, kolikor je mogel, mama pa je bila zaposlena v Sarajevu.«

Poleg družine so bili pomembni tudi prijatelji, učitelji, profesorji. “Ko sistem odpove, so tu ljudje, ki pomagajo.” Tisti posamezniki, sosedje, profesorji, prijatelji, ki so jo podpirali, od srednje šole do fakultete, so bili odločilni. “Tudi ko sem bila že zaposlena kot asistentka na fakulteti, še vedno nisem imela slovenskega državljanstva. Ampak so profesorji, dekan, in rektor podpisali priporočilno pismo, da sem ga lahko po 13 letih bivanja v Sloveniji dobila.”

Začetek raziskovalne poti

Že ob zaključku študija se je vključila v Erasmus program in odšla v Španijo. Tam je spoznala mentorja, ki jo je navdušil za področje medicinske informatike. “To je bil začetek moje raziskovalne poti na tem področju. Tam sem napisala diplomo, potem pa sem več let del svoje raziskovalne poti preživela v Španiji, delno pa v Sloveniji.”

Dogovor s fakulteto ji je omogočal, da je asistentske obveznosti opravila strnjeno, preostanek leta pa raziskovala v tujini. “Od tiste ene odločitve, da grem na Erasmus, se mi je odprla nova pot, ki me je pripeljala tja, kjer sem danes.”

Dvojna identiteta 

Doma z možem, ki je prav tako prišel kot begunec iz Bosne, govorita bosansko. “Tudi otroka govorita bosansko. Se mi zdi pomembno, da se identiteta prenaša naprej. Čeprav sem zagotovo močnejša v slovenščini kot v bosanščini, ker sem večino šolanja opravila tukaj, jezik je temelj za ohranjanje identitete.”

Ohranjanje kulturne identitete vidi kot nekaj, kar bogati. 

Migracije kot nujnost 

Ko govori o begunski politiki danes, je zelo jasna: “V naših časih je bilo dojemanje beguncev drugačno. Danes se marsikaj politično izrablja, stereotipi so močnejši. Ampak kot družba se moramo zavedati, da brez migracij ne bo šlo. Nimamo dovolj kadra, delovna mesta ostajajo prazna. Tudi demografija nam ne gre v prid. Tehnologija nam lahko pomaga, ampak potrebujemo ljudi. In če želimo ohraniti nivo storitev in standard, ki ga imamo, je vključevanje migrantov nujno.” 

Vedno pravi: “Begunci so ljudje. Nihče ne beži od doma za zabavo. Vsak, ki pride, pride iz nuje, da si zagotovi boljše življenje. In vsak si želi živeti dostojno, delati, prispevati, živeti varno.”

Ob tem poudarja: “Integracija ne pomeni, da izgubiš svojo identiteto. Pomeni, da spoštuješ okolje, kamor prideš, in se vanj vključiš  s svojo zgodbo, s svojo kulturo ter s svojim delom prispevaš k razvoju svoje nove domovine.”